VSL sodba III Cp 997/2009

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki poleg zneska 1.543,63 EUR še znesek 169,91 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.
V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 1.996,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2006 dalje do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 10.432,32 EUR od 22.3.2006 do 18.10.2006 in od zneska 227,16 EUR od 18.2.2006 do 18.10.2006 ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.543,63 EUR s pripadajočimi obrestmi. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe in proti odločitvi o stroških postopka se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 7.971,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2006 dalje do plačila ter celotne na prvi stopnji zaznamovane pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obširni pritožbi v celoti povzema izpoved tožnika in ugotovitve sodnega izvedenca o tem, kakšna škoda je tožniku nastala. Tožnik meni, da je bila glede na dejanske ugotovitve in sodno prakso odmerjena prenizka odškodnina. Odškodnina je prenizka tudi glede na oddaljenost dogodka, saj so od nastanka škode minila že več kot tri leta. Nadalje pritožnik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti povrniti stroške izvedenine ne glede na uspeh v postopku, saj je izpodbijana odločitev v nasprotju s sodno prakso, zato je kršeno načelo enakosti. Od plačanega zneska predujma bi moralo sodišče tožniku priznati zakonske zamudne obresti od dneva plačila dalje. Drugačna odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, saj sodišča odločajo drugače. Za takšno svoje stališče tožnik našteva nekatere odločbe višjih sodišč in vrhovnega sodišča. Pritožnik tudi meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo valorizirati plačane odškodnine, saj za to ni podlage v zakonu. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 617/2006.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena toženi stranki, ki ni vložila odgovora na pritožbo.

Pristojnost Višjega sodišča v Ljubljani temelji na odločbi predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, s katero je bila pristojnost prenešena na Višje sodišče v Ljubljani z Višjega sodišča v Celju.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik v pritožbi v celoti povzema dejanske ugotovitve o obstoju in trajanju posameznih vrst nepremoženjske škode, katere je prvostopno sodišče upoštevalo pri odločitvi o višini prisojene odškodnine. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožnik v obravnavani delovni nezgodi utrpel zlom navikularne kosti levega zapestja. Zaradi poškodbe je trpel telesne bolečine in sicer so bile prisotne v hudi obliki dva dni, v srednje hudi obliki sedem dni, ki so se pojavljale občasno še v trajanju štirinajst dni, nato pa so v lažji obliki trajale še trideset dni. Tožnik je bil zaradi zdravljenja poškodbe štiri dni v bolnici, dva dni je prejemal injekcije proti bolečinam, nato pa jemal analgetike za lajšanje bolečin. Operiran je bil ob lokalni anesteziji. Zaradi zdravljenja mu je bila odvzeta kri, opravljeni so bili številni prevezi, odvzet je bil dren, šivi, nosil je dokomolčni mavec pet tednov, opravljeni so bili številni rentgenski pregledi, fizioterapija, razgibavanje, enkrat CT preiskava ter številni pregledi pri osebnem zdravniku in specialistih. Ob sami poškodbi je tožnik utrpel hud primarni strah, ki pa je trajal le nekaj minut. Sekundarni strah v zmerni obliki je trajal dva tedna, v lažji pa še nadaljnjih šest tednov. Poškodba je tožniku pustila trajne posledice v funkcionalnem smislu, ki je izkazana z zmanjšano gibljivostjo zapestja lažje stopnje in anatomskem smislu, ki je izražena s kostno brazgotino na mestu zloma čolnička in nežno vzdolžno brazgotino, dolgo 3,5 cm na palčevi strani levega zapestja. Njegove življenjske aktivnosti so zmanjšane zlasti glede fizičnih aktivnosti, saj ne more prenašati težkih bremen, prijemati večje predmete, delati z določenim orodjem in kolesariti. Za opravljanje svojega dela je tožnik sposoben. Pooperativna vzdolžna brazgotina, dolga 3,5 cm na palčevi strani zapestja, vidna na razdalji 4 m, predstavlja lažjo estetsko telesno pomanjkljivost.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odmeri satisfakcije za posamezne samostojne oblike nepremoženjske škode v celoti upoštevalo načelo individualizacije višine odškodnine in načelno objektivne pogojenosti njene višine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, temelji pa na spoznanju, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v primerih nepremoženjskih škod, s tem pa izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode in tudi skupen znesek satisfakcije po presoji pritožbenega sodišča pravilno odražajo razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Zadoščenje za telesne bolečine v znesku 8.346,00 EUR, za strah v znesku 1.050,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 4.170,00 EUR v celoti ustrezajo navedenim kriterijem za odločanje o nepremoženjski škodi. Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo denarne odškodnine zaradi skaženosti, saj ob upoštevanju okoliščin, da gre le za lažjo estetsko motnjo, ki naj bi tožnika motila iz estetskega vidika, ni podana niti subjektivna, niti objektivna podlaga za prisojo denarne odškodnine za to vrsto škode.

Višja zahtevana odškodnina po presoji pritožbenega sodišča nima podlage niti v dejanskih ugotovitvah, niti v podobnih primerih v sodni praksi, zato je pritožbeni očitek o zmotni uporabi 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki predstavlja pravno podlago za prisojo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, neutemeljen. Tudi okoliščina, da so od nastanka škode do odločitve o zahtevku pretekla štiri leta, ne more vplivati na odmero višje odškodnine. Tožena stranka je namreč pretežni del odškodnine plačala že 19.10.2006, to je pol leta po vloženem odškodninskem zahtevku. O višini odškodnine je bilo v skladu z določbo 2. odstavka 168. člena OZ, ki se uporablja tudi pri odmeri nepremoženjske škode, odločeno po kriterijih na dan izdaje sodne odločbe, zato potek časa od nastanka škode do odločitve o zahtevku na višino prisojene odškodnine ne more vplivati. Okoliščina, da sodišče odloča o višini odškodnine po kriterijih v času izdaje sodne odločbe pa narekuje valorizacijo že plačane odškodnine. Ker se valorizira denarna obveznost tožene stranke, se mora valorizirati tudi njeno delno plačilo. Le na ta način se namreč zagotovi enakopravno obravnavanje obeh udeležencev. Ker z delnim plačilom obveznost tožene stranke delno preneha, je za pravilno odločitev potrebno ugotoviti, kolikšen del obveznosti, ki je bila določena s sodbo po cenah v času izdaje, je s tem prenehal. To pa se lahko pravično ugotovi le na način, da se že plačana odškodnina vrednostno izenači s prisojeno odškodnino. Če bi namreč sodišče upoštevalo le nominalno vrednost plačane odškodnine, o višini obveznosti pa bi bilo odločeno po cenah na dan izdaje sodne odločbe, bi bila tožena stranka prikrajšana. Da je potrebno plačane zneske odškodnine valorizirati je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi II Ips 79/2007, zato sklicevanje na drugačno stališče Višjega sodišča v Ljubljani v eni od odločb ni utemeljeno.

Na predlog tožnika je bil v tem postopku izveden dokaz z izvedencem medicinske stroke. Stroške za izvedbo tega dokaza je moral v skladu z določbo 1. odstavka 153. člena ZPP plačati tožnik sam. Stroški izvedenin so izdatki, ki nastanejo med postopkom, zato so del pravdnih stroškov, kar izhaja iz določbe 1. odstavka 151. člena ZPP. O povrnitvi pravdnih stroškov odloči sodišče na zahtevo stranke v sodbi, s katero se konča postopek pred njim, kot je določeno v 1. in 4. odstavku 163. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami ZPP in tožniku med pravdnimi stroški pravilno upoštevalo tudi stroške izvedenine. Priznane pravdne stroške je tožena stranka dolžna plačati v roku, ki ga je sodišče določilo. Šele v primeru, če jih ne bo plačala v paricijskem roku, bo prišla v zamudo s plačilom pravdnih stroškov, saj zakonske zamudne obresti v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 23.12.2006 tečejo šele od poteka paricijskega roka dalje, saj šele takrat dolžnik pride v zamudo. Iz navedenih razlogov je pritožbena trditev, da je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od plačanega zneska predujma za izvedenca že od plačila dalje, neutemeljena. Morebitne posamične odločitve višjih sodišč ali Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v odločbi II Ips 93/2001 na odločitev ne morejo vplivati, saj je novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije drugačna.

Pri odločitvi o stroških postopka mora sodišče poleg določbe 154. člena ZPP upoštevati tudi določbo 155. člena ZPP, ki pravi, da pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. Po skrbni presoji vseh okoliščin pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je upravičen do povrnitve celotnih stroškov, ki so mu nastali z izvedbo dokaza z izvedencem. Izvedba tega dokaza je bila namreč potrebna za postopek, saj sicer o višini odškodnine ne bi bilo mogoče odločiti. Sodni izvedenec je v pretežni meri, razen skaženosti, kar pa predstavlja manjši del zahtevka, potrdil obstoj škode, ki jo je tožnik zatrjeval. Višina stroškov, ki je nastala z izvedbo tega dokaza, ni v ničemer odvisna od uspeha tožnika v postopku. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku celotne stroške izvedenca, ki so znašali 514,29 EUR. S sodbo je bilo tožniku priznanih 67% tega zneska, kar znaša 344,38 EUR, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti še 169,91 EUR pravdnih stroškov v postopku na prvi stopnji.

V preostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani, ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialne določbe OZ, v postopku pa ni storilo niti zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka, niti kršitev absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP.

Tožnik je s pritožbo uspel le deloma glede pravdnih stroškov, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sam nosi pritožbene stroške. Uspel je namreč le v neznatnem znesku glede stranske terjatve.