VSM sodba Cp 28/95

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine s strani toženca v znesku 720.000,00 SIT, v pokritje tožniku nastale negmotne škode v posledici prometne nezgode z dne 4. 11. 1989, ki jo je po trditvah tožeče stranke krivdno povzročil toženec, tožnik pa je v njej utrpel telesne poškodbe. Iz razlogov sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka bazira na zaključku, da sta pravdni stranki sporno razmerje že rešili z izvensodno poravnavo, z dne 16. 5. 1990. Obveznost po tej poravnavi pa je toženec že v celoti izpolnil.

Pravočasno vložena pritožba tožeče stranke izpodbija citirano sodbo sodišča prve stopnje ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz člena 353 zakona o pravdnem postopku - ZPP in s pritožbenim predlogom a razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je vložila pritožbeni odgovor. V tem pobija trditve tožeče stranke iz njene pritožbe in predlaga neuspeh te.

Pritožba ni utemeljena.

Tako presoja pritožbenih ugovorov kot tudi uradni pritožbeni preizkus zadeve z vidika pravilne uporabe materialnega in procesnega prava, vodita k zaključku, da pritožbi tožeče stranke ni mogoče priznati uspeha. Za izpodbijano odločitev je imelo sodišče prve stopnje dovolj trdno podlago v zbranih dejstvih na prvi stopnji, pravilno pa je obravnavano razmerje tudi materialnopravno presodilo. Ob sprejemljivih razlogih napadene sodbe pritožbeno sodišče sprejema odločitev iz te kot pravilno, glede na pritožbene trditve pa še dodaja: Pritožbeno sodišče ne more sprejeti pomislekov pritožbe o pravilnosti prvostopenjske ocene pomena sklenjenega sporazuma med pravdnima strankama z dne 16. 5. 1990, zapisanega tudi v pismeni obliki z nazivom "potrdilo". Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, ob povzemanju lastne trditvene podlage tožnika, da tožnik v bistvu sklenitve tega sporazuma med strankama ni zanikal, da v času njegove sklenitve tudi ni naznanil nasproti tožencu uveljavljanja še nadaljnjega odškodninskega zahtevka iz obravnavanega razmerja, da pa se je za vložitev te tožbe odločilo pozneje, ko ga je k temu spodbudila pripomba zdravnika na račun nizke odškodnine po omenjenem sporazumu. Pritožba poskuša neuspešno ovreči točnost tovrstnih zaključkov in povzetka trditvene podlage tožeče stranke s strani sodišča prve stopnje, prav gotovo pa ni v izvedenih dokazih nobene opore za zaključek, da bi citirani sporazum z dne 16. 5. 1990 določal izplačilo zneska 5.000,00 tedanjih dinarjev s strani toženca v korist tožnika le kot odškodninsko akontacijo. Zato tudi tedenciozno pritožbeno zatrjevanje v tej smeri ni umestno in nima nobene podlage v izvedenih dokazih. Tako je tudi povsem sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da sporazum pravdnih strank z dne 16. 5. 1990 zajema celotno odškodnino za tožniku nastalo škodo iz obravnavanega škodnega dogodka, za tak zaključek je končno sodišče prve stopnje imelo že zadostno oporo v razlogih izpodbijane sodbe poudarjenem dejstvu, da je sklenitev takšne poravnave strankama svetoval sodnik, ki je vodil kazenski postopek v zvezi z istim dejanjem toženca. K temu zaključku vodi tudi zapis v samem pismenem "potrdilu" z dne 16. 5. 1990, kjer je med drugim zapisano, da je tožnik "ta denar zahteval zaradi posledic prometne nesreče". Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno omenjenemu sporazumu strank z dne 16. 5. 1990 pripisalo značaj poravnave, kot obligacijskopravnega inštituta (11. poglavje zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Za sklenitev takšnega sporazuma se niti ne zahteva pismena obličnost, tako da je v danem primeru do nje prišlo očitno po volji pravdnih strank. Že sam pismeni zapis "potrdila" z dne 16. 5. 1990 pa zajema osnovne sestavine poravnave, ko je v njej točno določena višina denarne obveznosti v breme toženca, v njej je v bistvu določena tudi dejanska in pravna podlaga te že s strani toženca realizirane denarne obveznosti.

