VSL sodba in sklep I Cpg 885/2006

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu 1. in 2. točke izreka ter v 3. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, razen:
a) v 1.točki izreka glede zakonskih zamudnih obresti od zneskov:
- 315.257,10 SIT od dne 15. 12. 1999 do 16. 12. 2000,
- 317.779,15 SIT od dne 15. 1. 2000 do 18. 1. 2000,
- 317.779,15 SIT od dne 15. 2. 2000 do dne 16. 2. 2000,
- 323.204,27 SIT od dne 15. 3. 2000 do 16. 3. 2000,
- 327.405,92 SIT od dne 15. 4. 2000 do 15. 5. 2000,
- 329.370,35 SIT od dne 15. 5. 2000 do dne 18. 5. 2000,
- 331.017,20 SIT od dne 15. 6. 2000 do 17. 6. 2000,
- 335.651,44 SIT od dne 15. 7. 2000 do 18. 7. 2000,
- 339.679,26 SIT od dne 15. 8. 2000 do 16. 8. 2000,
- 339.679,26 SIT od dne 15. 9. 2000 do 16. 9. 2000,
- 346.472,84 SIT od dne 15. 10. 2000 do 17. 10. 2000,
- 348.898,16 SIT od dne 15. 11. 2000 do 17. 11. 2000,
- 353.433,83 od dne 15. 12. 2000 do 16. 12. 2000,
- 353.433,83 SIT od dne 15. 1. 2001 do 18. 1. 2001,
- 353.433,83 SIT od dne 15. 2. 2001 do 16. 2. 2001,
- 358.735,34 SIT od dne 15. 3. 2001 do 18. 3. 2001,
- 363.040,16 SIT od dne 15. 4. 2001 do 17. 4. 2001,
- 366.307,52 SIT od dne 15. 5. 2001 do 18. 5. 2001,
- 372.168,44 SIT od dne 15. 6. 2001 do 16. 6. 2001,
- 374.401,45 SIT od dne 15. 7. 2001 do 17. 7. 2001,
- 374.401,45 SIT od dne 15. 8. 2001 do 16. 8. 2001;
b) v 2. točki izreka glede zneska 126.365,22 SIT in zakonskih zamudnih obresti od zneskov:
- 126.365,22 SIT od dne 15. 5. 2002 do 30. 5. 2002,
- 375.524,65 SIT od dne 16. 9. 2001 do 17. 9. 2001,
- 378.153,33 SIT od dne 16. 10. 2001 do 16. 10. 2001,
- 379.665,94 SIT od dne 16. 11. 2001 do 17. 11. 2001,
- 381.184,61 SIT od dne 16. 12. 2001 do 20. 12. 2001,
- 382.949,35 SIT od dne 16. 1. 2002 do 18. 1. 2002,
- 382.989,35 SIT od dne 16. 2. 2002 do 16. 2. 2002,
- 391.757,19 SIT od dne 16. 3. 2002 do 16. 3. 2002,
- 394.891,26 SIT od dne 16. 4. 2002 do 17. 4. 2002,
- 459.206,88 SIT od dne 16. 5. 2002 do 18. 5. 2002,
- 459.666,09 SIT od dne 16. 6. 2002 do 16. 6. 2002,
- 459.666,09 SIT od dne 16. 7. 2002 do 17. 7. 2002,
- 461.095,09 SIT od dne 16. 8. 2002 do 17. 8. 2002,
- 463.350,31 SIT od dne 16. 9. 2002 do 17. 9. 2002,
- 467.983,82 SIT od dne 16. 10. 2002 do dne 16. 10. 2002,
- 471.259,70 SIT od dne 3. 2. 2002 do dne 19. 11. 2002,
- 471.259,70 SIT od dne 16. 12. 2002 do17. 12. 2002,
- 471.259,70 SIT od dne 16. 1. 2003 do 18. 1. 2003,
- 471.259,70 SIT od dne 16. 2. 2003 do 18. 2. 2003,
glede katerih se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi.
Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba v obsodilnem delu 1. in 2. točke izreka potrdi.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe (točka I. izreka) in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnici v zneskih 652.313,21 SIT ter 4.191.770,83 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov za obdobja, razvidna iz točk II/1 in 2 izreka odločbe. V presežku za zneska 2.247.129,94 SIT s pripadki (2. odstavek II/1. točke izreka) in za znesek 1.634.522,67 SIT s pripadki (2. odstavek II/2. točke izreka) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 30.558,60 SIT z obrestmi (3. točka izreka).

