16. člen ZNVP-UPB1

Iz razlogov izpodbijane sodbe (ki jim pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sledi) povsem jasno izhaja, da je bil namen oseb, udeleženih pri sklepanju obravnavanih pogodb o prodaji oziroma prenosu delnic družbe B. d.d., odtujiti tožeči stranki te delnice brez nadomestila ter jih zaradi težje sledljivosti in onemogočanja vrnitve prenesti s prve toženke na družbe v njihovi vplivni sferi ter na tak način izigrati tožečo stranko. Zasledovanje takšnega namena, ki nasprotuje moralnim načelom, je bil glede na pojasnjeno nedvomno znan tudi vsem strankam pogodb o nadaljnji prodaji oziroma prenosu teh delnic, zato sta obe na podlagi določbe drugega odstavka 40. člena OZ nični. Iz enakih razlogov ravno tako ni moč govoriti o dobrovernosti druge toženke v smislu določbe tretjega odstavka 16. člena takrat veljavnega ZNVP. Ker je ugotovljena ničnost vseh pravnih poslov v verigi od tožeče stranke do druge toženke, tožeča stranka kot "pravi" delničar (t. j. materialnopravni upravičenec do delnic) utemeljeno uveljavlja njihov prenos na svoje ime. Utemeljeno pa druga toženka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugodilo zahtevku, da se notarki A. A. oziroma KDD d.

Nična pogodba učinkuje za nazaj (ex tunc), kar pomeni, da se v razmerju med delničarjema šteje, da tožena stranka nikoli ni bila delničar, zato mora vrniti vse plodove, ki jih je prejela kot nepravi delničar. Vpis v delniško knjigo ustvarja pravno razmerje med delničarjem in družbo glede medsebojnih članskih pravic in obveznosti, ne ustvarja pa pravnih razmerij med delničarjem in tretjimi osebami (tudi drugimi delničarji ne). Čeprav vpisana oseba ni materialnopravni upravičenec, jo mora delniška družba šteti za delničarja.

Čeprav sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem, pravica pritožnikov do obravnavanja v postopku ni bila bistveno okrnjena. Pravica do izvedbe dokaza namreč ni absolutna, sodišče pa je sprejemljivo pojasnilo, zakaj je ta dokaz zavrnilo. V primeru, da stranko v pravdi zastopa odvetnik, so obveznosti sodišča, ki izvirajo iz načela materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), zmanjšane na minimum. Sodišče se je po izvedenem dokaznem postopku lahko zanesljivo prepričalo, da sta bili toženki oktobra 2006, ko je prišlo do vpisa spornih obveznic na njuna računa v centralnem registru pri KDD, v dobri veri, da so sporne obveznice spadale v zapuščino po njunem pokojnem očetu, razlogov, da bi o tem dvomili, pa nista imeli. Pravilno je zaključilo, da sta toženki po tretjem odstavku 16. člena ZNVP na izvirni način postali zakoniti imetnici spornih obveznic, kar pomeni, da sta z njimi smeli razpolagati in zato ob njihovi poznejši prodaji in prejemu kupnine nista bili obogateni brez pravnega temelja na škodo tožnikov. Toženki bi kot pravni naslednici po pokojnem očetu (A. A. ml.), ki je v denacionalizacijskem postopku po svojem očetu (A. A. st.) opravljal funkci

Zakoniti imetnik nematerializiranega vrednostnega papirja pridobi pravico razpolagati z vrednostnim papirjem šele z vpisom nematerializiranega vrednostnega papirja v svojo korist v centralnem registru.

Dopolnjevanje navedb šele v pritožbi je prepozno. Stvari brez ustreznih navedb niso očitne že na prvi pogled, posledice te opustitve, ko je upnik ustrezne povezave med C. d.o.o. in šestim dolžnikom navedel šele v pritožbi, pa bo moral upnik nositi sam. Za nedobrovernost ni pomembno, ali so bile delnice plačane, temveč je pomembno zgolj to, da sta se zavedala, da so bile delnice z upnika na drugega dolžnika prenesene na podlagi ničnega posla, česar pa nista niti zanikala niti ni jasno, zakaj naj tega ne bi vedela.

Za presojo, ali je oseba, v korist katere je bil nematerializirani vrednostni papir vpisan v centralnem registru, v trenutku vpisa postala (in sicer na originaren način) zakonita imetnica vrednostnih papirjev, je odločilno, ali je bila ta oseba dobroverna v trenutku vpisa.

Tožeča stranka je dosegla prevzemni prag po uveljavitvi novele, saj je pridobila delnice potem, ko je novela že stopila v veljavo. Pred tem pa v njeno korist v centralnem registru niso bile vpisane, zato se nanjo prehodna določba ZPre-1B ne nanaša. Šele z vpisom nematerializiranega vrednostnega papirja v njegovo korist v centralnem registru namreč pridobi imetnik pravice iz tega papirja in pravico razpolagati s tem vrednostnim papirjem.

