VSL sklep Cpg 1966/93

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.
2. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je izdani sklep o izvršbi v celoti razveljavilo v 1. in 3. točki njegovega izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo (1. odstavek izreka izpodbijane sodbe). Pri tem je tožeči stranki naložilo povrnitev 76.778,00 SIT pravdnih stroškov tožene stranke, v 8 dneh (2. odstavek izreka izpodbijane sodbe).

Proti navedeni sodbi se je zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe z ohranitvijo izdanega sklepa o izvršbi v veljavi (torej z ugoditvijo tožbenemu zahtevku), podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Izvajalec (tožeča stranka) se je s pogodbo o prevzemu opravljanja del oz. storitev (priloga B 2) zavezal, da bo za naročnika (toženo stranko) izvedel zemeljska, gradbena in obrtniška dela na objektu smučišče R. (1. člen pogodbe). Prav tako se je zavezal, da bo prevzeta dela dokončal do dne 17.1.1992 (4. člen pogodbe). S tem v zvezi je bilo potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je bila pravočasna izpolnitev (tj. do dne 17.1.1992) bistvena sestavina pogodbe (v smislu 125. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)).

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je bila pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe, da je torej šlo za fiksni posel. Vendar pa za obstoj fiksne pogodbe ni dovolj, da stranki zgolj določita rok izpolnitve, ampak morata jasno izraziti voljo, da posel štejeta za fiksnega, npr. s tem, da določita, da se bo pogodba štela za razdrto, če ne bo izpolnjena v določenem roku.

Tega pravdni stranki nista storili. Prav tako tudi iz narave samega posla ne izhaja, da je izpolnitev do dne 17.1.1992 bila tako važna, da drugače pogodbe ne bi sklenili. Če je bila izdelava žičnice na smučišču na R. zamujena za zimsko sezono v letu 1992 (predvsem v času šolskih počitnic), pa ni bila zamujena za zimske sezone v naslednjih letih.

Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje zaključilo, da izpolnitev do dne 17.1.1992 ni bila bistvena sestavina pogodbe, kar nenazadnje potrjuje tudi dopis tožene stranke (naročnika) z dne 3.2.1992 (priloga A 3), v katerem je izrazila pripravljenost, da pogodbo kljub zamudi z izpolnitvijo ohrani v veljavi. Pri tem tožeči stranki sicer ni določila primernega dodatnega (naknadnega) roka za izpolnitev (2. odstavek 126. člena ZOR), vendar to ni pomembno (v zvezi s 3. odstavkom 126. člena ZOR), saj je bila pogodba soglasno (ne pa enostransko) razdrta (2. odstavek 17. člena ZOR): tožena stranka namreč ni uspela zagotoviti kredita za plačilo naročene investicije in je naročilo preklicala, tožeča stranka pa v taki situaciji tudi ni želela izvršiti investicije.

Če je pogodba razdrta, sta obe stranki prosti svojih obveznosti (1. odstavek 132. člena ZOR). Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala (2. odstavek 132. člena ZOR). Ob razdrti pogodbi ima torej vsaka stranka za svoj del izpolnjene obveznosti kondikcijski zahtevek. Ker pa v konkretnem primeru ne tožeča stranka ne tožena stranka nista ničesar izpolnili, tudi nista ničesar dolžni vrniti. Vseeno pa nista popolnoma "prosti", saj obstaja obveznost obeh strank na povrnitev morebitne škode (1. odstavek 132. člena ZOR). Sodišče prve stopnje se je v tem pogledu za razliko od drugostopnega sodišča postavilo na stališče, da tožeča stranka ni upravičena do povračila vtoževanega zneska. Za razliko od drugostopnega sodišča zato, ker se je le-to postavilo na stališče, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve škode, ki ji je nastala zaradi priprav na pogodbo. Gre za škodo, ki jo je tožeča stranka imela, ker pogodba ni bila izpolnjena (torej za pozitivni pogodbeni interes), in sicer za dejansko škodo v vtoževanem znesku. Navedeni znesek namreč predstavlja stroške, ki jih je tožeča stranka imela z nakupom materiala, ki je bil potreben za izvedbo naročene investicije (ni jih pa mogla "pokriti" iz avansa, saj je bil ta le dogovorjen, ne pa tudi plačan).

V tem pogledu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ker pa je za pravilno uporabo materialnega prava potrebno ugotoviti še določena odločilna dejstva, je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 370. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje bo tako pri odmeri odškodnine moralo upoštevati, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov vsega nakupljenega materiala, saj je npr. vodovodno cev "uspela prodati T.", kot to izhaja iz izpovedi njenega direktorja na naroku za glavno obravnavo z dne 13.1.1993 (list.št. 31). Zato bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo najprej ugotoviti, za kolikšno ceno je tožeča stranka vodovodno cev prodala; šele nato pa ji bo kot škodo lahko priznalo morebitno razliko med ceno, za katero je vodovodno cev kupila, in (nižjo) ceno, za katero je kupljeno cev prodala. S tem v zvezi pa bo tudi potrebno raziskati, ali je tožena stranka morebiti prodala še kaj od materiala, ki ga je kupila v sklopu priprav na obravnavano pogodbo. Pričakovati je namreč, da je oškodovanec s svojim ravnanjem po škodnem dogodku ukrenil vse, da bi mu nastala čim manjša škoda. Pri tem naj sodišče prve stopnje upošteva tudi dejstvo, na katerega je utemeljeno opozorilo že v izpodbijani sodbi, da manipulativni stroški (v znesku 64.000,00 SIT) niso specificirani.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijano sodbo, je na podlagi 3. odstavka 166. člena ZPP odločitev o pritožbenih stroških (tožeče stranke) pridržalo za končno odločbo.