Tožeča stranka je zoper zavrnilni del sodbe pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper obsodilni del izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke:

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da so pogodbene stranke KS M., D., d.d., HP K., d.d., in T., d.d., vsi kot uporabniki centralne čistilne naprave na M. (v nadaljevanju CČN) na eni strani ter tožeča stranka kot upravljalec na drugi strani dne 30. 8. 1994 sklenile Pogodbo o upravljanju (v nadaljevanju Pogodba), iz katere izvira ta spor. Uvodoma, v točkah I. in II. Pogodbe so ugotovile, da so prve štiri pogodbene stranke kot uporabniki po posebnih sporazumih sofinancirale izgradnjo in razširitev CČN, da je bil med njimi sklenjen sporazum o združevanju sredstev za redno vzdrževanje in obratovanje CČN, ki se uporablja od 1. 1. 1989 dalje, s katerim so se obvezale, da bodo skupno sofinancirale redno vzdrževanje in obratovanje CČN ter da je bila do sklenitve pogodbe z dne 30. 8. 1994 upravljalec CČN tožena stranka. Nadalje je ugotovilo, da so pogodbene stranke v točki X. pogodbe dogovorile ceno za stroške upravljanja na dan 5. 6. 1994, v naslednji točki pa, da je cena spremenljiva, da se spremeni, če bi prišlo do spremembe cen posameznih sestavnih elementov cene, v točki XIII. pa, da bo tožeča stranka izstavljale fakture za stroške upravljanja mesečno neposredno uporabnikom, in sicer D. M. v višini 40 % stroškov, K. L. v višini 30 % stroškov, T. v višini 10 % stroškov in toženi stranki v višini 20 % stroškov upravljanja, kar so se le-te zavezale plačevati. Prvostopno sodišče se je nato ukvarjalo z vprašanjem, ali imata sklepa, sprejeta na sestanku solastnikov CČN 28. 5. 1998, da tožena stranka za široko potrošnjo prispeva namesto dotedanjega deleža v višini 20 % delež v višini 26 % od skupnih stroškov po sprejetem programu za leto 1998, ki sta ga sprejela le tožeča stranka in D. M., ter sklep, sprejet na sestanku solastnikov 26. 4. 2002, da se toženi stranki obračuna obveznost v višini 27,50 % vseh stroškov tekočega in investicijskega vzdrževanja, obligacijskopravne učinke oziroma, ali sta za toženo stranko obvezujoča. Zaključilo je, da za sporno vprašanje ne pridejo v poštev stvarnopravna pravila 2. odstavka 15. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ker določanje deležev prispevanja k stroškom ne predstavlja posla rednega upravljanja s solastno stvarjo. Pogodbo o upravljanju je opredelilo kot obligacijskopravno pogodbo, ki se glede deleža tožene stranke pri stroških upravljanja CČN lahko spremeni le s sporazumom vseh udeleženih pogodbenih strank, z novim sporazumom, v obliki nove pogodbe ali aneksa k obstoječi Pogodbi o upravljanju. Zato je zaključilo, da enostranska odločitev večinskih solastnikov o povečanju deleža prispevanja tožene stranke iz 20 % na 26 % oziroma iz 26 % na 27,50 %, ki sta jo sprejeli s sklepom tožeča stranka in D. M. na sestanku solastnikov dne 28. 5. 1998 oziroma dne 26. 4. 