Po tej ureditvi je delničarjem prepuščena odločitev, ali v statutu določijo razloge za zavrnitev soglasja za prenos delnic ali ne, in v kolikor ti niso bili določeni, je nadzorni svet pri izdaji soglasja za prenos samostojen. Tožeča stranka je z vpisom v register res ostala zakoniti imetnik spornih delnic, vendar pa lahko tožena stranka dokazuje, da je bil vpis opravljen brez veljavnega pravnega temelja, to je brez soglasja nadzornega sveta (2. odst. 16. člena ZNVP), saj v takem primeru tožeča stranka ni upravičena uveljavljati pravic iz vrednostnega papirja, kamor sodi tudi pravica do izplačila dividend (1. odst. 16. člena v povezavi z 2. odst. 16. člena ZNVP). Tožba v korist tretjega pa je dopustna le, kadar ima podlago v konkretnem zakonskem določilu.

Po pravnomočni sodni odločbi tožeče stranke T. d.d. proti toženi stranki M. T. d.d., opr.št. I Cpg 592/2007 z dne 19. 12. 2007 bi bila dolžna M. T. d.d. prodati 900 delnic T. d.d. z oznako TSPG. M. T. d.d. te svoje obveznosti ni izpolnila, ampak je delnice odsvojila preko lastniško in upravljavsko povezanih družb končnemu kupcu, dolžniku v tem postopku. Če bi prišlo do ponovnega odsvajanja delnic s strani dolžnika tretji dobroverni družbi bi upnik ne mogel preprečiti nadaljnje prodaje teh delnic. Brez izdane začasne bi bila tako uveljavitev terjatve upnika onemogočena ali precej otežena.

Pravno odločilno dejstvo je, da je na strani prvotožeče stranke šlo za prenos najmanj 25 % njenega premoženja. O slednjem skupščina ni odločala. Zato niso bili izpolnjeni vsi pogoji, predpisani v 330. členu ZGD-1.

Pravica do novo izdanih delnic (kot posebno premoženjsko upravičenje, samostojna obligacijskopravna terjatev) pripada tistim osebam (delničarjem), v korist katerih so bile nematerializirane delnice vpisane v centralnem registru. Presečni dan kot institut, ki je značilen samo za nematerializirane vrednostne papirje, namreč označuje časovni trenutek, v katerem se šteje, da so se vsi imetniki nematerializiranih vrednostnih papirjev v razmerju do izdajateljice (hkrati) izkazali za zakonite imetnike teh vrednostnih papirjev,in sicer na podlagi vpisa v centralnem registru vrednostnih papirjev. Presečni dan ni nujno dan, ki je enak dnevu (ali poznejši od dneva) vpisa sklepa o povečanju osnovnega kapitala v sodni register, še manj pa dan, ki je enak dnevu izdaje odločbe, s katero je KDD d.d. odločila o izdaji dodatnih oziroma novih delnic. Treba je namreč upoštevati posebnost izdaje novih nematerializiranih delnic zaradi spremembe osnovnega kapitala iz sredstev delniške družbe, ki je v tem, da se nove delnice izdajo delničarjem, ki so na presečni dan v centralnem registru vrednostnih papirjev vpisani kot imetniki. Tako se pravica do novo izdanih delnic do presečnega dne prenaša hkrati s

V posebnem upravnem postopku ni odločalo o pravici ali pravni koristi KDD, temveč upravičencev do udeležbe pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev izdajateljice. Zato KDD ne more biti stranka v postopku sodnega varstva niti imeti položaj stranke. Organ prve stopnje z odločitvijo o ugovoru ne more priti v negotov (svoj) pravni položaj, saj je v stvari sam odločil (izdal odločbo). Organ prve stopnje ni upravičen sprožiti upravnega spora proti odločbi organa druge stopnje, s katero je bilo odločeno o ugovoru proti njegovi odločbi. Tisti, ki zasleduje kakšno svojo materialno (ali moralno) korist, zaradi katere je zainteresiran, kako se bo končal konkreten postopek sodnega varstva, le dejanski interesent, ne more pa biti stranka v tem postopku. Za izpolnitev procesne predpostavke dopustnosti tožbe ne zadošča ekonomski, hipotetični ali drugi dejanski interes. Zato bi varstvo pravic ali pravnih koristi lahko zahtevala le tista tožnica, ki bi izkazala pravno razmerje do stvari (izdaje novih delnic zaradi povečanja osnovnega kapitala izdajateljice iz sredstev družbe), ki je predmet konkretnega postopka sodnega varstva. To razmerje pa ureja materialni