332. člen OZ

Odpoved pogodbe je enostransko oblikovalno upravičenje, ki je namenjeno temu, da stranki prekineta trajno dolžniško razmerje. Pri pogodbah, pri katerih je čas trajanja določen, zakon ne predvideva možnosti odpovedi kot načina prenehanja trajnega upniško-dolžniškega razmerja. Kljub temu ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da tudi v teh primerih stranki ena drugi omogočita prenehanje pogodbenega razmerja še pred potekom roka z odpovedjo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala biti zavrnitev pisna. Pogodbe o dobavi električne energije je v spornem obdobju urejal Zakon o oskrbi z električno energijo, ki je zanje zahteval pisno obliko. Za pisnost zadošča, da sta ponudba in sprejem ponudbe pisna, enako pa pri uporabi tretjega odstavka 30. člena OZ nujno velja tudi za zavrnitev ponudbe.

Z lastništvom obremenjene nepremičnine je tožnica zaradi stvarnopravnih učinkov vknjižene izvedene stvarne pravice pridobila vse pravice in obveznosti, ki izvirajo iz pravnega posla, ki je bil podlaga za nastanek služnosti, vključno s pravico do odpovedi pogodbe (14. člen Pogodbe). Ker služnost na nepremičnini preneha z izbrisom iz zemljiške knjige (drugi odstavek 241. člena v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ), je tožnica kot lastnica obremenjene nepremičnine upravičena zahtevati izdajo izbrisnega dovolila za izbris stvarne služnosti pri nepremičnini in vrnitev predmeta služnosti. Dolžnost vrnitve stvari po prenehanju neprave stvarne služnosti določa 240. člen SPZ v zvezi s prvim odstavkom 226. člena SPZ. Ob prenehanju služnosti se vsa lastninska upravičenja vračajo lastniku, zakar je potrebna vrnitev predmeta služnosti. Obveznost vrnitve stvari je obligacijskopravne narave in je utemeljena v zakonu. Lastnik nepremičnine lahko v primeru, če bivši služnostni upravičenec po prenehanju služnosti stvari ne vrne, vrnitev stvari zahteva bodisi z lastninsko tožbo bodisi s tožbo, utemeljeno na obligacijski obveznosti upravičenca, da lastniku po prenehanju služnosti vrne stvar. Za

Ne gre spregledati, da OZ v 616. členu le v zvezi s prenehanjem najemne pogodbe, katere trajanje ni določeno ali določljivo, določa, da taka pogodba preneha z odpovedjo, ki jo vsaka stranka lahko da drugi, spoštujoč odpovedni rok. Kljub temu, da zakon ne predvideva možnosti odpovedi kot načina prenehanja trajnega upniško-dolžniškega razmerja pri pogodbah, pri katerih je čas trajanja določen, pa ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da tudi v primeru razmerij, v katerih je čas trajanja določen, ena drugi omogočita prenehanje pogodbenega razmerja še pred potekom časa, za katerega je bilo pogodbeno razmerje sklenjeno, tudi z odpovedjo.

Obseg in vsebino vknjižene neprave stvarne služnosti določa pravni posel, ki je (bil) podlaga za nastanek služnosti in ki učinkuje v razmerju do tretjih, kasnejših lastnikov obremenjene (služeče) nepremičnine. Pogodba o ustanovitvi neprave stvarne služnosti se tako razteza na vsakokratne lastnike služeče nepremičnine, vključno s tožnico. Zato posledic, ki izhajajo iz služnostne pogodbe, ni mogoče utemeljevati zgolj na podlagi načela relativnosti pogodbenih razmerij v smislu 125. člena OZ. Materialnopravno pravilen je po oceni sodišča druge stopnje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da določilo 14. člena Pogodbe, ki vsaki stranki pogodbe daje pravico, da z odpovednim rokom enega leta odpove pogodbo, ne nasprotuje določilu 241. člena SPZ. Kljub temu, da zakon ne predvideva možnosti odpovedi pogodbe s strani služnostnega zavezanca kot načina prenehanja osebne stvarne služnosti, takšna odpoved ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da stranki druga drugi omogočita prenehanje pogodbe in s tem prenehanje pogodbeno ustanovljene neprave stvarne služnosti. V materialnem pravu ni ovire, da sodišče tožbenemu zahtevku po nadomestit

Sodišče prve stopnje je pogodbeno razmerje pravdnih strank pravilno opredelilo kot trajno dolžniško razmerje sklenjeno za določen čas. Prenehanje takšnega razmerja pa ureja 332. člen OZ, po katerem trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja preneha, ko preteče rok. Predčasno prenehanje takšnega pogodbenega razmerja pa je vedno možno ob soglasju obeh strank. Gre za izraz načela prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ). Glede same obličnosti sporazumne razveze pogodbe je materialnopravno pravilna presoja sodišča prve stopnje, da za veljavnost razveze Pogodbe posebna pisna oblika ni bila potrebna. Samo dejstvo, da je bila Pogodba, za katero sicer ni zakonsko predpisana posebna oblika, sklenjena v pisni obliki, ne pomeni, da morajo biti tudi vse kasnejše spremembe, dogovori, razveza sklenjeni v isti obliki.

