VSL sklep Cpg 200/93

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi ter mu zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.
2. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je: 1./ izdani sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi za 5.656,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.7.1992 do plačila (1. točka) in za 5.490,00 SIT izvršilnih stroškov (3. točka), 2./ v preostalem delu izdani sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo ter 3./ toženi stranki naložilo povrnitev 1.700,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke (v 8 dneh).

Zoper zavrnilni del te sodbe (2. točka izreka) in izrek o pravdnih stroških (3. točka) se je pritožila tožeča stranka, in sicer zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V napadenem delu je predlagala razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve istemu sodišču v novo sojenje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo na podlagi dokumentacije v spisu. Gre za dokumentacijo, ki jo je tožeča stranka priložila tožbi (A1 do A2) in vlogi z dne 28.12.l992 (A3 do A21). K pritožbi pa je tožeča stranka priložila dodatno dokumentacijo (A22 do A50). Pri tem gre za ponovno predložene račune in dobavnice, razen pri računu št.

DET 0760735 (A27) in dobavnici št. 0760735 (A28), kjer gre za nova listinska dokaza. Za nove listinske dokaze pa gre tudi pri vseh predloženih izjavah in naročilnicah (A29-30, A 32 - 33, A 36 -37, A 41 - 42, A45 - 46 in A 49 - 50). Teh novih listinskih dokazov pa sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni upoštevalo, saj gre za nedovoljene pritožbene novote po 1. odstavku 496.a člena Zakona o pravdnem postopku. Tožeča stranka namreč ni izkazala (tega niti ni zatrjevala), da teh dokazov ni mogla predložiti do konca glavne obravnave dne 8.1.l993. Tožeča stranka je v pritožbi celo sama navedla, da teh dokumentov ni predložila zaradi napake pri odpravljanju svoje vloge z dne 28.12.l992 (red. št. 3).

Sicer pa se drugostopno sodišče ne more zadovoljiti z razlogi v izpodbijani sodbi glede neizkazanega dogovora o pogodbenih obrestih.

Sodišče prve stopnje je namreč v tem pogledu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tako ni raziskalo, ali gre pri osebah, ki so podpisale dobavnice (A6 do A11) za pooblaščence po zaposlitvi. Možno je namreč, da gre pri teh osebah za osebe, ki opravljajo določeno delo (glej 98. člen Zakona o obligacijskih razmerjih), ni pa nujno, da gre za zastopnike (primerjaj 84.in 85. člen ZOR).

Pooblaščenci iz zaposlitve so delavci v podjetjih, ki opravljajo tako delo, da je z njim zvezano sklepanje in izpolnjevanje določenih pogodb ter imajo s samim tem pravico skleniti in izpolniti take pogodbe. Pooblaščenec iz zaposlitve je posebna vrsta poslovnega pooblaščenca, le da je to njegovo pooblastilo močno omejeno samo na delavno funkcijo, to je na funkcijo, zvezano z delovnim razmerjem.

Zato ni potrebno, da bi imel pooblaščenec posebno pooblastilo, pač pa obseg pooblastila pri njegovem delu določa že narava delovnega mesta, na katerem dela, že po samem zakonu. Pooblaščenec iz zaposlitve je torej delavec in to glede pravnih razmerij, ki so neposredno zvezana z njegovimi delovnimi nalogami na konkretnem delovnem mestu. (glej dr. Boris Strohsack: Obligacijska razmerja I - Druga, spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana 1992, stran 161 - 162, V.) Pri tem naj prvostopno sodišče upošteva, da gre za dobavnice na memorandumu (poslovnem papirju) tožeče stranke. Očitno gre za memorandum, ki ga le-ta redno uporablja in ki se nanaša na posel, s katerim se tožeča stranka redno ukvarja, in ki tudi ne presega obsega njenega rednega poslovanja. Prav tako pa naj upošteva, da je morala tožeča stranka dejanje izjav na dobavnicah tudi sicer organizirati tako, da druga stranka ne bi imela nikakršnih dvomov. V nasprotnem primeru bi namreč z ugovorom, da je dobavnico podpisala nepooblaščena oseba, postal negotov vsak na tak način sklenjen pravni posel, kar bi bilo v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja, na katerih temeljijo pravni posli. Smiselno glej VGSSr, Pž 1206/86, 27.3.l986 (ZSP, 53/86, stran 55 in Bilten VSSr, 2/86, stran 17) ter VGSH, Pž 1623/83, 20.3.l984 (Pregled VSH, 25/85, stran 179).

