VSL sodba I Cpg 909/2007

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. odst. 2. točke izreka spremeni tako, da se v tem delu nasprotna tožba zavrne. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
2. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneskov 15.255,74 EUR, 16.475,58 EUR, 17.879,64 EUR, 18.428,25 EUR, ter 18.855,39 EUR, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka sodbe). Ugodilo je tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je neveljaven dne 10. 7. 2002 izveden prenos 14.623 delnic ETIG na tožečo stranko (1. odst. 2. točke izreka sodbe). Ugodilo je tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi, da mora tožeča stranka vzpostaviti prejšnje stanje, tako da 14.623 delnic ETIG preknjiži na prejšnje imetnike (2. odst. 2. točke izreka sodbe). Tožeči stranki je naložilo plačilo 3.853,52 EUR pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrne, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da se pritožba zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka kot imetnica 14.623 vinkuliranih delnic tožene stranke z oznako EITG v tej pravdi zahteva od tožene stranke izplačilo dividend. Tožena stranka z nasprotno tožbo zahteva ugotovitev, da je bil dne 10. 7. 2002 v KDD izveden prenos omenjenih delnic na tožečo stranko neveljaven, saj je nadzorni svet družbe soglasje za prenos delnic zavrnil. Tožena stranka z nasprotno tožbo zahteva tudi vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da tožeča stranka sporne delnice preknjiži na prejšnje imetnike. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nadzorni svet tožene stranke 18. 9. 2001 utemeljeno zavrnil soglasje za prenos delnic. Zaključilo je, da je bil prenos vinkuliranih delnic v KDD na tožečo stranko izveden brez izpolnjenih pogojev, zaradi česar tožeča stranka ni postala njihov zakoniti imetnik. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevkoma po nasprotni tožbi in zavrnilo zahtevek tožeče stranke na izplačilo dividend.

Pritožba očita prvostopnemu sodišču kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP in navaja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno pojasnilo, katera točka usmeritev nadzornega sveta ustreza zakonskim razlogom za odklonitev soglasja. Očitki pritožbe niso utemeljeni, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izčrpno pojasnilo, zakaj šteje, da usmeritve nadzornega sveta ustrezajo zakonskim razlogom. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dovoljenja za prenos spornih delnic presojalo tako po ZGD brez novele F kot po ZGD z novelo F. Pojasnilo je, da ima nadzorni svet pri opredeljevanju pogojev za zavrnitev soglasja po ZGD brez novele F svobodo. Prav tako je štelo, da je nadzornemu svetu dan širok obseg svobode tudi po ureditvi, kot je veljala po ZGD z novelo F, in glede na to ob odsotnosti diskriminacije delničarjev zaključilo, da je nadzorni svet soglasje za prenos delnic upravičeno zavrnil. Sodbi sodišča prve stopnje tako ni mogoče očitati pomanjkljive obrazložitve, prav tako je izpodbijana sodba sposobna preizkusa.

Pritožba nadalje očita sodišču prve stopnje nepravilno uporabo materialnega prava, še posebej prehodnih določb novele ZGD-F (136. člen novele ZGD-F, Ur. l. RS, št. 45/01 z dne 7. 6. 2001) ter 233. a in b člena ZGD, kot je bil ta spremenjen z omenjeno novelo F. Tudi ti očitki tožeče stranke so neutemeljeni, saj je v danem primeru, kot bo pritožbeno sodišče pojasnilo v nadaljevanju, potrebno uporabiti ureditev ZGD pred novelo F. Glede na ZGD brez novele F pa je odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da je neveljaven dne 10. 7. 2002 izveden prenos delnic, in v delu, ki se nanaša na izplačilo dividend tožeči stranki, materialno pravno pravilna.

Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 30/93 z novelami, vključno do novele ZGD-E, ki je bila objavljena v Ur. l. RS, št. 6/99) je v 2. odst. 233. člena, ki ureja prenos imenskih delnic, določal, da se v statutu lahko pogojuje prenos imenskih delnic z dovoljenjem ali nadzornega sveta ali skupščine. Pri tem je statut lahko določal razloge, zaradi katerih se sme dovoljenje odreči (2. odst. 233. člena ZGD z novelo E), ni pa bila določitev razlogov predpostavka za veljavnost vinkulacije (glej tudi Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 686 in 687). Po tej ureditvi je torej delničarjem prepuščena odločitev, ali v statutu določijo razloge za zavrnitev soglasja za prenos delnic ali ne, in v kolikor ti niso bili določeni, je nadzorni svet pri izdaji soglasja za prenos samostojen. Čeprav ima v takem primeru nadzorni svet pri odločanju o soglasju široke možnosti in ni nujno, da sploh določi kakršne koli razloge za zavrnitev, temveč lahko o dovoljenju odloča od primera do primera, pa diskrecijska pravica nadzornega sveta ne more iti tako daleč, da bi to svojo pravico zlorabil in neenakopravno obravnaval delničarje (glej tudi Marijan Kocbek, Vinkulacija delnic in dovoljenje za prenos, Podjetje in delo, št. 5/1998 ter Nataša Samec, Nova ureditev vinkulacije in uvedba pravice do delegiranja z novelo ZGD-F, Podjetje in delo, št. 5/2000).

