VSL sklep I Cpg 657/2008

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe (1. odst. izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama nosi stroške v zvezi s tem predlogom (2. odst. izreka).

Tožeča stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da izda predlagano predhodno odredbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbama 1. odst. 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ta nevarnost pa se domneva, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira, med drugim, na sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice ali čeka, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor (1.točka 1.odstavka 258.člena ZIZ). Domneva nevarnosti (da bo brez predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; v nadaljevanju domneva nevarnosti; domneva), je v takšnem primeru zakonska domneva, ki je torej absolutna in je ni mogoče izpodbiti (tako tudi Vesna Rijavec, Civilno-izvršilno pravo GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 256 in S. Triva * V. Belajec * M. Dika, Sudsko-izvršno pravo, Opči dio, Informator, Zagreb 1984, str. 378), narekuje pa jo pravna narava in posamezne značilnosti menice kot vrednostnega papirja (ki so izražene v načelih menične pisnosti ali formalnosti, menične inkorporacije, fiksne menične obveznosti, menične strogosti, samostojne menične obveznosti) in dejstvo, da dolžnik plačilu takšne obveznosti ugovarja. Dolžnik domnevo nevarnosti lahko izpodbija s trditvami, da ni bil izdan sklep o izvršbi na podlagi menice ali da proti njemu ni bil pravočasno vložen ugovor. Navedeni dejstvi je dosedanja sodna praksa štela kot odločilni pri ugotavljanju obstoja domneve. Ni pa bilo mogoče domneve izpodbiti s trditvami, da listina, na podlagi katere je bila predlagana izvršba, ni menica oziroma, da iz nje ne izhaja menična zaveza dolžnika. Predpostavljalo se je, da presojo teh vprašanj opravi že izvršilno sodišče ob preizkusu predloga za izvršbo.

S spremembo Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 93/2007, z dne 12.10.2007; ZIZ-E) je bil, z namenom poenostavitve in pospešitve postopka, uveden avtomatiziran izvršilni postopek (2. odstavek 40. člena; 3. odstavek 67. člena ZIZ), ki je natančneje urejen v Pravilniku o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka (Ur. l. RS, št. 121/2007, z dne 27.12.2007; Pravilnik) in predvideva tudi vlaganje predlogov za izvršbo v elektronski obliki (12.člen Pravilnika). Po določbi 5. odstavka 5. člena Pravilnika je pri vložitvi predloga za izvršbo v elektronski obliki vsebina prilog k predlogu za izvršbo smiselno zajeta v obrazcih iz prvega do četrtega odstavka tega člena, priloge pa se k predlogu za izvršbo ne prilagajo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil v danem primeru predlog za dovolitev izvršbe (na podlagi verodostojne listine) vložen v elektronski obliki, kar pomeni, da izvršilno sodišče ni preizkušalo, ali je verodostojna listina, ki je podlaga predlogu za izvršbo, res menica oziroma, ali iz nje izhaja menična zaveza dolžnika. Ker dejstvo izdaje sklepa o izvršbi na podlagi menice (ob dejstvu vloženega ugovora zoper izdani sklep) vzpostavlja domnevo obstoja nevarnosti v smislu 1. točke 1. odstavka 258.člena ZIZ, preizkus materialnopravnih pogojev za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi menice pa je (kadar je predlog za izvršbo vložen v elektronski obliki) omejen na preizkus vsebine predloga, navedeno po oceni pritožbenega sodišča daje sodišču pooblastilo, da ob preizkušanju pogojev za izdajo predhodne odredbe presoja, ali listina, ki je bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, je menica oziroma, ali iz nje izhaja menična zaveza dolžnika. Zgoraj navedena sprememba izvršilnega postopka, ki nosi s seboj tudi spremembo glede vsebinskega preizkusa predloga za izvršbo (ki je vložen v elektronski obliki), utemeljuje odstop od dosedanje sodne prakse glede obsega preizkusa dejstev, ki so pravnorelevantna za presojo pogojev za izdajo predhodne odredbe. Vztrajanje pri dosedanji sodni praksi bi v takšnih primerih, ko do materialnopravnega preizkusa listine (menice), ki je podlaga predlogu za izvršbo (ki je vložen v elektronski obliki), ob preizkusu predloga, ne pride, lahko privedlo do nesorazmernega posega v pravice in pravni položaj dolžnika.

Prvostopno sodišče se je tako utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem, ali iz predložene listine (menice) izhaja menična zaveza dolžnika, in pravilno zaključilo, da navedena menica ne more biti podlaga za vložitev predloga za izvršbo (in dovolitev izvršbe) "na podlagi menice" zoper trasata, ker je tožena stranka (trasat) ni akceptirala. V takšnem smislu je tudi razumeti zapis prvostopnega sodišča, da predložena menica ni menica, ki bi bila lahko podlaga za menično tožbo zoper trasata.

Akcept ali sprejem menice je pisna izjava trasata na menici, s katero se ta zaveže, da bo plačal ob njeni dospelosti menično vsoto (20. - 28. člen Zakona o menici). Dokler trasat ne da izjave o akceptiranju, ni menično zavezan in ni dolžan plačati. Pritožnikovo stališče, da je trasat zavezan, četudi menice ne akceptira, je zmotno.

Napačna je tudi pritožnikova razlaga, da se menice na vpogled ne predložijo trasatu v akceptiranje, saj trasat brez akcepta ni zavezanec za plačilo. Bistvena značilnost menice vpoglednice je le v tem, da je plačljiva, kakor hitro se predloži (vendar le ob pogoju, da jo je trasat akceptiral) in ne morda določen čas po vpogledu ali po dnevu izdaje ali na določen dan (32. člen Zakona o menici).

Klavzula "brez protesta", na katero se sklicuje pritožnik, za dani primer ni pravno relevantna, saj je protest menice (ki je dokazilo o tem, da jo je imetnik predložil trasatu v pravem času in na pravem kraju zaradi sprejema ali plačila) formalni pogoj za uveljavljanje regresnih pravic. V danem primeru pa iz menice ne izhaja, da bi obstajali kakšni regresni dolžniki, saj je na menici naveden le upnik kot trasant in remitent.

Odločitev prvostopnega sodišča se ob povedanem izkaže kot pravilna.

Pritožbeno sodišče je po ugotovitvi, da prvostopno sodišče tudi ni storilo nobene od očitanih niti od ostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2.odstavek 350.člena ZPP v zvezi s 15.členom ZIZ), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15.členom ZIZ).

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1.odstavek 360.člena ZPP v zvezi s 15.členom ZIZ).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP.