VSL sodba II Cp 4591/2008

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, pritožbi tožene stranke pa se ugodi v celoti ter se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi:
"1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v skupnem znesku 4.134,69 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.929,69 EUR od 1.8.2006 do plačila in od zneska 205,00 EUR od 22.8.2008 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, v presežku (za znesek 4.336,35 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se tožbeni zahtevek zavrne.
2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 372,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila."
V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 262,32 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka Z. T. d.d. N. (tekom postopka pred sodiščem prve stopnje je tožnik umaknil tožbo proti prvotni prvotoženi stranki Z. T. d.d. L.) dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 7.005,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.800,00 EUR od 1.8.2006 do plačila in od zneska 205,00 EUR od 22.8.2008 do plačila, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 1.587,62 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ustrezno zviša prisojeno odškodnino iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, odškodnino za strah in odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V pritožbi navaja, da se je tožnik zdravil vsaj dva meseca, hude telesne bolečine so trajale vsej dva tedna in ne le šest dni, srednje hude bolečine pa do odstranitve mavca. Tožnik je trpel lažje bolečine do zaključka zdravljenja, to pa stalno. Večkrat je bil rentgeniziran, mavec ga je omejeval pri vsakodnevnih aktivnostih, poškodovano zapestje je moral razgibavati v hladni vodi, jemal je zdravju škodljive analgetike. Ob trku je doživel intenziven primarni strah, strah pa se še vedno pojavlja ob udeležbi v prometu. Tudi sekundarni strah je bil intenziven, saj je tožnika skrbelo za izid zdravljenja in se je bal, da mu ne bodo ostale trajne posledice. Tožnik je moral po nesreči za tri mesece opustiti vse športne aktivnosti, ki so bile zanj način sprostitve. Tri mesece je bil manj zmožen za dvigovanje bremen v levici. Potreboval je pomoč pri osebni higieni in pri raznih opravilih.

Tožena stranka se pritožuje glede ugodilnega dela sodbe v znesku 3.100,00 EUR, ki predstavlja odškodnino za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da prisojeno odškodnino zniža za 3.100,00 EUR, spremeni pa naj tudi izrek o stroških postopka v skladu z uspehom pravdnih strank v sporu. V pritožbi navaja, da se le izjemoma priznava odškodnina za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti v času zdravljenja, ko gre za posebne okoliščine, ki oškodovanca posebej močno prizadenejo. V obravnavanem primeru ni bilo takšnih posebnih okoliščin. Tožeča stranka tudi ni nikoli konkretizirala, katere so bile življenjske aktivnosti, katerih neizvajanje je tožniku v času zdravljenja povzročalo duševne bolečine.

Pravdni stranki nista odgovorili na vročeno pritožbo nasprotne pravdne stranke.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je v celoti utemeljena.

Tožena stranka utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o prisojeni odškodnini za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti. Za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se lahko prisodi odškodnina le izjemoma, če so te bolečine močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti mora biti pri tem takšno, da je s tem nastalo škodo mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nematerialne škode. Tudi to izjemo je treba ozko razlagati, zato so v sodni praksi le redki primeri priznanja odškodnin za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožnik en teden po nesreči ni mogel udeleževati šolskih aktivnosti, za približno tri mesece je opustil vse športne dejavnosti, ki so bile zanj takrat način sprostitve, druženja in uveljavitve v vrstniški skupini, zaradi česar je doživljal blažje duševne bolečine. Za tri mesece je bil manj zmožen za nošnjo in dvigovanje bremen z levico. Najtežje breme, ki ga je še dvignil in zadržal v levici, je bilo za 10 % lažje v primerjavi z njegovo sposobnostjo pred poškodovanjem. Za tri mesece je bil tožnik oviran pri domačih delih in ni bil zmožen za dela, kjer bi moral imeti popolno gibljivost levega zapestja. Tožnik je v času nošnje mavca, to je meseca dni, potreboval pomoč tujih oseb pri osebni higieni, pripravljanju hrane in zavezovanju čevljev. Glede na navedene dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče ocenjuje, da niti trajanje, niti intenzivnost tožnikovih duševnih bolečin zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti ne utemeljujeta prisoje denarne odškodnine iz tega naslova. Prej navedene ugotovitve sodišča prve stopnje tudi ne predstavljajo posebnih okoliščin, ki bi tožnika upravičevale do denarne odškodnine iz tega naslova. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišče prve stopnje v odločitvi o prisojeni odškodnini iz tega naslova spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v prisojenem znesku 3.100,00 EUR zavrne (4. točka 358. člena ZPP).