Z novelo ZGD-F, ki je začela veljati 22. 6. 2001 (141. člen novele ZGD-F), je bila ureditev vinkulacije imenskih delnic spremenjena. Tudi po tej ureditvi je statut lahko omejil prenosljivost imenskih delnic, tako da je za prenos potrebno dovoljenje nadzornega sveta ali skupščine (2. odst. 233. člena ZGD z novelo F), vendar je moral statut določiti utemeljene razloge, zaradi katerih se sme dovoljenje za prenos odkloniti (1. in 2. odst. 233 a člena ZGD z novelo F). V prehodnih določbah je novela ZGD-F (136. člen novele) določala, da morajo obstoječe delniške družbe svoje statute uskladiti v roku 18 mesecev z začetkom prvega poslovnega leta družbe, ki se začne po 22. 6. 2001. To pomeni, da je za družbe, katerih poslovno leto je enako koledarskemu letu, ta rok začel teči 1. 1. 2002 in je iztekel 1. 7. 2003. Vse do izteka roka za uskladitev statutov z novo ureditvijo statutarne omejitve prenosljivosti (vinkulacije) se tako pri delniških družbah, ki so imele v statutu ob uveljavitvi novele ZGD-F (torej pred 22. 6. 2001) določeno omejitev prenosljivosti delnic, niso uporabljala nova pravila, določena v 2. odst. 233. člena ZGD in v členih 233a-233c ZGD. Šele v kolikor delniška družba, katere statut je ob uveljavitvi novele ZGD-F določal omejitev prenosljivosti delnic, do izteka roka za uskladitev statuta le-tega ne bi uskladila z novo ureditvijo vinkulacije, bi določbe statuta o vinkulaciji z iztekom roka postale nične. Nova pravila o omejitvi prenosljivosti delnic pa so se uporabljala že od dne uveljavitve novele ZGD-F, to je od dne 22. 6. 2001 zgolj v primeru, da so bile delnice določene družbe do 22. 6. 2001 prosto prenosljive oziroma za družbe, ustanovljene po 22. 6. 2001 (glej tudi Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2002 na strani 686 in 687 ter Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 1325, 1326).

Tožena stranka je imela glede na ugotovitve sodišča prve stopnje v času uveljavitve novele ZGD-F (t.j. dne 22. 6. 2001) v statutu določeno omejitev prenosljivosti delnic. To pa glede na gornjo obrazložitev pritožbenega sodišča pomeni, da je tožena stranka v nasprotju s stališčem pritožbe svoj statut lahko ustrezno uskladila vse do dne 1. 7. 2003, kot tudi, da se glede zavrnitve dovoljenja za prenos delnic z dne 18. 9. 2001 uporabljajo določbe ZGD brez novele F. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je po ureditvi ZGD brez novele F glede razlogov zavrnitve prenosa delnic veljala statutarna svoboda z omejitvijo, da nadzorni svet svoje diskrecijske pravice ne sme zlorabiti in delničarjev obravnavati neenakopravno.

Pritrditi je sicer potrebno pritožbi, da je tožeča stranka v postopku neenakopravno obravnavanje zatrjevala (glej odgovor na nasprotno tožbo tožeče stranke z dne 20. 9. 2004 na list. št. 13 in 14). Vendar pa tožeča stranka na obrazložene trditve tožene stranke glede enakopravnega obravnavanja vseh delničarjev (glej pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 4. 4. 2007 na list. št. 28, 29), s čimer je trditveno breme o neenakopravnem obravnavanju delničarjev ponovno prešlo na tožečo stranko, ni podala nobenih konkretnih navedb, s katerimi bi zatrjevala diskriminacijo delničarjev. Navajala je zgolj, da razlogi za odklonitev dovoljenja za prenos ne morejo biti določeni v usmeritvah nadzornega sveta, ter grajala določbo omenjenih usmeritev glede prodajne cene delnic (glej pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 14. 6. 2007 na list. št. 35). Zato je potrebno šteti, da neenakopravnega obravnavanja s strani nadzornega sveta ni bilo, in je, upoštevajoč statutarno svobodo po 233. členu ZGD, kot je veljal brez novele F, zaključek sodišča prve stopnje, da je nadzorni svet tožene stranke utemeljeno zavrnil soglasje, materialnopravno pravilen.

