VSL sodba Kp 1053/93

Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obtoženega C.O. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi za kaznivi dejanji, opisani pod točko I/1 in 2, odločbi o kazenskih sankcijah ter odločbi o varnostnem ukrepu spremeni tako, da se obtožena M.K. in C.O.
spoznata za kriva da sta neupravičeno pridobila večjo količino strelnega orožja, streliva in razstrelilnih snovi, katerih nakup občanom sploh ni dovoljen: 1. M.K. s tem, da je v neugotovljenem času in na neugotovljen način pridobil 14 vojaških ročnih bomb M-75, nakar je eno vojaško ročno bombo M-75 konec pomladi 1992 prinesel C.O. v skladišče KŽK TOK Lesce, v začetku oktobra 1992 pa v stanovanje na Bledu, še 13 ročnih bomb iste vrste zato, da bi jih C.O. prodal, dobiček pa bi si delila, pri tem pa gre za orožje, katerega nakup občanom sploh ni dovoljen: 2. C.O. s tem, da je v časovnih in krajevnih okoliščinah, opisanih pod točko I/1 od M.K. sprejel ročne bombe z namenom, da jih proda neugotovljenim kupcem, si del izkupička zadrži, ostalo pa izroči M.K., pri tem pa gre za orožje, katerega nakup občanom sploh ni dovoljen.
S tem sta obtoženca storila vsak po eno kaznivo dejanje nedovoljenega prometa z orožjem ali razstrelilnimi snovmi po 2. v zvezi s 1. odst.
220. čl. KZ RS.
Obtoženemu C.O. se za kaznivo dejanje pod točko I/2 na podlagi 2. odst. 220. čl. KZ RS določi kazen 8 mesecev zapora, nato pa se mu ob upoštevanju te kazni, nespremenjene kazni treh mesecev zapora za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 2. odst. 64. čl. KZ RS (točka II) ter kazni eno leto in dveh mesecev zapora v pogojni obsodbi, izrečeni s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Radovljici, K 114/90 z dne 19.7.1991 zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odst. 176. čl. KZ RS, ki je bila preklicana, na podlagi 3. točke 2. odst. 48. čl. KZ SFRJ izreče e n o t n a k a z e n 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora.
Obtoženemu M.K. se na podlagi 2. odst. 220. čl. KZ RS za kaznivo dejanje, opisano pod točko I/1, izreče kazen 11 (enajst) mesecev zapora.
Glede obtoženega M.K. se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tudi tako, da se temu obtožencu ne izreče enotna kazen ob upoštevanju pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Kranju, enota v Radovljici, K 240/91 z dne 29.5.1992 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani Kp 987/92 z dne 7.10.1992, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. v zvezi s 1. odst. 166. čl. KZ RS ter kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odst. 71. čl. KZ RS in obsojen na enotno kazen tri leta in osem mesecev zapora.
Odločba o varnostnem ukrepu odvzema predmetov po čl. 69 KZ SFRJ, izrečeni obt. C.O. se po uradni dolžnosti spremeni tako, da se temu obtožencu odvzame 14 ročnih bomb in potovalna torba modre barve, uporabljenih pri kaznivem dejanju pod točko I/2. V ostalem se pritožba zagovornika obtoženega C.O., v celoti pa pritožbi obtoženega M.K. in njegovega zagovornika zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je bil obtoženi M.K. pod točko I/1 spoznan za krivega kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 2. v zvezi s 1. odst. 220. čl. KZ RS in obsojen na eno leto zapora. Ob upoštevanju te kazni in enotne kazni treh let in osem mesecev zapora iz pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Radovljici, K 240/91 z dne 29.5.1992 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, Kp 987/92 z dne 7.10.1992, s katero je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. v zvezi s 1. odst. 166. čl. KZ RS ter kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odst. 71. čl. KZ RS, mu je bila po določbah o steku izrečena enotna kazen štiri leta in dva meseca zapora.

Obtoženi C.O. je bil pod točko I/2 spoznan za krivega kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z orožjem ali razstrelilnih snovi po 2. v zvezi s 1. odst. 220. čl. KZ RS, pod točko II. pa kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 2. odst. 64. čl. KZ RS. Za dejanje pod točko I/2 mu je bila določena kazen eno leto zapora, za dejanje pod točko II, pa kazen tri mesece zapora. Obtožencu je bila preklicana pogojna obsodba iz pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Radovljici, K 114/90 z dne 19.7.1991 zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odst. 176. čl. KZ RS, v kateri mu je bila določena enotna kazen eno leto in dveh mesecev zapora ter nato ob upoštevanju vseh navedenih kazni po določbah o steku izrečena enotna kazen dve leti zapora. Obtožencema je sodišče prve stopnje v izrečene enotne kazni vštelo pripor. Na podlagi 69. čl. KZ SFRJ je obtoženemu C.O.

odvzelo dve pištoli, 14 ročnih bomb in potovalno torbo modre barve, uporabljene za in v zvezi s kaznivimi dejanji. Oba obtoženca je oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 95. čl. ZKP.

