1097. člen ZOR

Pri vračilu štipendije na podlagi sklenjene izvensodne poravnave, s katero je dogovorjeno obročno plačilo, gre za obročno odplačilo dolga, ki zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku, ki začne teči prvi dan po dnevu, ko je imel tožnik (štipenditor) pravico terjati izpolnitev obveznosti.

Uveljavitev določene razlage neke materialnopravne norme obligacijskega prava, do katere pride v določenem trenutku v sodni praksi, nikakor ne more imeti za posledico samodejnega izbrisanja vseh pravnih učinkov razpolaganj udeležencev obligacijskih razmerij, ki so se pred tem trenutkom odločili za določeno pogodbeno ureditev teh razmerij. Prav tako nevednost stranke (izvensodne) poravnave o tem, da bo pozneje, torej določen čas po sklenitvi poravnave, v sodni praksi uveljavljena neka drugačna razlaga materialnega prava, nikakor ne predstavlja zmotne predstave stranke poravnave o obstoju (ali neobstoju) nekega pravnega razmerja (v smislu prvega odstavka 1097. ZOR), niti njene zmotne predstave o obstoju nekega dejstva (v smislu drugega odstavka 1097. člena ZOR), katerega obstoj upošteva pri svoji odločitvi za sklenitev poravnave.

Tožnik ni navajal nobenih razlogov za ničnost poravnave, tožbene trditve, da mu takrat zaradi nedokončanega zdravljenja še ni bil znan obseg škode, pa kažejo na napako volje, zmoto o obsegu škode. Ker pa tožnik v nobeni fazi postopka ni konkretiziral, katere posledice naj mu ob sklepanju poravnave še niso bile znane, ni jasno, o čem naj bi predlagani izvedenec sploh podal mnenje. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je bil v času sklepanja bolniški stalež že zaključen, zaključeno pa je bilo tudi zdravljenje.

V razlogih sodbe o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini dokazov in med samimi temi dokazi. Izvedenci posredujejo sodišču svoja zapažanja o pomembnih dejstvih, na podlagi svojega strokovnega znanja dajejo tudi mnenja o preteklih dogodkih. Katera dejstva so dokazana, pa odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Glede toženčeve poslovne sposobnosti pri sklepanju izvensodne poravnave je sodišče izvedensko mnenje prav tako presodilo še v povezavi z ostalimi dokazi in sprejelo pravno odločitev, ki pa je bila v tem primeru drugačna od psihiatričnega mnenja.

Oderuška pogodba je dvostranska odplačna pogodba, medtem ko pogodba o poravnavi ne vsebuje elementa odplačnosti. Vse revidentove navedbe, s katerimi zatrjuje, da je bila s sklenitvijo poravnave med strankama sklenjena oderuška pogodba, so zato neutemeljene.

Obe pravdni stranki sta vedeli, da obveznost ene in druge obstoji in da ta ni neobstoječa oz. neveljavna v smislu 1. odstavka 1097. člena ZOR. Tudi nemogoč odložni pogoj po 2. odstavku 75. člena ZOR, ki naj bi bil po stališču tožeče stranke v tem, da se je po izvensodni poravnavi najprej zavezala ona umakniti tožbo in se odpovedati tožbenemu zahtevku, še preden bi tožena stranka plačala dolgovani znesek, ni ničen v smislu 1098. člena ZOR.

Če je tožnik pred podpisom prebral vsebino poravnave o plačilu odškodnine za nesrečo pri delu ter se predhodno se tudi posvetoval s svojo pooblaščenko, ki mu je svetovala, da ponujeni znesek odškodnine vzame, če mu ustreza, niso podani znaki oderuške pogodbe, tožnik pa se tudi ne more v pritožbi sklicevati na ničnost sklenjene poravnave in zmoto tožnika.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je bila predmet poravnave tudi v tej pravdi vtoževana škoda in da tožnica ni predložila niti enega dokaza, da bi po poravnavi 15.5.1995 nastala kakšna nadaljnja škoda, s katero ob sklepanju poravnave tožnica ni mogla računati niti jo mogla predvideti.

Poravnava, ki je sklenjena brez posredovanja sodišča, je pogodba, s katero pogodbeni stranki na podlagi vzajemnega popuščanja uredita medsebojne pravice in obveznosti. Taka poravnava ne predstavlja izvršilnega naslova. V primeru, da pogodbena stranka s poravnavo prevzetih obveznosti ne izpolni, lahko druga stranka (tako kot pri vsaki pogodbi) zahteva sodno varstvo (izpolnitev dogovorjene obveznosti). Tožeča stranka s tožbo ne zahteva nič drugega kot le to, kar se ji je tožena stranka kot sopogodbenik zavezala izpolniti, pa ni izpolnila.

Sporazum, ki ga stranki skleneta na podlagi 2. točke prvega odstavka 75. člena ZTPDR in 2. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, je posebna vrsta pogodbe oziroma poravnave. Na njegovi podlagi prenehajo veljati določbe drugih aktov, ki urejajo individualno delovno razmerje (npr. pogodba o zaposlitvi), če ni v sporazumu izrecno drugače določeno. Sporazum je dovoljeno izpodbijati zaradi napak v volji (60. do 66. člen ZOR).

Uveljavitev določene razlage neke materialnopravne norme obligacijskega prava, do katere pride v določenem trenutku v sodni praksi, nikakor nima učinka samodejnega izbrisanja vseh pravnih učinkov razpolaganj udeležencev obligacijskih razmerij, ki so upoštevali drugačno razlago iste materialnopravne norme, ko so se pred tem trenutkom odločili za določeno pogodbeno ureditev teh razmerij (npr. s poravnavo v smislu 1089. člena ZOR). S stališča določbe 2. odstavka 195. člena ZOR ni bistveno, ali je izguba zaslužka razlika med zaslužkom, ki bi ga oškodovanec pridobival, če ne bi bil zaradi posledic poškodbe le omejeno (v primerjavi s prejšnjim stanjem) sposoben za pridobivanje (polni zaslužek), in zaslužkom, ki ga po končanem zdravljenju dejansko pridobiva z opravljanjem istega (ali drugega) dela oziroma pridobitne dejavnosti - ali pa je to razlika med polnim zaslužkom in invalidsko pokojnino, ki jo prejema zaradi invalidske upokojitve kot posledice poškodbe. V obeh primerih gre za isto obliko oziroma vrsto premoženjske škode: izgubo zaslužka zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo kot posledice telesne poškodbe (ali okvare zdravja), ki je urejena v 2. odstavku 195. čl

Veljavna je poravnava o premoženjskih posledicah kaznivega dejanja, ki je ob enem tudi škodno dejanje (pravna pravila drugega odstavka 1092 zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Takšna poravnava, sklenjena med oškodovancem in poškodovalcem, veže stranki te poravnave, četudi je dogovorjena odškodnina nižja kot bi jo oškodovanec lahko dobil po presoji sodišča. Morebitne okoliščine, ki bi vodile k izpodbojnosti takšne poravnave ali celo k njeni ničnosti, mora prizadeta stranka poravnave v ustrezni procesni obliki posebej uveljavljati.

Sporazum, s katerim se je delavec zavezal plačati delodajalcu odškodnino za škodo, storjeno med delom, je ničen, če za nastalo škodo ni podana delavčeva odgovornost v obliki hude malomarnosti ali pa naklepa.