VSL sklep II Cp 4173/2008

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru prvega toženca proti svojemu sklepu o izdaji začasne odredbe z dne 14. 2. 2008 in ta sklep razveljavilo ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tožnika, s katero je predlagal, da se prvemu tožencu prepove odtujitev in obremenitev nepremičnin parc. št. 78/2, 78/6, 82/2, 86, 88, 90/2, 90/3, 90/4, 90/6, 93, 95/3, 97/1, 97/3, 98/1, 99, 89, 94 in 98/2, vse k. o. Z. J., z vpisom te prepovedi v zemljiško knjigo in z veljavnostjo do izteka 60 dni po pravnomočni odločitvi v tej pravdni zadevi.

(2) Proti sklepu se je pritožil tožnik iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in ugovor prvega toženca zavrne, podrejeno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov. Meni, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo upoštevati prekluzivnega roka za vložitev tožbe po 512. čl. OZ (Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/01, s kasnejšimi spremembami), saj je sporna pogodba nična zaradi kršitve kogentnih predpisov ZKZ (Zakon o kmetijskih zemljiščih, Ur. l. RS, št. 59/96, s kasnejšimi spremembami) o predkupni pravici in ne samo izpodbojna, za ničnostne zahtevke pa pravica do uveljavljanja zaradi javnega interesa ne ugasne in velja splošni zastaralni rok. Razlaga, da v primeru prednostnega nakupa po ZKZ tudi 2. odst. 508. čl. OZ, ki govori o plačilu kupnine, ne pride v poštev. Sporna pogodba je torej nična, ker njena odobritev, overitev in zemljiškoknjižna realizacija niso mogoči, navaja pritožnik. Prav prenos lastninske pravice je po mnenju pritožnika pogoj za uveljavljanje zahtevka po 512. čl. OZ (pri tem se sklicuje tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1913/2007) in tudi zato po njegovem mnenju uporaba tega določila ni ustrezna. Navaja, da je drugi toženec sprožil upravni spor, zato sploh še ni dokončno znano, ali je prišlo do kršitve zakonite predkupne pravice ali ne. 3. odst. 512. čl. OZ veže prenos lastninske pravice na petletni prekluzivni rok. Kakršenkoli rok bi po mnenju pritožnika lahko začel teči kvečjemu po tem, ko bo v upravnem sporu znano, ali je predkupna pravica kršena, in, ali je prednostni upravičenec tožnik ali drugi toženec. Meni, da gre za predhodno vprašanje. S tem je po mnenju pritožnika verjetnost njegove terjatve izkazana, začasna odredba pa je nujno potrebna, saj je prvi toženec po sklenitvi prodajne pogodbe sporne nepremičnine vložil v družbo O., d. o. o., z očitnim namenom naknadnega prenosa podjetja na drugega toženca, s čimer želi obiti določbe ZKZ, čeprav mu to za zdaj ni uspelo.

(3) Toženca na pritožbo nista odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Čeprav pritožba prvostopenjskemu sodišču očita tudi kršitev določb postopka in zmotno ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, je iz njene vsebine očitno razbrati, da nasprotuje uporabi materialnega prava in pravnemu sklepanju prvostopenjskega sodišča, ki je po presoji pritožbenega sodišča sicer delno res napačno, pravilna uporaba materialnega prava pa privede do enakega rezultata, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

(6) Pritožbeni očitki so si deloma nasprotni; pritožnik po eni strani trdi, da je prišlo do kršitve predkupne pravice, kar po njegovem mnenju vodi do ničnosti posla, kar s tožbo med drugim zahteva, po drugi strani pa se zavzema za to, da lahko kršitev predkupne pravice ugotovi le upravno sodišče, zaradi česar rok za uveljavljanje kršitve še ne more teči.

(7) Ne drži sicer, da lahko kršitev predkupne pravice ugotovi le upravno sodišče, niti slednje ne odloča o predhodnem vprašanju za pravdo, ki je v teku (13. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, od tu ZPP). Treba pa je pritrditi tožniku v delu, ko se sklicuje na stališča teorije (1) in sodne prakse, češ da se položaj kršitve predkupne pravice še ne ustvari samo s sklenitvijo pogodbe, pač pa šele s prenosom lastninske pravice, do česar po navedbah tožnika še ni prišlo. Vendar hkrati to pomeni, da njegova terjatev še ne obstaja, niti ni mogoče reči, da mu bo verjetno nastala, saj ni mogoče prejudicirati vprašanja, ki se obravnava v upravnem sporu, na katerega se pritožnik sklicuje. Glede na določbo 5. odst. 22. čl. ZKZ je namreč možnost prenosa lastninske pravice odvisna od odobritve upravne enote. Ob tem pa ni odveč opozorilo, da tožnik niti ne navaja, zakaj ima na podlagi kriterijev 23. čl. ZKZ prednost za nakup nepremičnin prvega toženca pred drugim tožencem.

(8) Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno uporabilo določbe 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS št. 58/98, s kasnejšimi spremembami), ki predpisujejo pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, in pravilno ocenilo, da v obravnavanem primeru vseh zahtevanih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe ni, ker manjka že prvi pogoj, namreč verjetno izkazana terjatev (v konkretnem primeru kršitev predkupne pravice), zato se z drugimi, ki se dodatno zahtevajo, ni bilo treba ukvarjati.

(8) Pritožbeno sodišče je opravilo še uradni preizkus izpodbijane odločbe po 1. in 2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP. Ker je izpodbijani sklep po tej plati brez napak, je bilo treba na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP pritožbo zavrniti, sklep pa potrditi.

-------------------------------------------

(1) Prim. Juhart M., Obligacijski zakonik s komentarjem (3. knjiga), GV Založba, Ljubljana2004, str. 320.