2002, ni pravno veljavno sprejeta in ne učinkuje, zaradi česar je tožbeni zahtevek tožeče stranke za višino tega povišanja (6 % oziroma 7,50 %) zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče sporno Pogodbo o upravljanju pravno opredelilo kot pogodbo o delu. Po oceni pritožbenega sodišča pa je navedena pogodba po pravni naravi mešana pogodba, saj vsebuje elemente pogodbe o skupnosti imovine (saj ureja pravna razmerja med solastniki), za katero se glede na to, da v času nastanka spornega razmerja Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) te pogodbe ni urejal, uporabljajo določbe Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ; členi 1175 in sledeči), v delu, kjer ureja razmerja do tožeče stranke kot upravljalca CČN, pa vsebuje elemente pogodbe o delu, za katero se uporabljajo določbe ZOR. Čeprav pogodba vsebuje določene stvarnopravne elemente, pa jo je glede na vsebino potrebno opredeliti kot pogodbo obligacijskega prava, kot je to sicer pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Zmotno pa je odločilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, češ da je višino deležev prispevanja posamezne od pogodbenih strank k stroškom upravljanja s CČN, ki so določeni v točki XIII. pogodbe, moč spremeniti le z novim sporazumom v obliki nove pogodbe ali aneksa k obstoječi pogodbi. Prvostopno sodišče je namreč že samo ugotovilo, da se pogodbene stranke v Pogodbi o upravljanju sklicujejo na Sporazum o združevanju sredstev za redno vzdrževanje in obratovanje čistilne naprave M., ki so ga podpisale H. K. L., D. M., I. M. in tožena stranka, ki je bila takrat upravljalec CČN. Ugotovilo je, da se je navedeni sporazum začel uporabljati s 1. 1. 1989, da stranke sporazuma njegove časovne veljavnosti niso omejile, da niso dogovorile, da preneha veljati, temveč so se nanj celo sklicevale. Zato je zaključilo, da ta sporazum velja tudi nadalje. Ugotovilo je, da iz 2. člena sporazuma izhaja, da je dogovorjeni delež stroškov tožene stranke znašal 10 %, da pa iz 4. člena sporazuma izhaja, da se v primeru spremembe vhodnih pogojev na CČN spremeni participacija udeleženca za vzdrževanje in obratovanje CČN. Po mnenju prvostopnega sodišča to določilo predstavlja dogovor o spremenljivosti višine deleža sofinanciranja pod navedenimi pogoji. Prvostopno sodišče je torej ugotovilo, da je v 4. členu sporazuma dogovorjena možnost spremembe višine deleža sofinanciranja, ko se izpolnijo določeni pogoji. Dogovorjena je bila torej sprememba pogodbe ob določenih pogojih (74. člen ZOR). Ker so torej pogodbene stranke že v sami Pogodbi oziroma sporazumu, ki je glede na zgoraj ugotovljeno sestavni del pogodbe, dogovorile, da se pogodba lahko spremeni, in ob kakšnih pogojih se lahko spremeni, ni moč pritrditi prvostopnemu sodišču, da je za spremembo višine deleža prispevanja potreben nov sporazum v obliki nove pogodbe ali aneksa k njej. Ob smiselni uporabi določbe 2. odstavka 74. člena ZOR je v primeru, če je dogovorjena sprememba pogodbe pod določenimi pogoji, ta spremenjena, ko se ti uresničijo. Tožeča stranka pa je trdila, da se je takšen pogoj uresničil, saj je zatrjevala, da je prišlo do spremembe vhodnih pogojev na CČN, ki narekujejo spremembo deleža sofinanciranja tožene stranke za vzdrževanje in obratovanje CČN. In ker pravdne stranke soglasja o tem, da je nastopila sprememba vhodnih pogojev, ki narekujejo spremembo deležev sofinanciranja tožene stranke, niso dosegle, ima tožeča stranka pravni interes, da v tej pravdi dokazuje, da so pogoji za spremembo višine deležev sofinanciranja tožene stranke (torej za spremembo pogodbe v tem delu) nastopili.