Glede na povedano pa je posledično neutemeljena tožnikova pritožba zoper tisti del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zavrnitev višjega tožbenega zahtevka za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti (za znesek 238,34 EUR), saj tožnik ni upravičen do denarne odškodnine iz tega naslova. Tožnikova pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev višjega tožbenega zahtevka za odškodnino za strah. Sodišče prve stopnje je sledilo ugotovitvam izvedenskega mnenja o trajanju in intenzivnosti tožnikovega strahu, pri čemer tožnik na izvedensko mnenje ni imel pripomb. Pri tem je neutemeljena pritožbena trditev, da se pri tožniku še vedno pojavlja strah tudi ob udeležbi v prometu, saj gre pri tem, kot ugotavljata sodna izvedenca, zgolj za občutke tesnobe, kar pa ne predstavlja strahu kot pravno priznane oblike nematerialne škode, ki bi tožnika upravičeval do denarne odškodnine. Glede na intenzivnost in trajanje tožnikovega strahu ter podobne primere v sodni praksi je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku iz tega naslova pravično denarno odškodnino v znesku 800,00 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče zato zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnikova pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka za odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Kot že rečeno je sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno prisodilo denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, zaradi česar slednjega ni upoštevalo kot neugodnosti med tožnikovim zdravljenjem, in je zato v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo (sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka - 3. dostavek 180. člena ZPP). Ugotovljeno dejansko stanje narekuje upoštevanje tožnikovega začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v okviru odločanja o odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti, zato je po oceni pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek za odškodnino za to obliko nematerialne škode v znesku 3.129,69 EUR v celoti utemeljen. Tožniku zato pripada tudi znesek 229,69 EUR, za kolikor je sodišče prve stopnje zavrnilo ta del tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožniku prisodilo na račun odškodnine iz tega naslova še znesek 229,69 EUR (4. točka 358. člena ZPP).

Tožnik je v pritožbi sicer navedel, da se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, vendar pa je iz vsebine pritožbe in same tožnikove pritožbene navedbe, da se pritožuje za neprisojenih 711,37 EUR, razvidno, da s pritožbo izpodbija le zavrnilni del sodbe za odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik s pritožbo ne izpodbija odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti (v znesku 417,29 EUR) ter o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo (za znesek 337,48 EUR). Tožnik se sicer pritožuje tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa neobrazloženo, zato je pritožbeno sodišče opravilo v tem pogledu preizkus sodbe zgolj v pomenu 2. odstavka 350. člena ZPP, ta preizkus pa je pokazal, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Glede na povedano je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da znaša celotna prisojena odškodnina 4.134,69 EUR (iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti 3.129,69 EUR, iz naslova strahu 800,00 EUR ter iz naslova premoženjske škode 205,00 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od spremenjenega zneska prisojene odškodnine za nematerialno škodo ter od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo, tako kot je odločilo že sodišče prve stopnje, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

Sprememba izpodbijane sodbe je narekovala tudi drugačno odločitev o stroških postopka na prvi stopnji. Pravdni stranki se glede same višine priznanih pravdnih stroškov ne pritožujeta, zato je pritožbeno sodišče upoštevalo stroške, kot jih je odmerilo sodišče prve stopnje. Glede na uspeh pravdnih strank (tožnik je uspel s približno 49 % svojega zahtevka, zato znaša uspeh tožene stranke približno 51 %) pripada tožniku na račun pravdnih stroškov 1.075,53 EUR, toženi stranki pa 702,61 EUR. Po pobotu je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki iz naslova pravdnih stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje 372,92 EUR, zato je pritožbeno sodišče temu ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo tudi v odločitvi o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

S pritožbo je tožeča stranka delno uspela, tožena stranka pa v celoti. Zato jima gredo v tem obsegu tudi stroški pritožbenega postopka (tožnik je s pritožbo uspel v obsegu 32 %, zato mu pripada tudi temu sorazmeren del pritožbenih stroškov, tožena stranka pa je upravičena do vseh pritožbenih stroškov). Obe pravdni stranki sta upravičeni do stroškov za sestavo pritožbe z DDV ter do sodne takse za pritožbo, to pa v višini, kot je razvidno iz posamičnih postavk specificiranih stroškovnikov pravdnih strank v njunih pritožbah. Celotni pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 236,22 EUR, tožene stranke pa 337,91 EUR, pri čemer pripada tožniku glede na uspeh 75,59 EUR. Po pobotu je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 262,32 EUR stroškov pritožbenega postopka (154. člen in 165. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. dostavek 313. člena ZPP in 1. odstavek 299. člena OZ).