VSL sklep II Cp 486/95

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku denacionalizacije je bila B. Š. z upravno odločbo vrnjena lastninska pravica na podržavljenem poslovnem lokalu v hiši M..

Predlagatelj je zahteval določitev odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe poslovnega prostora za čas od dneva uveljavitve zakona o denacionalizaciji do dneva, ko je pridobil možnost nepremičnino uporabljati. Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom predlagateljev predlog zavrglo, češ da je bila že sklenjena najemna pogodba med pravdnima strankama in zato ni izpolnjen pogoj za odločanje sodišča v tej zadevi. Predlagatelj lahko svoj zahtevek uveljavlja v upravnem postopku.

Proti temu sklepu se pritožuje predlagatelj in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče napravilo napačne pravne zaključke iz določbe člena 22/4 Zakona o denacionalizaciji. Najemna pogodba zajema obdobje od časa vrnitve poslovnih prostorov v last dalje. Ločeno pa je treba obravnavati vprašanje odškodnine za čas pred vrnitvijo poslovnih prostorov, ki jo ureja člen 72/2 Zakona o denacionalizaciji. Za določitev odškodnine za to obdobje je pristojno sodišče in sicer v nepravdnem postopku.

Pritožba je utemeljena.

Prav ima pritožba, da določba člena 22/4 Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDEN, Ur.l. RS štev. 27/91-1 in 31/93) ni odločilna za obravnavano zadevo. Člen 22 ZDEN obravnava razmerje denacionalizacijskega upravičenca in zavezanca po vzpostavitvi lastninske pravice v korist prvega, drugi pa ima nepremičnino določeno obdobje še pravico uporabljati. Če ne skleneta najemne pogodbe in se o spornih vprašanjih ne sporazumeta, odloči sodišče v nepravdnem postopku. V obravnavani zadevi je s pogodbo z dne 1.2.1993 med obema strankama vse navedeno urejeno z veljavnostjo od 1.2.1993 dalje. Predlagatelj pa zahteva odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe poslovnega prostora za čas od uveljavitve ZDEN do 31.1.1993, torej za obdobje pred izdajo odločbe o denacionalizaciji oziroma za obdobje pred tistim, ki ga zajema sklenjena pogodba. Prvostopno sodišče se o tem ne izjasni, razen s trditvijo, da ni stvarno pristojno, ker bi moral predlagatelj ta zahtevek uveljavljati v upravnem postopku. To stališče pa je pravno zmotno.

Predlagateljev zahtevek ni denacionalizacijski zahtevek.

Denacionalizacija je namreč vrnitev podržavljenega premoženja v naravi (člen 2/1 ZDEN in nadaljnji) ali plačilo odškodnine namesto vrnitve premoženja (člen 2/2 ZDEN in nadaljnji) ali tudi vrnitev nepremičnine z doplačilom odškodnine zaradi bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine (člen 26 ZDEN). V tem postopku pa gre za zahtevek, ki je posledica denacionaizacije oziroma odločbe o denacionalizaciji. Predlagateljev zahtevek je odškodninski zahtevek, ki ima pravno podlago v določbi člena 72/2 ZDEN. Tega je potrebno razumeti (kot je že sprejela sodna praksa, npr. v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr.štev. II Ips 587/94 z dne 9.12.1994), da imajo denacionalizacijski upravičenci odškodninske zahtevke iz naslova nemožnosti uporabe nepremičnin za čas od uveljavitve ZDEN dalje (ne pa za čas pred uveljavitvijo zakona). Predlagateljev predlog za odmero odškodnine je torej utemeljen na podlagi določbe člena 72/2 ZDEN, obravnavati pa ga je treba po splošnih premoženjskih predpisih.

Zato ni pravilno stališče sodišča prve stopnje o pristojnosti upravnega organa za odločanje o tem zahtevku. Gre za zahtevek iz premoženjskih razmerjih v smislu člena 1 ZPP, zato je podana pristojnost sodišča. Zmotno pa je tudi stališče predlagatelja o obravnavanju zadeve v nepravdnem postopku. Načelno velja, da sodišče obravnava zadevo v nepravdnem postoku, kadar je tako določeno v zakonu (člen 1 ZNP), za postopke v zvezi z določitvijo odškodnine pa je še posebej določeno v členu 97 ZNP, da odloča sodišče o odškodnini v nepravdnem postopku, če je z zakonom tako določeno. Ker v obravnavanem primeru ne gre za denacionalizacijski postopek, ko bi sodišče po členu 56 ZDEN odločalo v nepravdnem postopku, pa tudi noben drug predpis obravnavanja odškodninskih zahtevkov zaradi nemožnosti uporabe premoženja ne odkazuje na nepravdni postopek, je torej treba predlagateljevo zahtevo obravnavati v pravdnem postopku.

Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je prvostopno sodišče, s tem, ko se je izreklo ze nepristojno in zavrglo tožbo, kršilo določbo člena 16/2 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP. Torej je bilo treba zaradi bistvene kršitve določb postopka po členu 354/1 ZPP v zvez s členom 37 ZNP pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (člen 380, točka 3 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP). Prvostopno sodišče pa bo moralo v nadaljevanju ravnati v skladu z določbo člena 17 ZNP.