VSL sodba II Cp 4361/2008

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka nosi sama stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 16.509,51 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi z evrsko protivrednostjo zakonitih zamudnih obresti od zneska 3.956.339,00 SIT od 29. 7. 2005 do 31. 12. 2006, preračunano v EUR po tečaju zamenjave in od 1. 1. 2007 zakonite zamudne obresti od zneska 16.509,51 EUR dalje do plačila, toženi stranki pa tudi naložilo, da je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 2.979,54 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

2Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga višjemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika le deloma ugodi. Tožena stranka je investirala v zemljišča in izboljšala njihov status, zato bi bilo potrebno zakupnino znižati za višino vrednosti neamortiziranega dela namakalnega sistema, ki znaša 9.942,28 EUR. Tožeča stranka je upravičena le do čiste koristi, ki mora biti razbremenjena vseh stroškov. Tako postopanje sodišča bi bilo potrebno kljub temu, da ni bil postavljen nasprotni zahtevek tožene stranke glede investicij. Sodišče bi moralo zmanjšati znesek tudi za davščine, ki odpadejo na prihodke iz zakupa, saj je tožnik upravičen do čiste neto koristi denarnega nadomestila. Tudi če zakonske določbe zavezujejo toženo stranko, da del svojih prihodkov odvede drugam in ne ostanejo toženi stranki, to ni pravi argument za to, da sodišče teh dejstev ne bi upoštevalo pri ugotovitvi višine izgube koristi. Za ta del prihodkov tožena stranka ni imela nobenih koristi, ker je prihodek morala odvesti drugim uporabnikom. Nepravilna je odločitev v obrestnem delu, saj tožena stranka z vložitvijo tožbe ni prišla v zamudo. To pa zato, ker višina nečiste denarne terjatve ob vložitvi tožbe toženi stranki še ni bila znana. Višina nečiste denarne terjatve se ugotovi z izdajo sodbe. Zakonite zamudne obresti zato tečejo od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo višino terjatve.

3Pritožba ni utemeljena.

4Določba drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) določa, da se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljanja do dneva uveljavitve tega zakona, ne priznavajo. Navedena zakonska določba pa ne izključuje pravice denacionalizacijskim upravičencem do zahtevkov iz naslova nezmožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja za čas od veljavnosti ZDen do dneva vrnitve. Tožnik je tako upravičen do koristi, ki bi jo dosegel, če bi lahko razpolagal z nepremičnino, zmanjšano za stroške, ki bi jih imel z uporabo in upravljanjem nepremičnine. Odšteti je tako potrebno davščine, ki bi jih tožnik ob normalnem teku stvari moral plačati, pa tudi stroške upravljanja, ki bi ga bremenili in stroške vzdrževanja nepremičnine, če jih je kril zavezanec (glej odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 241/98).

5Pritožba graja sodbo sodišča prve stopnje, ker pri določitvi višine koristi ni upoštevalo investicijskih vlaganj tožene stranke v nepremičnino (v namakalni sistem) v vrednosti 9.942,28 EUR, ki so bila opravljena v marcu 1992, kar izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja. Navedena investicijska vlaganja so bila opravljena, ugotovljena je tudi višina vlaganj, vendar bi morala tožeča stranka postaviti za navedena investicijska vlaganja ustrezen zahtevek. Povrnitev vlaganj v nepremičnine, ki so bile podržavljene in se vračajo v denacionalizacijskem postopku opredeljuje 25. člen ZDen. Upoštevajo se le tista vlaganja, kjer se je povečala vrednost nepremičnine za več kot 30 % (tretji odstavek 25. člena ZDen), investicijska vlaganja pa se upoštevajo le na zahtevo zavezanca ali najemojemalca, odločitev o povračilu investicijskih vlaganj pa se sprejme skupaj z odločitvijo o vrnitvi denacionaliziranega premoženja ali pa z naknadno dopolnilno odločbo (šesti odstavek 25. člena ZDen). Brez vloženega zahtevka sodišče investicijskih vlaganj ne more upoštevati. Prvo sodišče pravilno ni upoštevalo investicijskih vlaganj tudi ne iz razloga, ker je izvedenec izračunal izgubljeno korist tožnika po cenah ob izdaji sodne odločbe, glede na stanje zemljišča v času odvzema.

6Na podlagi 20. člena Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je morala tožena stranka iz naslova zakupnin za kmetijska zemljišča in gozdove in od prihodkov od gospodarjenja z državnimi gozdovi v lasti Republike Slovenije plačati Slovenskemu odškodninskemu skladu 20 %. Ta obveznost je določena le za toženo stranko, ne pa tudi za tožnika, zato ni pravne podlage, da bi se zakupnina v navedenem odstotku znižala v škodo tožnika.

7Sodišče je upoštevalo dajatve, ki bi bremenile tožnika, če bi upravljal z nepremičnino (davek na kmetijska in gozdna zemljišča, prispevek za zdravstveno zavarovanje), ni pa upoštevalo davka na zakupnine, kar tožena stranka opredeljeno izpodbija v pritožbi. Z dohodnino so obdavčeni vsi dohodki fizične osebe, ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ki je enako koledarskem letu (15. člen Zakona o dohodnini, v nadaljevanju ZDoh). Dohodnino se določa glede na datum prejetja dohodka v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu, višina dohodnine pa se določa glede na višino prihodkov in glede na olajšave, ki jih izkazuje fizična oseba v davčnem letu. Iz navedenega razloga dohodnine v naprej ni mogoče določiti. Med dohodke, ki so obdavčljivi po ZDoh spadajo tudi dohodki iz naslova zakupnin, zato bo tožnik zavezan plačati dohodnino od priznanega denarnega zneska po sodbi, v davčnem letu dejanskega prejema plačila, saj navedena "odškodnina" ni oproščena plačilu dohodnine (primerjaj 27. in 28. člen ZDoh). Dohodnina pa se ne plača za izplačane zamudne obresti na podlagi sodbe (30. člen ZDoh).

8Tožena stranka ni zatrjevala, da bi obstajali dodatni stroški upravljanja in vzdrževanja nepremičnine, zato se je sodišče prve stopnje pri ugotovitvi izgubljene koristi zaradi neuporabe nepremičnine pravilno oprlo na izvedeniško mnenje.

9Sodišče je odmerilo prikrajšanje tožnika po cenah na dan izdaje sodne odločbe, pri tem pa pravilno upoštevalo sodno prakso in pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 6. 2002. Z vložitvijo tožbe je bila tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo obveznosti, saj je tožnik škodo (prikrajšanje) postavil v denarnem zahtevku, tožena stranka pa bi lahko navedeno denarno obveznost poravnala. Od dneva vložitve tožbe dalje, je tako tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo obveznosti, zato tudi od takrat dalje pripadajo tožniku zakonite zamudne obresti.

10Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, ki jih preverja pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker pritožba ni utemeljena, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Sodišče je odločalo o povrnitvi pritožbenih stroškov na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama stroške pritožbenega postopka.