Omenjeno listino sta podpisali tudi obe sedanji pravdni stranki. Zato tudi "potrdilo" z dne 16. 5. 1990 nima zgolj vloge dokaza, kot to razume pritožnik, pač pa po volji strank oblični pravni posel - poravnavo, kot je to tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V smislu člena 1092 ZOR je veljavna poravnava o premoženjskih posledicah kaznivega dejanja, torej tudi glede odškodnine za iz tega izvirajočo škodo. Zato tudi sklenjena poravnava med pravdnima trankama z dne 16. 5. 1990 z vsemi pravnimi učinki poravnave obvezuje pravdni stranki. Ko je toženec nesporno obveznost po tej poravnavi že poravnal, sodišče prve stopnje pa pravilno ugotavlja, da je tožniku ob sklenitvi te poravnave obstoj in obseg škode bil v celoti znan, tedaj ne more uveljavljati še nadaljnjega odškodninskopravnega zahtevka nasproti tožencu. Čeprav pritožba oporeka zaključku sodišča prve stopnje o znanem obsegu in vrsti tožnikove škode v času sklenitve obravnavane poravnave z dne 16. 5. 1990, pa se pri tem neumestno sklicuje na tožnikov pregled pri zdravniku še dne 14. 5. 1990, saj je vendar tudi to bilo časovno pred sklenitvijo navedene poravnave.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno imelo v vidu dejstvo, da poravnave ni mogoče izpodbijati zaradi čezmernega prikrajšanja, zato tudi nima nobene teže zgolj sklicevanje na nizko odškodnino, dogovorjeno po tej poravnavi. Morebitne okoliščine, ki bi vodile k izpodbojnosti poravnave (v kolikor stranki poravnave še ne bi bili prekludirani) ali celo k njeni ničnosti (na primer čl. 1097 ZOR), bi morala tožeča stranka posebej uveljavljati (vsaj v obliki ugovora).

Tožeča stranka teh okoliščin ni uveljavljala, niti v postopku na prvi stopnji, niti v pritožbi. Ob ugotovitvi, da je toženec obveznost po poravnavi z dne 16. 5. 1990 že v celoti poravnal, tožeča stranka pa nima nobene podlage za uveljavljanje nadaljnjega odškodninskega zahtevka nasproti toženi stranki, je tedaj odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka povsem na mestu.

Pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, kršitev določb pravdnega postopka. V kolikor pri tem misli na premalo obrazložene zaključke sodišča prve stopnje, ji ni mogoče pritrditi. Izpodbijana sodba ima dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da se jo da preizkusiti. Ti razlogi se nanašajo tako na dejansko kot tudi pravno podlago zahtevka tožeče stranke. Tudi sicer pritožbeno sodišče uradoma pri delu sodišča prve stopnje ni zasledilo kakšnih absolutnih bistvenih procesnih kršitev, na katere mora biti pozorno po uradni dolžnosti (drugi odstavek člena 365 ZPP). Tako je upravičeno pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).Ta odločitev pritožbenega sodišča zajema tudi stroškovno odločitev v napadeni sodbi, ki jo sicer pritožnik tudi omenja v svoji pritožbi, vendar zgolj z očitkom, da glede na nepravilno odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari tudi ni dolžan nositi pravdnih stroškov druge pravdne stranke.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku člena 166 ZPP. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Tudi tožena stranka pa z vloženim pritožbenim odgovorom ni bistveno pripomgla k rešitvi spornega razmerja, tako njenih stroškov pritožbenega postopka ni mogoče kot nujno potrebnih stroškov naprtiti v breme druge pravdne stranke.

Določbe ZPP in ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila.