VSL sklep Cpg 877/93

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep (3. točka izreka odločbe) se v delu, v katerem je zavrnjen zahtevek tožeče stranke za povrnitev višjih stroškov od dosojenih, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora tožeči stranki plačati zamudne obresti (1. točka izreka odločbe), v ostalem delu pa ga je zaradi umika tožbe razveljavilo (2. točka izreka odločbe). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožeči povrniti 4.684,40 SIT pravdnih stroškov (3. točka izreka odločbe).

Zoper sklep o pravdnih stroških se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Navedla je, da se pritožuje zoper odločitev v 1. in 3. točki izreka odločbe. V 1. točki izreka sodišče ni vzdržalo v veljavi sklepa o izvršbi tudi za izvršilne stroške, zaradi česar je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Iz razlogov ni razvidno, katere stroške tožeče stranke je sodišče štelo za potrebne, ko je zavzelo stališče, da ji v primeru, ko je zoper istega toženca vložila več tožb, lahko pa bi samo eno, ne gredo vsi stroški za posamezno pravdo. Tako stališče je po mnenju pritožbe napačno. Zato pritožnica predlaga razveljavitev napadene odločbe glede stroškov ali pa njeno spremembo.

Pritožba je utemeljena.

Iz izreka in obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje o stroških postopka sledi, da je sodišče prve stopnje v 3. točki izreka svoje odločbe odločilo tako o izvršilnih kot tudi o pravdnih stroških. Tak način odločanja o izvršilnih stroških ni v nasprotju z zakonom. Glede na to, da tožeča stranka s pritožbo vsebinsko izpodbija samo odločitev o stroških postopka, je pritožbeno sodišče štelo, da napada le 3. točko izreka odločbe. Pomanjkljivost glede odločbe o razveljavitvi sklepa o izvršbi tudi v 3. točki, torej v odločbi o izvršilnih stroških, bo sodišče prve stopnje lahko odpravilo samo.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da izpodbijana odločba nima razlogov o tem, katere stroške (izvršilne in pravdne) je sodišče prve stopnje štelo za potrebne. Zaradi tega sklepa o stroških postopka ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP. Taka kršitev pa je razlog za razveljavitev napadenega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 380. člena ZPP). Pri tem pa pritožbeno sodišče ni moglo razveljaviti sklepa o stroških tudi v delu, v katerem so stroški tožeči stranki (ki se je zoper odločbo o stroških edina pritožila) prisojeni. Štelo je, da je v izreku s stroških, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo tožeči stranki, že zajet tudi sklep o zavrnitvi višjih stroškov od odmerjenih. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku ponovno odločiti samo še o stroških, ki presegajo stroške, prisojene z napadenim sklepom.

Pri ponovnem odločanju bo moralo prvostopno sodišče upoštevati, da tožnik pod določenimi pogoji lahko v eni tožbi uveljavlja zoper toženca več zahtevkov (1. odst. 188. člena ZPP). Združitev zahtevkov v eni tožbi torej ni obvezna (tudi če so za to podani pogoji), zaradi česar lahko tožnik izbere, ali bo vsakega od zahtevkov uveljavljal posebej ali pa jih bo združil v eno tožbo. Samo iz razloga procesne ekonomije v korist toženca, ki je z neplačilom svojih obveznosti sam povzročil, da je prišlo do vložitve tožb, tožnika ni mogoče niti s stroškovno sankcijo siliti v združitev zahtevkov. Le v primeru, da bi tožnik pravico do uveljavljanja vsakega zahtevka s samostojno tožbo zlorabil (10. člen ZPP), bi bilo glede na določbo 1. odst. 155. člena ZPP mogoče presojati, ali so bili stroški za vložitev vsake tožbe res potrebni. Samo dejstvo, da je tožeča stranka zoper toženo vložila več tožb, zahtevke po teh tožbah pa bi lahko združil v eno tožbo, pa še ne pomeni zlorabe tožnikovih procesnih pravic.