Z argumentacijo sodišča druge stopnje o odstopnem upravičenju tožeče stranke po splošnih predpisih se skuša revizija soočiti zgolj s sklicevanjem na določbo 332. člena OZ, pri čemer se sklicuje na zavzeto stališče Vrhovnega sodišča v sodbi II Ips 97/2012 z dne 18. 12. 2014. Vendar je te revizijske navedbe mogoče razumeti zgolj v smeri utemeljevanja podlage za dogovorjeno odstopno upravičenje posamezne pogodbene stranke tudi v primeru časovno omejenega trajnega dolžniškega razmerja, kar pa glede na dopuščeno revizijsko vprašanje ni relevantno. Revidentka tako ne ponudi nobenega (pravnega) argumenta, s katerim bi izpodbijala stališče v izpodbijani sodbi, ki je predmet dopuščenega vprašanja. Vsak njen poizkus namreč preide v očitek nepravilne presoje toženkine kršitve Pogodbe, kar pa presega obseg dopuščenega vprašanja.

V zvezi s toženčevim ugovorom zastaranja terjatve je sodišče prve stopnje na podlagi določb 202. člena ZDR-1 in 364. člena OZ pravilno ugotovilo, da je s sprejemom ponudbe tožene stranke za obročno plačilo dolga toženec dolg iz naslova vračila stroškov izobraževanja pripoznal, zato je bilo zastaranje pretrgano, in tako v času vložitve tožbe 5-letni zastaralni rok še ni potekel. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo določilo 8. člena pogodbe o izobraževanju, da je toženec po tem, ko pogodba o izobraževanju prenehala veljati, dolžan tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja. Pravilno je uporabilo določbe OZ o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve in ugotovilo, da je zaradi prenehanja veljavnosti pogodbe o izobraževanju zaradi toženčeve neizpolnitve v 8. členu pogodbe podan temelj za povrnitev stroškov izobraževanja. To določilo je namreč skladno s skupnim namenom strank tolmačilo tako, da je toženec dolžan povrniti stroške izobraževanja, če zaradi kršitve pogodbenih obveznosti (katerih glavna je prav dokončanje izobraževanja) pogodba skladno z voljo tožeče stranke preneha veljati. Ta je svojo voljo, da pogodba preneha veljati, izrazila z zavrnitvijo podaljšanja te

Za najemna razmerja za nedoločen čas, katerih predmet so poslovne stavbe oziroma poslovni prostori, je zakonsko predpisan poseben način odpovedi. Na podlagi odpovedi preneha najemno razmerje s potekom roka, ki ga določi najemna pogodba, pri čemer pa ta rok ne sme biti krajši od enega leta (drugi odstavek 24. člena ZPSPP). Če je v pogodbi določen odpovedni rok krajši od enega leta, najemno razmerje ne preneha z iztekom tega pogodbenega roka, temveč preneha šele z iztekom zakonsko določenega enoletnega roka. Določba drugega odstavka 24. člena ZPSPP je namreč kogentne narave.

Kljub temu, da zakon ne predvideva možnosti odpovedi kot načina prenehanja trajnega upniško-dolžniškega razmerja pri pogodbah, pri katerih je čas trajanja določen, ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da tudi v primeru razmerij, v katerih je čas trajanja določen, ena drugi omogočita prenehanje pogodbenega razmerja še pred potekom roka z odpovedjo.

Najem oz. zakup nepremičnin je transakcija, ki je oproščena plačila DDV (2. točka prvega odstavka 44. člena ZDDV-1). Kljub temu pa se lahko davčni zavezanec, ki opravlja transakcijo, ki je predmet oprostitve DDV iz 2. točke prvega odstavka 44. člena ZDDV-1, dogovori z najemnikom, ki je prav tako davčni zavezanec in ima pravico do odbitka celotnega DDV, da bo na transakcijo, ki bi morala biti oproščena plačila DDV, obračunal DDV po predpisani stopnji. Vendar pa morata v tem primeru obe stranki pred opravljeno transakcijo predložiti davčnemu organu vsak svojo izjavo v elektronski obliki (45. člen ZDDV-1). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da tožena stranka ob sklenitvi najemne pogodbe ni bila davčni zavezanec in da je davčni zavezanec postala šele naknadno, to je 5.6.2013, ko je davčnemu organu podala izjavo v skladu z določbami 44. in 45. člena ZDDV-1. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da pred tem datumom zakonski pogoji za obračun DDV od dogovorjene najemnine v višini 850,00 EUR niso bili izpolnjeni.