Proti navedeni sodbi so se pritožili zagovornik obtoženega C.O.

zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter obtoženi M.K. in njegov zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zagovornik pa tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Zagovornik obtoženega C.O. je predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in dejanje pod točko I. pravno opredeli kot kaznivo dejanje po 1. odst. 220. čl. KZ RS in da obtoženca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje pod točko II, v nasprotnem pa razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne v novo sojenje.

Obtoženi M.K. in njegov zagovornik pa predlagata razveljavitev sodbe in novo sojenje.

Deloma je utemeljena le pritožba zagovornika obtoženega C.O., izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

1K pritožbi zagovornika obtoženega C.O..

Zagovornik obtoženega C.O. upravičeno graja stališče izpodbijane sodbe, da tudi plinska pištola in pištola KT-9 mm, ki sta navedeni v opisu kaznivega dejanja pod točko I, sodita med orožje, katerega promet občanom sploh ni dovoljen. Pritožbeno sodišče je namreč s poizvedbami na Ministrstvu za notranje zadeve (4. odst. 370. čl. ZKP) ugotovilo, da takšno orožje občani pod določenimi pogoji smejo nabavljati in imeti v posesti, vendar s posebnim dovoljenjem. To pa pomeni, da navedeno orožje ne sodi med tiste vrste orožja, ki je našteto v 4. čl. Zakona o orožju (Ur.l. RS št. 17/81) in katerega promet in posest sta prepovedana, zaradi česar promet s takšnim orožjem tudi ne more biti predmet kaznivega dejanja po čl. 220 KZ RS, ampak predstavlja zgolj prekršek po Zakonu o orožju.

Zaradi navedenega je sodišče druge stopnje v tem delu ugodilo pritožbi zagovornika obtoženega C.O. in izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je tega obtoženca spoznalo za krivega le za pridobivanje 14 ročnih bomb M-75, katerega nakup občanom sploh ni dovoljen, oprostilo pa ga je obtožbe v tistem delu, v katerem se mu očita pridobivanje obeh pištol, ki, kot je že bilo navedeno, ne sodita med orožje, katerega nakup občanom sploh ni dovoljen (1. točka 350. čl. ZKP).

Navedeni razlogi, zaradi katerih je sodišče odločilo v korist obtoženega C.O., so tudi v korist soobtoženega M.K., ki se sicer v tej smeri ne pritožuje (čl. 380 ZKP). Tudi temu obtožencu se namreč v opisu dejanja med drugim očita kot kaznivo pridobivanje pištole KT-9 mm, kar pa kot je že bilo navedeno, ni pravilno. Zato je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti tudi pri tem obtožencu izpustilo iz opisa dejanja pridobivanje navedene pištole in ga v tem obsegu oprostilo obtožbe (1. točka 350. čl. ZKP).

V zvezi z dejanjem pod točko I/2 sodišče prve stopnje tudi ni kršilo kazenski zakon s tem, ko je ravnanje obtoženega C.O. pravno opredelilo kot kaznivo dejanje nedovoljenega prometa orožja ali razstrelilnih snovi po 2. odst. 220. čl. KZ RS, saj je ugotovilo obstoj vseh zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, ki opravičujejo takšno pravno kvalifikacijo. Na strani 8 izpodbijane sodbe je tudi sprejemljivo pojasnilo, zakaj je količino 14 ročnih bomb šteti za "večjo" količino orožja, saj takšna razlaga tega zakonskega znaka temelji na kriterijih, izoblikovanih v dosedanji sodni praksi in ki niso sporni.

V zvezi s kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti (točka II) je sodišče prve stopnje razpolagalo z zadostno dokazno podlago, ki dovoljuje zanesljiv sklep, da je obtoženi C.O. pred prodajalkama M.F. in D.M.-B. iz žepa jakne vzel ročno bombo M-75, z njo močno udaril po prodajnem pultu in zagrozil, da bo vse pognal v zrak. Ta dejstva so bila ugotovljena zlasti na podlagi verodostojnih izpovedb omenjenih prič, ki sta bili najbliže dogajanju in sta lahko zato tudi najbolj zanesljivo opisali dogodek. Bombe v rokah vinjenega in razjarjenega obtoženca, kateremu je poslovodkinja pred tem odpovedala delovno razmerje, udarec z bombo po prodajnem pultu ter izrečene grožnje so tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavljale resno grožnjo, tako pa sta jo doživljali tudi prodajalki, ki sta se spričo obtoženčevega ravnanja močno prestrašili in zbežali iz prodajalne. Pri tem ni pomembno, ali je bila grožnja izražena neposredno proti prodajalkama (tega obtožba obtožencu niti ne očita), zadošča ugotovitev, da je bila izražena dovolj jasno in nedvoumno, da je pri navzočih osebah povzročila občutek osebne ogroženosti. Po navedenem torej ni dvoma, da so v ravnanju obtoženca podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 2. odst. 65. čl. KZ RS.