Ker je prvostopno sodišče torej zmotno zaključilo, da je sprememba deležev sofinanciranja pogodbenih strank mogoča le z novo pogodbo in zato tožbeni zahtevek zavrnilo, se ni ukvarjalo s trditvami pravdnih strank o obstoju oziroma neobstoju pogojev za spremembo deleža prispevanja tožene stranke k vzdrževanju CČN. Zato je pravno odločilno dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355.člen ZPP), razen glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka za znesek 126.365,22 SIT z obrestmi in za zakonske zamudne obresti od posameznih vtoževanih zneskov od dnevov, kot jih je tožeča stranka zahtevala, do dnevov, od katerih ji jih je prvostopno sodišče prisodilo, kot so razvidni iz izreka te odločbe. Navedeni del tožbenega zahtevka je prvostopno sodišče zavrnilo iz drugih razlogov. Pritožnik pritožbe zoper ta del odločitve prvostopnega sodišče niti ne obrazloži. Pritožbeno sodišče pa v okviru uradnega preizkusa tega dela izpodbijane odločbe ugotavlja, da je prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo (z razlogi za zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se jim pridružuje) in ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2.odstavek 350.člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano odločbo potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

Pritožnik očita prvostopnemu sodišču, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo toženkinega ugovora o nemožnosti izpolnitve. Trdi, da je izpolnitev obveznosti tožene stranke - plačevanje 20 % soprispevanja k stroškom upravljanja CČN zaradi ukinitve subvencioniranja s strani O. T. in zaradi zakonskih in podzakonskih predpisov, ki določajo plačevanje komunalnih storitev, postala delno nemogoča zaradi vzrokov, za katere tožena stranka ne odgovarja.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da v danem primeru ne moremo govoriti o dejanski nemožnosti izpolnitve, saj so bila predmet izpolnitve denarna sredstva (genus). Da bi dejstvo ukinitve subvencij s strani O. T. predstavljalo pravno nemožnost izpolnitve, pa pritožbeno sodišče ne vidi podlage v nobenem zakonskem ali podzakonskem predpisu, niti je tožena stranka konkretno ne zatrjuje. Pritožbeno sodišče pa se v celoti pridružuje oceni prvostopnega sodišča (in razlogom zanjo), da točke XIII. Pogodbe o upravljanju (2. odstavek), ki pravi, da bo tožena stranka za tisti del prečiščevanja odpadnih voda, ki prihajajo na CČN M. od krajanov kraja M., zahtevala od O. T. sorazmeren del finančnih sredstev za obratovanje, predvideno investicijsko vzdrževanje in širitev CČN M., ni moč razlagati, kot to trdi pritožnik, da se je tožena stranka zavezala izpolnjevati obveznosti iz pogodbe le pod pogojem dodatnega sofinanciranja s strani O. T.. Tožena stranka se je namreč zavezala le "zahtevati" del sredstev od O. T., ni pa izpolnitve svoje obveznosti pogojevala s sofinanciranjem O. T.. Navedene razlaga ne more spremeniti niti zapis sestanka z dne 30. 8. 1994, saj je tudi v njem zapisano, da se tožena stranka "zavezuje", da bo plačevala stroške tekočega vzdrževanja v višini 20 %, pa čeprav je v nadaljevanju ugotovljeno, da je KS M. dala na O. T. vlogo za sofinanciranje tekočega vzdrževanja CČN M., ker od široke potrošnje - gospodinjstev in negospodarstva - ne zbere dovolj sredstev, ker bo le na ta način možno pokriti obveznost 20 % tekočega vzdrževanja CČN in še dodatno združevanje za večje investicijsko vzdrževanje in investicije (B24). Takšen zapis je razumeti zgolj kot pojasnilne narave, kako bo tožena stranka zagotavljala sredstva za plačilo stroškov CČN, saj bi pravdni stranki, v kolikor bi imeli namen pogojevati plačilo prispevka tožene stranke s sofinanciranjem občine, to nedvomno zapisali v Pogodbo. Zgolj ugotovitev, da tožena stranka ne zbere dovolj sredstev iz široke potrošnje, v zvezi z 2. odstavkom točke XIII. pogodbe tako še ne potrjuje njenih trditev, da je bila s tem njena obveznost plačevanja pogojna. Tega ne dokazuje niti zapisnik s sestanka z dne 28. 7. 1998 in sklep O. T., iz katerih izhaja, da se je O. T. zavezala, da bo nakazovala sredstva za obratovanje CČN direktno tožeči stranki in ne preko tožene stranke. Še zlasti navedeni zapisnik in sklep O. T. ne dokazujeta, da se je O. T. s tem zavezala nakazovati znesek subvencije tožeči stranki kot "glavni dolžnik", niti ne kot "subsidiarni porok", saj ni sprejemala nobenih materialnopravnih obveznosti nasproti tožeči stranki, temveč le odločila, da se sredstva, namenjena CČN, ne nakazujejo več KS M. (oziroma upravljalcu preko KS M.), temveč direktno upravljalcu (kar je storila, kot je razumeti iz vsebine zapisnika, iz razloga oziroma trditev, da KS namenskih sredstev ne nameni za pokrivanje stroškov CČN).

Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožniku, da naj bi zaradi zakonskih in podzakonskih predpisov, ki določajo plačevanje komunalnih storitev, izpolnitev obveznosti tožene stranke postala delno nemogoča. Navodila za oblikovanje cen storitev obveznih lokalnih javnih služb (Ur. l. RS, št. 56/2001) in Uredba o predhodni prijavi cen komunalnih storitev (Ur. l. RS, št. 41/2002) tudi sicer za predmetni spor nista odločilnega pomena, saj predmet tožbenega zahtevka ni le cena storitev v smislu zgoraj navedenega Navodila in v razmerju do uporabnikov, temveč so predmet spora stroški vzdrževanja, ki so bili pogodbeno dogovorjeni med solastniki CČN in upravljalcem. Zato tudi ni relevantna trditev tožene stranke, da krajanom ne more zaračunavati drugačnih cen komunalnih storitev, kot so določene s prisilnimi predpisi. Ta trditev pa je tudi sicer presplošna in po višini nekonkretizirana.

