VSL sklep Cpg 674/93

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo po temelju tožbeni zahtevek za plačilo koristi, ki jih je toženec imel z uporabo blagovnih znamk in celostne podobe, katere nosilec je tožnik. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navedla je, da se vse registracije tožnikovih blagovnih znamk nanašajo na kovinsko predelovalne izdelke oz. storitve oziroma na njihove sestavne dele. Sodišče ni ugotovilo, da kovinskopredelovalna dejavnost pri toženi stranki pomeni pretežno proizvodnjo sestavnih delov varilnih naprav in naprav za avtomatizacijo v industriji, ki so nedvomno zaobesežene z registracijami tožnikovih blagovnih znamk. Tožena je dajala v promet svoje izdelke z dokumentacijo, ki je vsebovala zaščitene blagovne znamke. Tožnik ima pravico izključne rabe le-teh za označevanje izdelkov, kakor tudi za uporabo na dokumentaciji. Restriktivno tolmačenje zaščite registriranih blagovnih znamk predstavlja nepravilno uporabo materialnega prava. Zaščita se nanaša tudi na blago podobne vrste. Blago druge vrste bi lahko bili le izdelki iz popolnoma drugih dejavnosti, kot so izdelki oziroma storitve, navedene v registraciji tožnikovih blagovnih znamk. Predlagala je razveljavitev navedene sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka pravilno opozarja, da prvostopno sodišče pri svoji odločitvi, da je tožena stranka uporabljala zaščiteni znak v kovinskopredelovalni dejavnosti, ni ugotavljalo, kaj konkretno pri toženi sodi v to dejavnost. Potrebno bi bilo ugotoviti, ali pri proizvodnji in storitvah tožene stranke vendarle ne gre za sestavne dele proizvodov, ki so zaobseženi z registracijami tožnikovih blagovnih znamk. Preuranjen je zaključek, da gre za povsem drugo dejavnost in da proizvodi iz te dejavnosti niso obseženi z razredi blaga oz. storitev, za katere je tožeča stranka zaščitila sporni znak, da gre torej pri toženi za blago in storitve, ki sodijo v okvir neke povsem druge gospodarske dejavnosti, kakor tožničini. Nesporno je, da je tožena stranka zaščiteni znak uporabljala. Zakon o industrijski lastnini (1. odst. 22. čl.), kakor tudi prej veljavni zakon o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (1. odst. 33. čl.) pa ne daje neke absolutne pravice uporabe zaščitenega znaka za označevanje druge vrste blaga oz. storitev, ampak s pojmom "ni izključena uporaba" le dopušča možnost uporabe, ki pa ni absolutno dovoljena, četudi gre za blago oz. storitve druge vrste. Pritrditi je tudi pritožbenim navedbam, da ima nosilec znamke izključno pravico uporabljati z znamko zavarovan znak tudi na dokumentaciji (34. čl. ZIL, 48. čl. Zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja). Hkrati pa iz te izključne pravice izvira pravica nosilca, da vsakomur prepove uporabo in posnemanje znakov v gospodarskem prometu za blago oz. storitve enake vrste.

Da bi prvostopno sodišče dopolnilo dokazni postopek v navedenih smereh, je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 370. čl. ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje zlasti glede na to, da ima tožeča stranka z znamko zavarovano tudi označevanje vseh sestavnih delov za svoje končne proizvode, ugotoviti, ali proizvodi tožene stranke res sodijo med druge, ne pa enake ali podobne proizvode, kot so sestavni deli tožničinih proizvodov (če že končni proizvodi obeh strank ne sodijo med vsaj podobno blago). To bo treba ugotoviti povsem konkretno, ne pa le s primerjavo po razredih iz klasifikacije blaga. Šele, če bo ugotovilo, da gre res za povsem drugo blago, bo lahko tožbeni zahtevek zavrnilo. Če ne pa ga bo seveda moralo presoditi tudi po višini.