Utemeljena pa je pritožba zagovornika, kolikor se zavzema za znižanje kazni, izrečene obtoženemu C.O. za kaznivo dejanje pod točko I/2. Ta obtoženec je namreč v preiskavi to kaznivo dejanje odkrito priznal, kar je odločilno vplivalo na ugotavljanje odločilnih dejstev in hitrejši potek kazenskega postopka, česar sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo. Precenilo je tudi podatke o njegovem prejšnjem življenju. Res je sicer, da je bil ta obtoženec doslej že večkrat kaznovan pred sodiščem: v letu 1977 za kaznivo dejanje nezakonite vselitve po 1. odst. 182. čl. KZ RS, leta 1983 za tatvino po 1. odst.

165čl. KZ RS, leta 1988 za kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti po čl. 48 KZ RS in v letu 1990 (zadeva K 114/90) zaradi kaznivega dejanja prikrivanja po 1. odst. 176. čl. KZ RS. V vseh navedenih primerih so mu bile izrečene pogojne obsodbe, kar pomeni, da ni šlo za težja kazniva dejanja. Upoštevati pa je tudi treba, da je obtoženec pridobival orožje na pobudo obtoženega M.K. in da mu je bilo vse orožje tudi zaseženo. Zaradi navedenega in ob upoštevanju njegovih družinskih in socialnih razmer (skrbi za številno družino), je sodišče druge stopnje ugodilo zagovornikovi pritožbi in obtožencu za dejanje pod točko I/2 izreklo kazen osem mesecev zapora. Pri tem je poleg že navedenih okoliščin upoštevalo tudi, da je bil obtoženec v pritožbenem postopku spoznan za krivega kaznivega dejanja v nekoliko manjšem obsegu (2 pištoli), kot v postopku na prvi stopnji.

Zagovornikovemu predlogu za znižanje zaporne kazni za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti (točka 2) pa pritožbeno sodišče ni ugodilo.

Vinjenosti storilca praviloma ni moč šteti kot olajševalno okoliščino, še posebej ne v obravnavanem primeru, ko se obtoženec zaveda svoje odvisnosti od alkohola in ko je tudi njemu znano, da prav v vinjenem stanju postane agresiven, kar potrjujejo tudi podatki o kaznovanju pri sodniku za prekrške zaradi kršitev javnega reda in miru. Ker so bile obtoženčeve sposobnosti razumevanja in obvladovanja močno zmanjšanje (vendar ne bistveno) predvsem zaradi njegove alkoholiziranosti, sodišče prve stopnje tej okoliščini upravičeno ni namenilo tolikšne teže, kot to pričakuje pritožnik. Ob upoštevanju navedenih kazni in kazni iz preklicane pogojne obsodbe je sodišče druge stopnje obtoženemu C.O. izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki ustreza teži posameznih dejanj in stopnji obtoženčeve kazenske odgovornosti.

Zaradi spremenjenega krivdoreka v zvezi z dejanjem pod točko I/2 je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tudi odločbo o varnostnem ukrepu odvzema predmetov po čl. 69 KZ SFRJ v tem smislu, da je odločilo, da se obtoženemu Ostojiču odvzame le 14 ročnih bomb in potovalna torba modre barve, ne pa tudi obe pištoli, ki glede na zožen opis kaznivega dejanja nista predmet tega dejanja (čl. 376/I tč. 2 v zvezi s čl. 365 tč. 5 ZKP).

2K pritožbama obtoženega M.K. in njegovega zagovornika.

Po navedbah omenjenih pritožnikov ni prav nobenega zanesljivega dokaza o tem, da bi obtoženi M.K. storil kaznivo dejanje pod točko I/1; obtoženi C.O. in priča D.G. naj bi M.K. pred preiskovalnim sodnikom po dogovoru in zavestno lažno obremenjevala za dejanje, ki ga ni storil in sta to na glavni obravnavi tudi priznala in prvotno priznanje preklicala.