Zmotno je stališče pritožnika, da je Pogodba o upravljanju v delu, ki se nanaša na dejavnost čiščenja komunalnih in padavinskih voda, nična, ker je ta dejavnost v skladu z določbo 26. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO) opredeljena kot obvezna gospodarska javna služba, ki se lahko izvaja samo na način, kot ga določa Zakon o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS), in ne drugače. ZVO je v 26. členu sicer res določil, da je dejavnost odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih in padavinskih voda obvezna lokalna javna služba, ki jo zagotavlja občina (2. odstavek 26. člena v zvezi s 4. členom ZVO). ZVO je v 106. členu določil, da se predpisi lokalnih skupnosti v zadevah varstva okolja uskladijo z določbami tega zakona najkasneje v devetih mesecih po njegovi uveljavitvi oziroma od sprejetja predpisov in po zagotovitvi drugih pogojev, ki jih določa zakon (ZVO je začel veljati 2. 7. 1993), ZGJS pa je v 79. členu določil, da se ureditev gospodarskih javnih služb uskladi z določbami tega zakona najkasneje v enem letu od dneva njegove uveljavitve (ZGJS je začel veljati 2. 7. 1993), če poseben zakon ne določa drugače. Vendar pa nobeden od navedenih zakonov ni predpisal sankcij zaradi neuskladitve v predpisanem roku. Zgolj dejstvo, da se dejavnost čiščenja komunalnih in odpadnih voda, ki je predmet sporne Pogodbe o upravljanju, ne izvaja na način, kot ga določa ZGJS, Pogodbi o upravljanju še ne odvzema veljavnosti. Zato pritožbeno sodišče na ostale pritožbene trditve, ki se nanašajo na razloge prvostopnega sodišča v tem delu, ne bo odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena. Pripominja pa, da ni nepomenljivo (pa čeprav ni odločilno) dejstvo, da CČN predstavlja mešano čistilno napravo, da ta (CČN) v spornem obdobju ni imela statusa javnega dobra ter da je predmet pogodbe dejavnost, ki mora biti zagotovljena (po zakonu). Tožena stranka pa svojih trditev o tem, da se dejavnost čiščenja komunalnih in odpadnih voda ne izvaja na način, kot ga določa ZGJS, niti ni konkretizirala.

Neutemeljeni so očitki pritožnika, da je prvostopno sodišče napačno uporabilo določbo 1. odstavka 378. člena ZOR glede zastaranja terjatev. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da v danem primeru ne gre za terjatve v smislu zgoraj navedene določbe, saj, izhajajoč iz Pogodbe med pravdnima strankama, storitve tožeče stranke v razmerju do tožene stranke ni moč opredeliti kot dobave oziroma storitve, izvršene za potrebe gospodinjstva. Prvostopno sodišče je tudi pravilno zaključilo, da v danem primeru ni moč uporabiti triletnega zastaralnega roka po 374. členu ZOR, saj je tožena stranka pravna oseba javnega prava, ki ne opravlja gospodarske dejavnosti, in predmet Pogodbe ni predmet njenega poslovanja. Prvostopno sodišče je sicer res zapisalo, da je toženo stranko mogoče šteti kot dobavitelja storitev snage, česar pa ni moč razlagati v dobesednem pomenu, saj je prvostopno sodišče v nadaljevanju zapisalo, da je tožena stranka s sklenitvijo pogodbe (le) poskrbela, da se krajanom nemoteno zagotavlja storitev prečiščevanja odplak. Prvostopno sodišče je torej pravilno odločilo, da za zastaranje vtoževanih terjatev velja petletni zastaralni rok.

Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu v zvezi z ugovorom tožene stranke, da cena glede na določbo točke XI. Pogodbe ni pravilno obračunana, saj tožena stranka, kot je to pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, teh trditev ni konkretizirala. Tožena stranka bi namreč morala konkretno zatrjevati, katera dejstva, ki jih zatrjuje tožeča stranka, prereka, oziroma katerim postavkam tožbenega zahtevka in zakaj ugovarja. Šele ob takšnem prerekanju dejstev bi se trditveno in dokazno breme prevalilo na tožečo stranko. Vtoževani računi tožeče stranke so torej ob pomanjkljivih trditvah tožene stranke zadosten dokaz o utemeljenosti višine tožbenega zahtevka.

Odločitev prvostopnega sodišča je v obrestnem delu pravilna. Za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve prvostopnega sodišča v tem delu je treba uporabiti v času nastanka pogodbenega razmerja veljavni Zakon o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 1994, ki je v 6. členu določal, da morajo uporabniki pri dogovarjanju o pogojih za izpolnjevanje obveznosti, ki se poravnavajo iz proračuna, upoštevati običajne roke plačil. Dogovorjeni 15 dnevni rok plačila se nedvomno šteje za običajni rok plačila.

Prvostopno sodišče je torej v obsodilnem delu pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2.odstavek 350.člena ZPP).

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (1.odstavek 360.člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP.