VSC sodba Cp 334/2008

Pritožbi se ugodi in se zamudna sodba z dne 31.5.2007 v zvezi s sklepom o odmeri pravdnih stroškov z dne 13.7.2007 spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi:
"V zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Celju, se pri nepremičnini parc. št. ... vpisani v podvložku št. ... k. o. S. H., ki je v naravi stanovanje št. ... v ... nadstropju večstanovanjske hiše na naslovu P. ..., C., v skupni izmeri 55,50 m2, z balkonom 3,20 m2 in kletjo št. ... v izmeri 1,83m2, vknjiži lastninska pravica toženke Š. B., stan. P. ..., C., EMŠO: ..., do celote.
Toženka je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh."

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Celju pri nepremičnini parc. št. ... vpisani v podvložku št. ... k. o. S. H., ki je v naravi stanovanje št. ... v ... nadstropju večstanovanjske hiše na naslovu P. ..., C., v skupni izmeri 55,50 m2, z balkonom 3,20 m2 in kletjo št. ... v izmeri 1,83m2, vknjiži lastninska pravica toženke Š. B., stan. P. ..., C., EMŠO: ..., do celote. V zamudni sodbi je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške. Le-te je nato 13. 7. 2007 s sklepom odmerilo v znesku 234,83 EUR.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. V laični pritožbi smiselno navaja, da še ni lastnica stanovanja, ker je še v poravnavi. Zneski, ki se izterjujejo v izvršbah, navedenih v sodbi, so večinoma poravnani in nekatere izvršbe je A. že umaknil. Skupni dolg po podatkih A. znaša 899.586,50 SIT, plačano pa je bilo 922,071,64 SIT. Dolg do A. so ji tudi odtegovali pri osebnem dohodku, a do vložitve pritožbe ni prejela nikakršnega potrdila ali obvestila, iz katerega bi bilo razvidno, na katero izvršbo se nanaša. Navaja, da so bila izvršena tudi gotovinska plačila, in meni, da saldo dolga ni primerjalen zakonsko z vrednostjo stanovanja. Ker še ni lastnica stanovanj, tudi A. ni podpisala izjave za vpis v zemljiško knjigo. Nazadnje navaja še, da si ureja bančni kredit oziroma posojilo, da bi plačala še preostali dolg do tožeče stranke.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba tožene stranke ne vsebuje razlogov, iz katerih je dopustno izpodbijati zamudno sodbo, dolžnost pritožbenega sodišča pa je da v skladu z določbo II. odst. 350. čl. ZPP pri preizkusu izpodbijane sodbe pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. II. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Tak preizkus pa je pokazal, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakonodajalec je v V. odst. 168. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določil možnost, da upnik s tožbo doseže vpis lastninske pravice na nepremičnini v zemljiški knjigi na dolžnika, tako da si na tak način zagotovi možnost, da bo izvršilno sodišče dovolilo izvršbo zaradi izterjave njegove denarne terjatve zoper dolžnika na to nepremičnino kot dolžnikovo premoženje. Ta določba upniku ne daje materialnopravne podlage, na osnovi katere bi lahko utemeljil pridobitev lastninske pravice na dolžnico na nepremičnini, pač pa mu samo omogoča vložiti tožbo namesto dolžnice, ki bi lahko s tožbo proti dosedanjemu zemljiškoknjižnemu lastniku zahtevala vpis svoje lastninske pravice na nepremičnini, pa tega ni storila. Do vpisa dolžnika kot lastnika v zemljiško knjigo nepremičnina ne predstavlja dolžnikovega premoženja, ampak premoženje tistega, ki je vpisan v zemljiški knjigi. Po I. odst. 11. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) se namreč domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Zato je potrebno za dosego namena, določenega v V. odst. 168. čl. ZIZ pri vložitvi tožbe upoštevati tudi določila Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Po določbi I. odst. 150. čl. ZZK-1 je vpis dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena oziroma predznamovana ali se hkrati vknjiži oziroma predznamuje pravica, glede katere se bo opravil vpis, in če je ta oseba izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis, oziroma če sodna odločba oziroma odločba drugega državnega organa, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis oziroma na podlagi katere se o vpisu odloča po uradni dolžnosti, učinkuje proti tej osebi. Pravnomočna sodna odločba, da se v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica na dolžnika ne učinkuje zoper zemljiškoknjižnega lastnika glede na določilo čl. 150. ZZK-1, če ta ni bil tudi stranka v postopku, v katerem je bila izdana. Dolžnik in zemljiškoknjižni lastnik sta zato v tovrstnem sporu (tožba po V. odst. 168. čl. ZIZ) nujna in enotna sospornika na strani tožene stranke in če nista tožena oba, pomeni, da ni tožena prava stranka.

Glede na obrazloženo je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje zmotna, ker tožeča stranka ni tožbe po V. odst. 168. čl. ZIZ vložila proti osebam, ki bi bile prava stranka, pač pa samo proti dolžnici. Ugotovitev o napačni pasivni legitimaciji pa narekuje presojo o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. 318. čl. ZPP ureja izdajo zamudne sodbe, ki je v primeru izpolnitve vseh predpisanih pogojev ugodilna sodba, v primeru pomanjkanja pogoja, da mora iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhajati utemeljenost tožbenega zahtevka, pa je potrebno izdati sodbo, s katero se tožbeni zahtevek zavrne (III. odst. 318. čl. ZPP). Ker torej iz dejstev ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, je moralo sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP izpodbijano zamudno sodbo, posledično v zvezi s sklepom o odmeri pravdnih stroškov, ker je bilo o temelju zahtevka za plačilo pravdnih stroškov odločeno že v zamudni sodbi, spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.