VSM sodba I Cp 2164/2008

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (drugi odstavek izreka) spremeni tako, da izrek sedaj v celoti glasi:
"Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča ... opr. št.I... z dne ostane v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki (kot dolžniku) naloženo, da v roku 8 dni plača tožeči stranki (kot upnici):
* glavnico v znesku 96,77 (šestindevetdeset 77/100) EUR,
* zakonske zamudne obresti od zneska 46,74 (šestinštirideset 74/100) EUR od dne 26.4.2003 dalje do plačila,
* zakonske zamudne obresti od zneska 41,69 (enainštirideset 69/100) EUR od dne 25.7.2003 dalje do plačila,
* izvršilne stroške v višini 104,74 (sto štiri 74/100) EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2004 dalje do plačila.
Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 117,68 (sto sedemnajst 68/100) EUR nastalih pravdnih stroškov v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 107,18 (sto sedem 18/100) EUR v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na , opr. št. z dne obdržalo v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki kot dolžniku naloženo, da v roku 8 dni plača tožeči stranki glavnico v znesku 96,77 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 46,74 EUR od dne 26.4.2003 do trenutka, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico, zakonske zamudne obresti od zneska 41,69 EUR od dne 25.7.2003 dalje do trenutka, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico in izvršilne stroške v višini 104,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2004 dalje do trenutka, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico (prvi odstavek izreka). V presežku, da tečejo zamudne obresti od prisojenih zneskov do dne plačila, pa je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča ..., opr. št. I z dne v 1. in 3. točki razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (drugi odstavek izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 117,68 EUR nastalih pravdnih stroškov v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti (tretji odstavek izreka).

Zoper tako odločitev, smiselno zoper njen zavrnilni del, se po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica s primarnim pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri ugoditve njenemu tožbenemu zahtevku v celoti. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v izreku svoje sodbe v nasprotju z določbami Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A), ki je začel veljati 22.5.2007, tek zakonskih zamudnih obresti omejilo do trenutka, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. Za zamudne obresti namreč OZ-A več ne določa pravila "ne ultra alterum tantum", saj je bil z njegovo uveljavitvijo v Obligacijskem zakoniku (OZ) črtan 376. člen. Ker zakonske zamudne obresti od delov glavnice in izvršilnih stroškov, katerih plačilo je tožnica zahtevala v obravnavani zadevi, do začetka veljave OZ-A še niso dosegle glavnice in torej še niso nehale teči, po uveljavitvi OZ-A tečejo neomejeno dalje. Prilaga izračun zakonskih zamudnih obresti na dan 22.5.2007 in priglaša pritožbene stroške.

Toženec na pritožbo tožnice ni odgovoril.

Pritožba je utemeljena.

Ker gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, o čemer sta bili pravdni stranki v postopku na prvi stopnji tudi poučeni (list. št. 20 in list. št. 27), se lahko sodba sodišča prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 458. člena ZPP preizkusi le v okviru pritožbenih razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, na kar je sodišče prve stopnje v pravnem pouku k izpodbijani sodbi pravdni stranki tudi opozorilo.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve ter v okviru v pritožbi uveljavljanih in v postopku v sporu majhne vrednosti dopustnih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da prvostopno sodišče v izpodbijanem delu sodbe ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Utemeljena pa je pritožbena graja, da je bilo v zavrnilnem - obrestnem delu odločitve zmotno uporabljeno materialno pravo.

Z dnem uveljavitve OZ (1.1.2002) je začela veljati prepoved ultra alterum tantum. 376. člen OZ je namreč določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, in ne plačanih obresti doseže glavnico. Glede na umestitev te določbe v odsek, ki je vseboval splošna pravila o obrestih, torej pravila, ki veljajo tako za pogodbene kot za zamudne obresti, je prevladalo stališče, da ta zakonska določba velja tudi za zamudne obresti (tako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi opr. št. U-I-300/04). Tudi zamudne obresti so tako v času veljavnosti omenjenega zakonskega določila prenehale teči, ko je vsota zapadlih, in ne plačanih zamudnih obresti dosegla glavnico.

Dne 22.5.2007 uveljavljen OZ-A je 376. člen OZ črtal, prepoved ultra alterum tantum pa z novim 382. a členom, v skladu s katerim pogodbene obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, in ne plačanih obresti doseže glavnico, uzakonil zgolj za pogodbene obresti. Novi člen je tudi umeščen v odsek, ki ureja le pogodbene obresti. Za omejitev teka zamudnih obresti od prisojenih zneskov s trenutkom, ko vsota zapadlih in ne plačanih obresti doseže glavnico, tako sodišče prve stopnje v času odločanja ni več imelo pravne podlage. Kljub temu bi bila taka prvostopna odločitev pravilna, v kolikor bi zamudne obresti od posameznih prisojenih zneskov še v času veljavnosti 376. člena OZ dosegle glavnico, ko bi torej po samem zakonu prenehale teči in jih tudi odprava pravila ne ultra alterum tantum za zamudne obresti z OZ-A ne bi mogla znova spraviti v tek. Kot v svoji pritožbi pravilno izpostavlja tožnica, pa v času uveljavitve OZ-A zakonske zamudne obresti od prisojenih delov glavnice kakor tudi izvršilnih stroškov še niso dosegle glavnice, kar je sodišče druge stopnje preverilo z izračunom zamudnih obresti po programu, dostopnem na intranetni strani Vrhovnega sodišča. Ker tako v času do uveljavitve OZ-A zaradi dosega glavnice zamudne obresti v obravnavani zadevi niso nehale teči, tečejo neomejeno dalje tudi po uveljavitvi OZ-A, ki je njihovo omejitev odpravil.

Vse navedeno je ob pravilni uporabi materialnega prava narekovalo spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe tako, da zakonske zamudne obresti od posameznega prisojenega zneska tečejo vse do plačila. Opisana drugostopna odločitev temelji na 4. točki 358. člena ZPP.

Sprememba prvostopne odločitve bi v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala odločitev o stroških vsega postopka. Ker pa je že sodišče prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo zgolj v sorazmerno majhnem obrestnem delu, tožencu naložilo povrnitev vseh tožničinih za pravdo potrebnih stroškov, sodišču druge stopnje v tako, tudi po spremembi prvostopne sodbe, pravilno stroškovno odločitev ni bilo treba posegati (razen da je trenutek prenehanja teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov z namenom jasnosti izražanja določilo s plačilom namesto na prvi stopnji uporabljenega širšega izraza "prenehanje obveznosti".)

Ker je tožnica s svojo pritožbo v celoti uspela, ji je dolžan toženec v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona povrniti njene pritožbene stroške. Le-ti znašajo: pritožba 100 odvetniških točk in 2% materialnih stroškov, kar skupaj z 20% DDV in sodno takso za pritožbo v višini 51,00 EUR znaša 107,18 EUR. Tožnica je upravičena tudi do plačila zamudnih obresti od prisojenih pritožbenih stroškov, vendar v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13.12.2006 šele od poteka 8 dni od toženčevega prejema sodbe sodišča druge stopnje (313. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena istega zakona in 299. členom OZ) in ne že od izdaje drugostopne sodbe dalje, kot je to sicer zahtevala.