VSL sodba II Cp 853/94

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku o obrestih od zneska 94.977,00 SIT spremeni tako, da te obresti tečejo od 22.4.1993 dalje in ne od 12.4.1993 dalje. Spremeni pa se tudi v izreku o pravdnih stroških 2. odst. izreka, tako da se ta del glasi: "Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške, odmerjene na znesek 29.040,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.1.1994 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.
Sicer se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 113.648,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obredstmi od zneska 4.600,00 SIT od 20.4.1993 dalje, od zneska 94.977,00 SIT od 12.4.1993 dalje, od zneska 5.069,00 SIT od 26.4.1993 dalje in od zneska 9.038,00 SIT od 11.1.1994 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 51.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je prvo sodišče zavrnilo. Prvo sodišče je svojo odločitev sprejelo potem, ko je ugotovilo, da toženec odgovarja za škodo, ki je nastala na tožnikovem avtomobilu, ko se je toženčev traktor zaletel v tožnikov avto.

Proti sodbi se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga razveljavitev oz. spremembo sodbe in navaja: Toženec je bil res obsojen zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari zaradi dogodka 8.4.1993. To pa ni podlaga o odločitvi, ampak je podlaga ta, da je prišlo do poškodovanja zaradi delovanja nevarne stvari. Sodišče ugotavlja, da ekskulpacijski razlogi niso podani, vendar pa to ni res. V obravnavanem primeru je prišlo do škode zaradi nepravilnega in samovoljnega ravnanja oškodovanca J. C., ki je ponovno, kot že neštetokrat, namerno parkiral svoj osebni avto na služnostni poti, po kateri je pripeljal toženec s traktorjem, da bi šel delat na njivo. Zoper njega je bil podan predlog pri sodniku za prekrške, kar izhaja iz priloženega poročila policijske postaje z dne 21.4.1993. Ni res, da bi toženec vozil po preozki poti, ampak je pot dovolj široka, saj po njej vozijo že več kot 50 let. Ravnanje tožnika samega je zakrivilo dogodek dne 8.4.1993. Čeprav se ne čuti odgovornega za škodo, ima pripombe tudi glede višine. Če bi škoda res nastala, bi tožnik dobil originalne račune in bi ne bilo potrebno izvedensko mnenje. Tožnik je ocenitev škode najbrž potreboval v kazenskem postopku in tam naj bi stroške tudi uveljavljal. Pa tudi za kazenski postopek bi zadoščali originalni računi. Če bi tožnik poškodovane dele avta res zamenjal, bi stare dele tožencu izročil.

Odtočne cevi še ni dal popraviti in mu tudi odškodnina ne gre. Prav tako mu ne gredo obresti od takrat, ko so prisojene. Račun servisa je z dne 22.4.1993, obresti pa prisojene od 12.4.1993. Nepravilno so izračunani tudi pravdni stroški, saj izvedenec ni bil potreben.

Upoštevati je treba tudi uspeh v pravdi.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da se pritožba zavrne.

Pritožba je le delno utemeljena.

Priloge k pritožbi je tožena stranka poslala po izteku 15-dnevnega pritožbenega roka, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštvalo.

Odločitev prvega sodišča je pravilna glede temelja in višine odškodnine, napačno pa je odločeno v delu sodbe, kjer je govora o teku obresti od zneska 94.977,00 SIT in glede pravdnih stroškov, kar bo povedano v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede temelja odškodninske odgovornosti. Razlogi sodbe so jasni in prepričljivi. Kot pritožnik sam priznava, je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, kar izhaja tudi iz podatkov v spisu. To pomeni, da bi bil temelj njegove odgovornosti lahko tudi krivdna odgovornost. Ker obstajajo tudi razlogi za objektivno odgovornost na strani toženca, je torej prvo sodišče imelo oporo v predpisih, ko je za temelj izbralo objektivno odgovornost. Pritožba nima prav, ko trdi, da obstajajo razlogi za oprostitev odgovornosti na strani tožene stranke. Predvsem se trditve o tem, da je šlo za namerno parkiranje in oviranje, pojavijo šele v pritožbi. Dokaz za to naj bi bil zapisnik policijske postaje, ki je bil predložen po izteku pritožbenega roka. V spisu pa ni podlage za trditve, da naj bi tožnik parkiral avto na določenem mestu z namenom, preprečiti vožnjo, kar končno kaže tudi to, da je pred obravnavanim dogodkom tožnik avto že umaknil, da bi bil mogoč prehod. Pa tudi, če bi bilo to res in če bi bilo res tudi, da je do poškodbe prišlo tako kot trdi toženec, ni pogojev za oprostitev odgovornosti. Če je namreč avto stal na poti in če se je toženec s traktorjem pripeljal do njega, je toženec torej avto videl. Sam trdi, da je s traktorja stopil. Šele potem naj bi se traktor zaletel v avto. Torej ni šlo za nikakršno tako dejanje oškodovanca, ki ga toženec ne bi mogel pričakovati oziroma se posledicam ne izogniti čl. 177/2 Zakona o obligacijskih razmerjih.