Pritožba izpodbija tudi ugotovitve dejanskega stanja sodišča prve stopnje, da je do izvedbe prenosa delnic v centralnem registru KDD prišlo izključno po zaslugi tožeče stranke kot člana KDD. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožeči stranki glede tega, da je potrebno razlikovati med vnosi nalogov za prenos v sistem, pri čemer te vršijo člani KDD, in med samo preknjižbo, ki jo skladno 23. členu ZNVP opravi KDD. Vendar pa je to razlikovanje brez odločilnega pomena v konkretnem sporu, ko je potrebno presojati, ali je bil vnos opravljen pravilno oziroma na podlagi veljavnega pravnega temelja. Tožeča stranka je namreč, kot pravilno zatrjuje pritožba, z vpisom v register res postala zakoniti imetnik spornih delnic, vendar pa lahko tožena stranka dokazuje, da je bil vpis opravljen brez veljavnega pravnega temelja, to je brez soglasja nadzornega sveta (2. odst. 16. člena ZNVP), saj v takem primeru tožeča stranka ni upravičena uveljavljati pravic iz vrednostnega papirja, kamor sodi tudi pravica do izplačila dividend (1. odst. 16. člena v povezavi z 2. odst. 16. člena ZNVP). Presoja, ali je bil vnos opravljen na podlagi veljavnega pravnega temelja, pa je odvisna zgolj od tega, ali je obstajalo soglasje nadzornega sveta za prenos delnic oziroma ali je bilo soglasje zavrnjeno z utemeljenim razlogom. Pritožbeno sodišče v pojasnilo še dodaja, da je tudi tožeča stranka kot član KDD morala ob vnosu nalogov preveriti, ali je nalogu priloženo soglasje nadzornega sveta (1. odst. 36. člena ZNVP), pri čemer utemeljenosti zavrnitve soglasja član KDD ne sme presojati sam, temveč lahko tisti, ki mu je bilo soglasje zavrnjeno, le-to izpodbija po sodni poti. S tem v zvezi pritožbeno sodišče odgovarja tudi na očitke pritožbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj v zvezi z vnosi in izvršitvijo nalogov za prenos ni izvedlo zaslišanja bivšega direktorja tožeče stranke. Zaslišanje direktorja tožeče stranke v zvezi s tem, ali in kako KDD izvrši prejeti nalog, ni bilo potrebno že iz razloga, ker ta obveznost KDD in njena vsebina izhajata iz ZNVP, vprašanje, kdo je nalog za prenos delnic izvršil, pa, kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, za odločitev v konkretnem sporu tudi ni relevantno.

Potrebno pa je pritrditi pritožbi v delu, ki se nanaša na preknjižbo že prenesenih delnic nazaj na prejšnje imetnike. Vodenje centralnega registra je namreč po svoji naravi izvajanje javnega pooblastila, na podlagi katerega je KDD pristojna za odločanje o pogojih za vpis in za odločanje o pogojih za izvršitev vpisa (3. člen ZNVP), razen kadar zakon v posameznih primerih za odločanje o pogojih za vpis pooblašča in zavezuje člana KDD, ki vodi račun imetnika vrednostnih papirjev (22. člen ZNVP). Tožeča stranka je kot član KDD na podlagi pooblastila po 22. členu ZNVP pristojna odločati o veljavnem pravnem temelju le, kadar je pravni temelj za vpis prostovoljno razpolagalno pravno dejanje (nalog imetnika na podlagi zavezovalnega pravnega posla), v vseh drugih primerih pa je o veljavnem pravnem temelju kot tudi o pogojih za izvršitev vpisa pristojna odločati KDD. Prav ima torej tožeča stranka, ko zatrjuje, da prenesenih delnic sama nima možnosti preknjižiti.

Pritožbeno sodišče dodaja, da je glede na naravo zahtevka, s katerim tožena stranka zahteva preknjižbo delnic od tožeče stranke nazaj na prejšnje imetnike, tak zahtevek potrebno opredeliti kot zahtevek v korist tretjega. Tožba v korist tretjega pa je dopustna le, kadar ima podlago v konkretnem zakonskem določilu (primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 9/2003, in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 95/2000). V danem primeru zahtevka, s katerim bi tožena stranka lahko posegla v stvarno pravna razmerja med tožečo stranko in prejšnjimi imetniki, toženi stranki ne daje ne ZGD ne ZNVP. Sodišče prve stopnje je zato s tem, ko je ugodilo nasprotnemu zahtevku tožene stranke, ki v zakonodaji nima podlage, nepravilno uporabilo materialno pravo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na preknjižbo spornih delnic na njihove prejšnje imetnike, spremenilo in ta zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

V ostalem delu glede na zgoraj obrazloženo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in je sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako pa v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je kljub delni spremembi izpodbijane sodbe le-to potrdilo tudi v njenem stroškovnem delu, saj zaradi delne zavrnitve zahtevka tožene stranke po nasprotni tožbi niso nastali posebni stroški (3. odst. 154. člena ZPP).

Tožeča stranka je s pritožbo uspela deloma glede drugo postavljenega zahtevka po nasprotni tožbi. Tožena stranka pa nima imela prav v delu odgovora na tožbo, v katerem je s pritožbo uspela tožeča stranka. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. (1. in 2. odst. 165. člena ZPP v zvezi z 2. odst. 154. člena ZPP).