VSL sodba in sklep II Cp 1660/94

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba: 1. delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za duševne bolečine, kolikor presega 800.000,00 SIT zavrne.
2. Razveljavi v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek za plačilo 1,340.000,00 SIT (kot odškodnina za škodo zaradi zasega denarja) ter v odločbi o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba prve stopnje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 1,200.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi neutemeljenega pripora in 13,00 SIT odškodnine zaradi izgube zaslužka, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višje zahtevke je zavrnilo.

Zoper ugoditveni del odločbe o odškodnini za negmotno škodo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga spremembo. Zatrjuje, da je dosojeni znesek zadoščenja previsok, saj odstopa od dosedanje sodne prakse. Ta je v podobnih primerih priznavala oškodovancem bistveno nižje zneske. Tožena stranka se strinja z okoliščinami, ki jih je sodišče upoštevalo pri ugotavljanju višine odškodnine, razen glede okoliščine, da je tožnik do visoke odškodnine upravičen tudi zaradi tega, ker gre za osebo, ki je vajena visokega standarda in visokega dohodka.

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje tožnik in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da je sodišče dosodilo prenizek znesek zadoščenja za duševne bolečine, saj je premalo upoštevalo okoliščine, v katerih je tožnik prestajal pripor. Iz dokazov v spisu je razvidno, da bi v tem času ustvarjal dohodek v višini približno 3.000 DEM in po načelih pravične odškodnine bi moralo sodišče zato v celoti ugoditi zahtevku zaradi izgube zaslužka. Stališče, da znaša ta izguba borih 13,00 SIT je nesprejemljivo, tudi če bi tožnik zahteval obresti. Razen tega je upravičen do izgube zaslužka tudi za čas prepovedi opravljanja odvetniškega poklica. Res da je suspenz izrekla Odvetniška zbornica Slovenije, vendar na podlagi obvestila sodišča o priporu zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Tožena stranka zato odgovarja za to škodo po načelu objektivne odgovornosti.

Nesprejemljivo je, da se sodišče prve stopnje v zvezi z odločanjem o zahtevku za škodo zaradi zasega denarja, sklicuje na načelo denarnega nominalizma. Nezakonitost zasega denarja je namreč očitna, saj bi bil zaseg utemeljen le glede predmetov, ki naj bi bili v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem. Gotovina, ki je bila v blagajni, pa to očitno ni bila. Za njen zaseg ni bilo nobenih razlogov. O zasegu sodišče tudi ni izdalo nobenega sklepa. Zaradi nezakonitega ravnanja sodišča, je bil denar popoloma razvrednoten. Tožniku je nastala tudi škoda zaradi odvzema potnega lista. Potni list je bil namreč odvzet na podlagi sklepa preiskovalnega sodnika in ne Sekretariata za notranje zadeve U. Ta organ je le izvršil sklep Temeljnega sodišča v K. Končno je sodišče tudi neutemeljeno zavrnilo zahtevek za odškodnino zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja. Iz mnenja izvedenca medicinske stroke je razvidno, da je imel tožnik zaradi pripora zdravstvene težave v obliki aritmije, hiperlipidemije ipd.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede na to, da se tožena stranka pritožuje le glede odškodnine za negmotno škodo in pri tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče njeno pritožbo obravnavalo hkrati s tožnikovo pritožbo (ki se tudi pritožuje glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode in pri tem uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava).

Pri določanju pravične denarne odškodnine za duševne bolečine po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) mora sodišče upoštevati tako stopnjo bolečin in njihovo trajanje, kot pomen prizadete dobrine in namen te vrste odškodnine. Tako individualizirana odškodnina pa ne sme iti na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Konkretno določena odškodnina ne sme preseči okvirov, v katerih se pri odločanju sodišč v odškodninskih zadevah določajo odškodnine za razne vrste škod, vse do katastrofalne škode. Obstajajo torej meje, preko katerih sodišče ne more določiti odškodnine, če upošteva vse kriterije iz 200. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče je prišlo do zaključka, da v konkretnem primeru odškodnina, kakršno je odmerilo sodišče prve stopnje, omenjenim kriterijem ne ustreza, ker je previsoka. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin, med katere je sodišče prve stopnje pravilno štelo ne samo trajanje pripora (83 dni), razmere, v katerih je tožnik prestajal pripor (60 dni je bil v celici sam, nato pa jo je delil z ljudmi iz docela drugega socialnega okolja in z bistveno drugačnimi življenjskimi navadami) in kvalifikacijo očitanih kaznivih dejanj, marveč tudi dejstvo, da je o tem pisalo dnevno časopisje, da je bil prisilno odvojen iz družinskega in dosedanjega socialnega okolja, da se mu je zaradi psihične napetosti in strahu med trajanjem pripora začasno poslabšalo zdravstveno stanje (pojav nekaterih ekvivalentov ishemične bolezni srca), da je izgubil ugled pri strankah in prijateljih ter končno, da ga je kot osebo z uglednim poklicem ter vajeno visokega standarda pripor še toliko bolj prizadel, je odškodnina, kot jo je odmerilo sodišče prve stopnje (1,200.000,00 SIT) vendarle previsoka. Upoštevaje torej ne le te okoliščine, ki so potrebne za individualizacijo zadoščenja, marveč tudi splošna merila družbenega vrednotenja določene negmotne dobrine v času sojenja (ta so odvisna od vrste okoliščin, predvsem tudi od objektivnih materialnih možnosti družbe, odsevajo pa v sodni praksi kot razponi dosojenih denarnih odškodnin za določeno obliko negmotne škode), šteje pritožbeno sodišče kot pravično odškodnino znesek 800.000,00 SIT (200. člen ZOR). Namen denarne odškodnine za negmotne škode (kot subjektivni kriterij odmere odškodnine) je tako mogoče upoštevati le znotraj razpona odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za posamezne oblike negmotnih škod.

