VSM sodba I Cp 2134/2008

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju najprej v točki 1 izreka sodbe ugotovilo, da je določilo 2. člena Pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih z dne 25.5.2004, sklenjene med toženo stranko in tožečo stranko, nično, nadalje pa je v točki 2 izreka toženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki celotni vtoževani znesek, in to 3.240,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2005 dalje do plačila, znesek 2.757,83 EUR pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2005 dalje do plačila in v točki 3 izreka toženo stranko še obremenilo s stroškovno obveznostjo nasproti tožeči stranki v znesku 2.050,82 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Ničnost citiranega pogodbenega določila je ugotovilo, kot to izhaja iz obrazložitve napadene sodbe zaradi pomanjkanja pogodbene kavze, ki je ni mogoče najti glede dogovorjenega plačila odškodnine oz. nadomestila zaradi prehoda rokometnega igralca v drug klub po prenehanju pogodbenega razmerja zaradi preteka časa.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje tožena stranka ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku - ZPP in predlaga spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka tožeče stranke. Pritožba poudarja, da je tožnik pristal v zapis tega pogodbenega določila in pogodbo podpisal ter zato pomen pogodbene dispozicije, ob hkratnem poudarjanju ugodnosti, ki jih je tožnik užival pri toženi stranki sam v danem pogodbenem razmerju, ni veljal za šibkejšo stranko, zapisa dogovora iz 2. točke citirane pogodbe pa tudi ni prepovedoval noben prisilni predpis, niti ni v nasprotju z moralnimi načeli.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu opozorilo na nejasnost pogodbenega določila, zapisanega v 2. členu Pogodbe o medsebojnih pravicah in obveznostih, sklenjene med pravdnima strankama dne 25.5.2004, ko določa obveznost igralca, da če po poteku pogodbenega roka prestopi v kakršenkoli drugi klub, plača odškodnino toženi stranki v znesku 5.000,00 EUR, sklicujoč se pri tem na določbe 1. člena citirane pogodbe. V teh so določeni trije načini prenehanja pogodbenega razmerja, dva sta v bistvu takšne narave, da se nanašata na prenehanje pogodbenega razmerja znotraj časa, za katerega je bilo sklenjeno, tretji pa (enako kot v danem primeru) predstavlja dejansko potek časa, za katerega je bilo pogodbeno razmerje sklenjeno. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo v danem primeru v bistvu za podjemno razmerje, ki se je izvrševalo določeno dogovorjeno dobo. S potekom te dobe je tudi po oceni pritožbenega sodišča prenehalo (splošne določbe obligacijskega prava - člen 332 OZ) in s tem prenehajo vsi pravni učinki takšnega razmerja. Zato je bilo potrebno ugotoviti kavzo pogodbenega določila iz 2. člena citirane pogodbe, ki nalaga tožniku tudi po prenehanju razmerja denarno obveznost v že navedenem znesku, zgolj ob dejstvu, da prestopi v drug rokometni klub (ne gre za prvi prestop). V tej smeri je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju dopolnilo dejansko stanje in z navedeno razsojo po mnenju pritožbenega sodišča pravilno uporabilo materialno pravo, ko je to oprlo na dejansko in pravno oceno, da neke dopustne podlage (kavze) za to pogodbeno določilo ni in da gre le za namen tožene stranke, da z naložitvijo takšne denarne obveznosti v obliki pogodbene zaveze omeji igralca pri možnosti odhoda in igranja za konkurenčne klube. Pri takšnem zaključku je v bistvu utemeljeno izhajalo iz izpovedbe priče , ki v svoji izpovedbi ni zanikal, da je citirano pogodbeno določilo namenjeno dosegu povračila klubu - toženi stranki za njena vlaganja v igralca ter v materialne in finančne ugodnosti, ki jih je v času igranja pri toženi stranki imel. Na to končno kaže tudi dejstvo, da na primer tožena stranka samega prenehanja igranja pri njej s strani igralca, v kolikor ni nadaljeval z igranjem pri drugem klubu, očitno ni sankcionirala, v bistvu pa tudi ni časovno omejevala že navedene denarne obveznosti igralca ob prestopu v drugi klub.

Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog) oz. mora nasploh kavza pogodbe obstojati. Četrti odstavek člena 39 OZ določa ničnost pogodbe, če ni podlage ali je ta nedopustna. Podlaga pogodbene obveznosti mora obstojati z vidika interesov obeh pogodbenih strank pri dvostranskih pogodbah. V odplačnem razmerju mora biti jasno, kaj mora posamezna pogodbena stranka drugi izpolniti in na čem sloni vsebina te izpolnitve (bodisi da ima podlago v kateri izmed nominatnih pogodb obligacijskega prava ali inominatnih pogodbah, za katere pa je mogoče najti okvirje v predpisih obligacijskega prava). V danem primeru je sodišče prve stopnje sprejemljivo ocenilo, da takšne podlage pogodbene obveznosti tožnika ni mogoče najti, ki bi ustrezala navedenim načelom in zapovedim obligacijskega prava, zato gre za nično pogodbeno določilo. V tej smeri pritožbeno sodišče povzema zanesljive razloge prvostopenjske sodbe in se sklicuje nanje poleg že navedene obrazložitve.

Pritožba s svojimi izvajanji na pravilnost izpodbijane odločitve ne more imeti vpliva. Na sklicevanje tožene stranke na načelo pogodbene dispozicije (ob poudarjanju dejstva, da je tožnik prostovoljno pristal v podpis pogodbe tudi v zvezi s tem pogodbenim določilom in se z njim strinjal) je pritožbeno sodišče odgovorilo že v razveljavitvenem sklepu z dne 22.1.2008 - redna št. 14 spisa. Po uvodnem 3. členu OZ velja res temeljno načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij, ki pa je omejeno z učinkovanjem ustavnih določb, prisilnih predpisov ali moralnih načel. Člen 39 OZ je kogentne narave, ko zahteva potrebni obstoj podlage vsake pogodbene obveznosti, sodišče prve stopnje pa je v danem primeru pravilno zaključilo, da ta ni podana, zaradi česar je prišlo do omejitve že navedenega uvodnega načela iz 3. člena OZ. Pri tem ni upoštevno pritožbeno nakazovanje na številne ugodnosti, ki jih je imel tožnik pri toženi stranki, na njegov status pri toženi stranki, s katero da je sodeloval kot enakovredna pogodbena stranka, kot tudi dejstvo, da noben akt (konkretno na primer takrat veljavni registracijski pravilnik) ni prepovedoval sklepanja takšnih dogovorov in da so podobna nadomestila morali plačevati tudi drugi igralci. Ob tovrstni pritožbeni graji je še treba pripomniti, da je očitno sodišče prve stopnje pojem kvazikonkurenčne klavzule vpletlo v celotno dejansko oceno in pravno presojo razmerja pri iskanju ustrezne kavze navedene pogodbene obveznosti, vendar to še ne pomeni, da bi sporno pogodbo presojalo po pravilih delovnega prava, saj je izrecno poudarilo, da gre za obligacijsko - podjemno pogodbo.

Pritožbena graja izvršene stroškovne odmere pravdnih stroškov tožeče stranke je le pavšalnega značaja, saj pritožba ne pove, za katere obravnave naj bi sodišče prve stopnje določilo preveč urnine, to pa je odmerilo skupaj z nagrado za zastopanje na posamezni glavni obravnavi. Odmerjene višine nagrade za ta procesna dejanja pa pritožba ne graja.

Pritožbeno sodišče samo uradno upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava pri delu in odločitvi sodišča prve stopnje ni našlo, zato je glede na vse navedeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku člena 165 v zvezi s prvim odstavkom člena 154 ZPP in je plod pritožbenega neuspeha tožene stranke.