Že sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da sta bili izpovedbi obtoženega C.O. in priče D.G. v preiskavi pristni in da je bil njun preklic priznanja na glavni obravnavi posledica groženj in strahu pred M.K.. Celo obtoženi M.K. sam ni mogel pojasniti, zakaj naj bi obtoženi C.O. lažno obremenjeval ravno njega, saj sta bila do takrat v prijateljskih odnosih. Navedbe pritožnikov, da naj bi ga k temu prisilili kriminalisti so ne le nedokazane, pač pa tudi ovržene s pričevanjem M.G.; ta je namreč podrobno in prepričljivo pojasnil okoliščine, zaradi katerih sta obtoženi C.O. in D.G. spremenila prvotno izpovedbo. Če bi C.O. orožje resnično izročili neznani oficirji bivše JLA, kot je kasneje trdil, bi nedvomno to povedal že preiskovalnemu sodniku in s tem ne bi izpostavljal kazenskemu pregonu niti M.K. kot tudi ne neznanih izročiteljev orožja. Končno tudi razčlenitev izpovedb obtoženega C.O. in D.G. v preiskavi pokaže, da je bilo njuno takratno pričevanje spontano in pristno, saj sta navajala vrsto, tudi povsem nepomembnih podrobnosti (npr. o barvi potovalke, v kateri je M.K. prinesel bombe, o pokvarjeni zadrgi, o pitju kave itd.) zaradi česar sodišče prve stopnje upravičeno dvomi o njunem dogovoru, da bosta zoper M.K. podala krivo izpovedbo.

Po navedenem je mogoče zaključiti, da obtoženi M.K. nikakor ni bil obsojen za dejanje pod točko I/1 zaradi svoje kriminalne preteklosti, kot navaja, ampak na podlagi neizpodbitnih in zanesljivih dokazov, ki izključujejo vsakršen dvom v njegovo krivdo. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da spričo pravilnega in popolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi ni nobene potrebe po dopolnjevanju dokaznega postopka z zaslišanjem prič, ki ju predlagata obtoženi M.K. in njegov zagovornik.

Obtoženemu M.K. je bila glede na ugotovljene okoliščine na prvi stopnji izrečena primerna zaporna kazen. Upoštevati je namreč treba, da je prav on nagovoril obtoženega C.O. za sodelovanje pri poskušani prodaji orožja. Ta obtoženec je tudi večkratni povratnik; že kot mladoletnik je začel izvrševati kazniva dejanja, (od leta 1978 dalje), med katerimi prevladujejo premoženjski delikti in čeprav je bil že nekajkrat obsojen na daljše zaporne kazni, še vedno nadaljuje z izvrševanjem kaznivih dejanj. Zato pritožbeno sodišče v razlogih, ki jih navaja zagovornik, ne vidi podlage za znižanje izrečene zaporne kazni. Pač pa je bilo potrebno kazen znižati glede na nekoliko zmanjšano koliščino orožja, ki je predmet obravnavanega kaznivega dejanja.

Zaradi kršitve kazenskega zakona (5. točka 1. odst. 364. čl. ZKP) v škodo obtoženca je moralo pritožbeno sodišče odpraviti tudi odločbo o enotni kazni. Sodišče prve stopnje je namreč pri izreku enotne kazni štirih let in dveh mesecev zapora poleg kazni enega leta zapora (kaznivo dejanje pod točko I/1 upoštevalo še enotno kazen tri leta in osem mesecev zapora, izrečeno s pravnomočno sodbo, citirano v izreku te odločbe. Iz kazenskega spisa pritožbenega sodišča (Kp 705/93) izhaja, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom Kp 705/93 z dne 21.9.1993 dovolilo obnovo kazenskega postopka, končanega s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Kranju, enota v Radovljici z dne 29.5.1992, opr. št. K 240/91 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7.10.1992, opr. št. Kp 987/92, odredilo razpis nove glavne obravnave in na podlagi 5. odst. 408. čl. ZKP odločilo, da se izvršitev kazni po citirani sodbi ustavi. Ker je bil torej z navedeno odločbo izražen dvom v upravičenost izrečene pravnomočne sodbe (s tem pa tudi izrečene kazni) in ker bo šele na podlagi nove glavne obravnave razsojeno, ali bo omenjena sodba ostala v veljavi ali pa bo nadomeščena z drugo, ni zakonske podlage za izrek enotne kazni (1. odst. 49. čl. in 48. čl. KZ SFRJ); ta bi bil namreč možen le v primeru, če bi bila omenjena sodba pravnomočna in izvršljiva. Spričo navedenega je sodišče druge stopnje odločilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Pravna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ (ZKP in KZ SFRJ) navedenih v tej odločbi je podana v 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).