Pri tem naj sodišče prve stopnje upošteva še naslednja stališča sodne prakse: 1. Oseba, ki je pooblaščena skleniti pogodbo o nakupu blaga in prevzeti kupljeno blago, je že s tem pooblaščena tudi, da se dogovori o višini obrestne mere za primer kupčeve zamude s plačilom (glej VGSJ, Sl 186/72, 8.12.1972 - ZSO, 17/4, 592 in PiP, 4/73, stran 56).

2Stranka ni dolžna v sodnem registru preverjati obsega pooblastil za sklepanje pogodb, ki jih ima pooblaščenec po zaposlitvi (glej VGSJ, Sl 1511/73, 19.12.1973 - PiP, 12/74, stran 52).

3OZD odgovarja tretjim ne samo v okviru pooblastil, ki jih je prenesla na svoje delavce na temelju izrecnih pooblastil, temveč tudi na temelju pooblastil, ki izvirajo iz posameznega položaja, na katerega je delavec postavljen (glej VSH, Gž 655/73, 5.6.1974 - Pregled VSH, 6/74, stran 15).

4Komercialisti v podjetjih se štejejo za pooblaščence po zaposlitvi in pogodbe, ki jih podpišejo, zavezujejo podjetje nasproti vsakomur, ki je bil v dobri veri (glej VGSJ, Sl 1806/70 - PŽ, 4/71, stran 79).

Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri osebah, ki so podpisale dobavnice, šlo za pooblaščence po zaposlitvi, bo moralo preveriti tudi obračun vtoževanih obresti (A1 do A2). Iz vsebine dobavnic (A6 - A11) namreč izhaja, da je terjatev zapadla v plačilo 15. dan od datuma fakture in da so se pogodbene obresti (LB - GB Ljubljana za kratkoročne likvidnostne kredite) obračunavale samo za čas od dospelosti terjatve (to je od 16. dne od datuma fakture) do 30 dne od datuma fakture, ker so se od 31. dneva od datuma fakture obračunavale zamudne obresti (torej zakonite zamudne obresti). Iz vtoževanega obračuna obresti je namreč razvidno, da tožeča stranka pogodbenih obresti (A3) ni obračunala samo za čas od 16. do 30, dne od datuma faktur, ampak tudi od 31. dne od datuma faktur dalje ( do plačila). Morda je upoštevala določila 2. odstavka 277. člena ZOR.

Pri tem pa tudi ni jasno, kakšne so bile sploh te pogodbene obresti.

Iz dobavnic izhaja, da naj bi bile enake obrestni meri LB - GB Ljubljana za kratkoročne likvidnostne kredite, iz računov (A14 - 20) pa izhaja, da naj bi bile enake obrestim za kratkoročne kredite pri Ljubljanski banki, povečanim za 20 %. To izhaja tudi iz obračuna obresti (A1 - A2). Iz računa št. DET 0740258 (A21) pa celo izhaja, da naj bi bile enake višini revalorizacije (R=179 % letno), povečani za obrestno maržo (r), ki je za 50 % višja kot pri kratkoročnih kreditih (r= 30% letno).

Ker je dejansko stanje torej bilo nepopolno ugotovljeno, je drugostopno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo v napadenem zavrnilnem delu (in v izreku o pravdnih stroških) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje (glej 1. odstavek 370. člena in 3. odstavek 375. člena ZPP). V skladu s tem je drugostopno sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (glej 3. odstavek 166. člena ZPP).

V ponovljenem postopku naj prvostopno sodišče tožeči stranki vroči drugopis vloge tožene stranke z dne 11.1.1993 (red. št. 5).

Pritožbeno sodišče je v odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnoti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.