Tudi če je sodišče prve stopnje zapisano pogodbeno določilo štelo za jasno, bi moralo ugotavljati skupni namen pogodbenikov ob sklenitvi pogodbe. Uporabo 2. odstavka 82. člena OZ bi lahko opustilo samo v primeru nespornosti pogodbenih določil.

Kljub temu, da zakon ne predvideva možnosti odpovedi kot načina prenehanja trajnega upniško-dolžniškega razmerja pri pogodbah, pri katerih je čas trajanja določen, ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank, da tudi v primeru razmerij, v katerih je čas trajanja določen, ena drugi omogočita prenehanje pogodbenega razmerja še pred potekom roka z odpovedjo.

Pogodbe o najemu poslovnih prostorov, sklenjene za določen čas, ni mogoče enostransko odpovedati pred potekom tega časa. Tako izhaja iz ureditve 332. člena OZ, ki določa, da trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja preneha, ko poteče rok, razen če pogodba ali zakon določa, da je po tem roku dolžniško razmerje podaljšano za nedoločen čas, če ni pravočasno odpovedano. Navedeno pomeni, da se stranki torej lahko vnaprej dogovorita, da tisto razmerje, ki je bilo sklenjeno za določen čas, teče še naprej za nedoločen čas, če ni ob terminu, ki sta ga določili ali na drug način pravočasno odpovedano.

Vsa zastavljena vprašanja, ki naj bi se nanašala na 332. člen OZ (rok v trajnem dolžniškem razmerju) in na 212. do 215. člen ZPP (splošne določbe o dokazih in dokaznem bremenu) temeljijo na napačni predpostavki, da je šlo v pravdi za vprašanje prenehanja pogodbe in dokazovanje prenehanja. Iz predložene drugostopenjske sodbe pa je razvidno, da je tožena stranka vprašanje prenehanja veljavnosti pogodbe s svojimi trditvami sprožila prepozno, z nedovoljeno pritožbeno novoto.

Pogodba o najemu poslovnih prostorov, sklenjene za določen čas, ni mogoče enostransko odpovedati pred potekom tega časa. ZPSPP v 26. členu določa le način, na katerega se mora izjaviti odpoved. Zahteva po tem, da je odpoved oblična, ne širi, ampak oži možnost njene uporabe. S tem je zakonodajalec glede najemnih razmerij, katerih predmet so poslovni prostori, skušal doseči višjo stopnjo varstva obeh udeležencev in celo pri trajnih obveznostih za nedoločen čas otežiti njihovo prenehanje.

Tudi, če je šlo v konkretnem primeru za izjalovljeno poslovno podlago, to ni vplivalo na pravno učinkovanje pogodbe, torej na obstoj pravic in obveznosti, ki so vsebina pogodbe. V primeru nemogočega razveznega pogoja nastane enak položaj, kot če ta pogoj sploh ne bi bil določen. Če je razvezni pogoj nemogoč, ne more povzročiti razveze pogodbe. Zato se nemogoč razvezni pogoj šteje za neobstoječega; velja fikcija, da stranki razveznega pogoja sploh nista določili. Ker je prvotno mogoč rok za vračilo depozita postal nemogoč, se nemogoč rok šteje za neobstoječ razvezni pogoj, s tem pa je nastopila situacija, ko se je trajno dolžniško razmerje z določenim rokom trajanja spremenilo v trajno dolžniško razmerje brez določenega roka trajanja v smislu. Takšno dolžniško razmerje pa ne preneha avtomatično, pač pa je potrebna odpoved s strani ene od pogodbenih strank.

Materialnopravno zmotno je stališče, da gre upravičenje za enostransko odpoved pogodbeni stranki tudi v primeru, ko sta stranki s samo pogodbo izrecno opredelili čas trajanja pogodbenega razmerja.

Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog) oz. mora nasploh kavza pogodbe obstojati. Četrti odstavek člena 39 OZ določa ničnost pogodbe, če ni podlage ali je ta nedopustna.

Stranka v reviziji ni dolžna le navesti razlogov, zaradi katerih jo vlaga (335. člen ZPP v zvezi s 383. členom ZPP), temveč mora te razloge tudi ustrezno obrazložiti. Da bi se uveljavljana kršitev lahko preizkusila, bi morala tožeča stranka konkretno navesti zapisnik in opredeliti vsebino, ki je po njenem mnenju v nasprotju s tem, kar se navaja v (prav tako točno določenih) razlogih sodbe o vsebini tega zapisnika. Na podlagi ugotovitve, da sta pravdni stranki predmet svojih obveznosti vezali le in izključno na točno določeno pogodbo, ki je bila sklenjena za obdobje do konca leta 1994, je razlaga, da je bil tudi med pravdnima strankama določen končen rok njunega dolžniškega razmerja, pravilna. S potekom roka, to je 31.12.1994, je razmerje med strankama prenehalo (357. člen takrat veljavnega ZOR, sedaj enako 332. člen OZ).