Glede na povedano tudi o kaki sokrivdi tožnika ni mogoče govoriti. Ko toženec trdi, da bi tožnik dobil originalne račune, če bi škoda res nastala, in ko trdi, da bi moral stare dele izročiti tožencu, je to razumeti tako, kot da izpodbija dejansko stanje v delu, kjer je govora o višini škode. Zato, da je ugotovilo višino škode, je prvo sodišče imelo v dokaznem gradivu dovolj podlage. Samo dejstvo, da ni originalnega računa in da tožnik ni predložil tožencu zamenjanih delov, pa še ne pomeni, da škode v ugotovljeni višini ni bilo. Mogoče je sicer, da toženec v to dvomi, vendar pa sam za take trditve ne predlaga dokazov. Škoda je torej dokazana. Kar zadeva izvedensko mnenje je bilo to podlaga za vložitev tožbe, čeprav je bila kasneje škoda dokazana tudi z drugimi dokazili. Zato tudi stroške izvedenskega mnenja tožniku gredo. Škoda v zvezi z odtočno cevjo je tožniku že nastala, ne glede na to, da škode še ni odpravil. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da gredo tožniku obresti od tega zneska od dneva izdaje sodbe dalje. Pritožba ima prav le v toliko, da obresti od zneska, kot izhaja iz računa servisa, tečejo od 22.4.1993 dalje, kajti tedaj je bil račun izdan. Prej škoda ni bila odpravljena. Zato obresti ne morejo teči od 12.4.1993 kot je odločilo sodišče prve stopnje. V tem delu je bilo zato sodbo treba spremeniti in odločiti, da obresti tečejo od 22.4.1993 dalje. V tem delu je namreč dejansko stanje ugotovljeno pravilno, le materialnopravna odločitev o teku obresti je napačna.

Prav pa ima pritožba, da o pravdnih stroških ni pravilno odločeno.

Stroški so namreč odmerjeni previsoko glede na vrednost predmeta in glede na odvetniško tarifo. Glede na višino zneska, s katerim je tožnik zmagal v pravdi, gre tožniku 160 točk za tožbo in dvakrat po 80 točk za zastopanje (tarifna št. 14 in 16 Odvetniške tarife).

Tožnik je prijavil tudi stroške za dva pripravljalna spisa. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je v spisu le en pripravljalni spis. Za ta spis stroški tožniku ne gredo, kajti s tem spisom je tožbeni zahtevek zvišal. Takemu tožbenemu zahtevku ni bilo ugodeno. Stroški v zvezi s tem pripravljalnim spisom so torej za pravdo nepotrebni. Skupaj gre torej tožniku 320 točk. Upoštevaje, da je znašala vrednost točke ob izdaji sodbe 62,00 SIT, to znese 19.840,00 SIT. K temu je treba prišteti še zahtevano kilometrino v znesku 2.000,00 SIT in stroške sodne takse v znesku 7.200,00 SIT. Skupaj znašajo torej stroški 29.040,00 SIT.

Tako je bilo glede na zgoraj povedano treba sodbo spremeniti v izreku o obrestih in v izreku o pravdnih stroških, glede česar je sodišče druge stopnje imelo oporo v določilu člena 373 točka 4 Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o tem, da se sodba sicer potrdi, pa je utemeljena na določilu člena 368 istega zakona. Pritožbenih stroškov ni prijavila nobena od strank. Stroški postopka na prvi stopnji so obračunani v skladu s Odvetniško tarifo ob upoštevanju člena 154/1 in 155/1 Zakona o pravdnem postopku.