V zvezi s tožnikovo pritožbo v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve svobode pa velja dodati še naslednje: Te duševne bolečine predstavljajo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice negmotne škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz neutemeljeno odvzete prostosti. Za to škodo se prisodi ena odškodnina, pri katere odmeri upošteva sodišče vse okoliščine primera, tudi prizadetost ugleda in začasno poslabšanje zdravstvenega stanja med trajanjem pripora. Zato tožnik ni upravičen še do posebne odškodnine za prizadetost teh negmotnih dobrin (ugleda in zdravja).

Pravica do odškodnine po določbah XXXII poglavja Zakona o kazenskem postopku (Ur. list SFRJ, prečiščeno besedilo 26/86, 74/87) gre le zaradi neutemeljeno odvzete prostosti. Izven tega okvira bi oškodovancu pripadala odškodnina le, če bi škodo povzročil sodnik s svojim nezakonitim ali nepravilnim delom (70. člen Zakona o rednih sodiščih - Ur. list SRS št. 10/77-8/90). Zato tožnik, ki ne zatrjuje, da mu je bil potni list odvzet z nezakonitim ali nepravilnim delom sodnika, ne more zahtevati odškodnine, ki mu je zaradi tega nastala.

Enako velja glede izgube zaslužka zaradi 9-mesečne prepovedi opravljanja odvetniške dejavnosti.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo pri odmeri odškodnine zaradi izgube zaslužka sodišče izhajati iz realne vrednosti takratnega tožnikovega zaslužka. Odškodnina zaradi izgube zaslužka predstavlja namreč čisto denarno terjatev, kar pomeni, da je v skladu s 394. členom ZOR tožnik upravičen le do tistega števila denarnih enot, za katero je bil prikrajšan. Res je, da je bila v vmesnem času inflacija in celo hiperinflacija ter da je bila denarna enota denominirana. Vendar ne gre prezreti, da je tožnik upravičen do zamudnih obresti od dneva nastanka škode (186. člen ZOR) ter da zamudne obresti vse od novele ZOR, ki je začela veljati 5.8.1985, (Ur. list SFRJ št. 39/85), opravljajo tudi funkcijo ohranjanja realne vrednosti terjatve (primerjaj Zakon o obrestni meri zamudnih obresti, Ur. list SFRJ št. 57/89 in veljavni Zakon o obrestni meri zamudnih obresti, Ur. list RS št. 14/92).

Pač pa tožnikova pritožba utemeljeno opozarja, da se je sodišče prve stopnje prenaglilo z zavrnitvijo zahtevka za škodo zaradi zasega denarja. Temelj tega zahtevka ni (samo) neutemeljen pripor, ki glede na določbe XXXII poglavja ZKP tožnika resda ne bi opravičeval do odškodnine (ta škoda namreč ni posledica neutemeljenega pripora), marveč tudi nezakonito ali nepravilno delo sodišča oziroma tedanjih organov za notranje zadeve. Tožnik je namreč že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da odvzeti denar ni bil povezan z nobenim od očitanih kaznivih dejanj, ter da mu je bil vrnjen šele 20.3.1991, torej skoraj 9 mesecev od izdaje sklepa o ustavitvi kazenskega postopka. Ker sodišče prve stopnje ni obravnavalo tudi tega tožbenega temelja, je dejansko stanje v tem pogledu nepopolno ugotovljeno (1. odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Pritožbeno sodišče je tako delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odškodnino za duševne bolečine, kolikor presega 800.000,00 SIT, zavrnilo (4. točka 373. člena ZPP). Delno je ugodilo tudi tožnikovi pritožbi ter sodbo v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek za plačilo 1,340.000,00 SIT, kar naj bi prestavljalo škodo zaradi zasega 271.000,00 tedanjih din in 271 DEM, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 370. člena ZPP). Sicer pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen ZP). Ker je odločba o stroških postopka odvisna od končnega uspeha strank, je bilo treba razveljaviti tudi stroškovno odločbo.

V novem postopku naj sodišče prve stopnje obravnava zahtevek za povrnitev škode zaradi zasega denarja tudi kot zahtevek za povrnitev škode zaradi nezakonitega ali nepravilnega dela sodnika oz. tedanjih organov za notranje zadeve ter pri odločanju upošteva tudi dolžino časovnega intervala med ustavitvijo kazenskega postopka in vrnitvijo zaseženega denarja.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odstavku 166. člena ZPP.