VSC sklep I Ip 167/2008

Pritožba dolžnice z dne 23.1.2007 zoper sklepa prvostopnega sodišča z dne 2. 11. 2006 in 22. 11. 2006 in pritožba dolžnice z dne 17.1.2008 zoper sklep z dne 17. 12. 2007 o stroških izvršilnega postopka ter zoper sklep z dne 17. 12. 2007 o delni ustavitvi izvršbe, se zavrneta in se potrdijo izpodbijani sklepi prvostopnega sodišča.
Pritožba dolžnice z dne 17.1.2008 se v delu, ko izpodbija sklep prvostopnega sodišča z dne 17. 12. 2007 o ustavitvi izvršbe na premičnine, zavrže.
Upnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Prvostopno sodišče je s sklepom, ki je izdalo dne 2. 11. 2006 izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi opr. št. I 2006/00217 z dne 31. 1. 2006, delno ustavilo za dne 13. 9. 2006 na račun glavnice, obresti in stroškov plačanih 5.000,00 SIT.

S sklepom z dne 22. 11. 2006 pa je prvostopno sodišče odmerilo nadaljnje stroške izvršilnega postopka za delo izvršitelja v višini 92.882,52 SIT.

S sklepi izdanimi dne 17. 12. 2007 je prvostopno sodišče delno ustavilo izvršbo dovoljeno s sklepom o izvršbi opr. št. 0041 I 217/2006 z dne 31. 1. 2006 za dne 6. 7. 2007 na račun glavnice, obresti in stroškov plačanih 20,00 EUR, z drugim sklepom, datiranim istega dne, pa je odmerilo nadaljnje stroške izvršilnega postopka v višini 131,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči po izteku 8 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, dočim je s tretjim sklepom izdanim istega dne, sodišče ustavilo izvršbo na premičnine.

Zoper prva dva navedena sklepa se je pravočasno pritožila dolžnica s pritožbo, ki jo je vložila dne 23. 1. 2007 in navajala, da se pritožuje na sklep o višini stroškov izvršilnega postopka in drugih stroškov, ki jih upnik zahteva in jo bremeni tudi vseh sodnih stroškov, kakor tudi računov, ki jih je sodišče s sodbo delno razveljavilo. V nadaljevanju pa povzela odločitve sodišča prve stopnje, pri čemer je izpostavila, da ni plačala le 5.000,00 SIT, ampak 15.000,00 SIT ter navajala tudi, da si ne more privoščiti odvetnika.

Odločitve prvostopnega sodišča, ki jih je to izdalo v treh sklepih z dne 17. 12. 2007, pa je pritožnica izpodbijala s pritožbo, ki jo je vložila dne 17. 1. 2008, v kateri je navajala, da zarubljenih stvari ni bilo, da je zastopnik odvetniške družbe Kozinc naredil popis stvari v lokalu in sam določil vrednost, čeprav mu je povedala, da ni lastnica le-teh in da se je na dan dražbe oglasil drugi zastopnik družbe Kozinc in tudi temu je povedala, da stvari niso njene, vendar se za to ni zmenil, oba pa sta se predstavila kot g. P., tako jim gre očitno za zaslužek in je zaradi tega zadeva še bolj zapletena. Sklicevala se je na sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 9. 11. 2005 in navajala, da je ta znesek bila pripravljena plačati, vendar pa Mobitel takšno razsodbo izpodbija in ji nalaga plačilo še dodatnih stroškov zaradi česar sedaj ne vidi izhoda ter apelirala na sodišče, da ukrepa, da se zadeva že enkrat zaključi in navajala, da se je 6. 2. 2007 že pritožila, pa se ni nič spremenilo in poudarila tudi, da ni zmožna plačati stroškov samo zato, ker je tožeča stranka zmožna, da si najame odvetnike in se pritožuje.

Upnik je podal odgovor na pritožbo dolžnice z dne 17. 1. 2008, v katerem je navajal, da so pritožbene navedbe v celoti neutemeljene in predlagal višjemu sodišču, da pritožbo dolžnice v celoti zavrne in ji naloži plačilo stroškov postopka ter priglasil tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba dolžnice z dne 23. 1. 2007 ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je s sklepom, izdanim dne 2. 11. 2006, upoštevaje predlog upnika za delno utesnitev izvršbe zaradi plačila 5.000,00 SIT, na podlagi dol. čl. 43 Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), pravilno odločilo o delni ustavitvi izvršbe. Dolžničinih tudi pritožbeno neizkazanih trditev, da je plačala 15.000,00 SIT, pa v postopku pritožbe ni mogoče upoštevati, saj trditev o delnem poplačilu terjatev ni pravočasno uveljavljala in predložila dokazil o tem pred sodiščem prve stopnje, zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (čl. 337 Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ).

Tudi pritožničina trditev, da upnik izterjuje tudi terjatev glede računov, ki jih je sodišče s sodbo delno razveljavilo, ni utemeljena. Sklep o izvršbi, ki mu dolžnica ni ugovarjala in je postal pravnomočen dne 17. 8. 2006, je bil izdan na podlagi izvršilnega naslova – pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. P 384/2003 z dne 9. 7. 2004. Izvršilno sodišče mora skladno načelu formalne legalitete, upoštevati terjatev, kot je bila ugotovljena v izvršilnem naslovu in je tako izvršbo dovolilo le v obsegu z izvršilnim naslovom upniku prisojene terjatve.

Pritožnica v pritožbi z dne 23. 1. 2007 ni obrazloženo izpodbijala odločitve prvostopnega sodišča, s katero ji je bilo naloženo plačilo nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka v višini 92.822,52 SIT, pritožbeno sodišče pa je opravilo materialnopravni preizkus prvostopne odločbe, ki pa nepravilnosti ni pokazal, saj je prvostopno sodišče pravilno uporabilo dol. VII. odst. 38. čl. ZIZ in upniku priznalo povrnitev stroškov izvršitelja, ker ti predstavljajo potrebne stroške za izvršbo, v smislu dol. V. odst. 38. čl. ZIZ, odmerjeni pa so bili ob upoštevanju Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. list RS, št. 18/2003).

Pritožničini prošnji za dodelitev odvetnika pa pritožbeno sodišče ne more ugoditi, saj je v skladu z Zakonom o brezplačni pravni pomoči za odločanje o tem pristojen organ za brezplačno pravno pomoč pristojnega okrožnega sodišča.

Tudi dolžničina pritožba, poslana priporočeno po pošti dne 17. 1. 2008, s katero je izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje v treh sklepih, izdanih dne 17. 12. 2007 ni utemeljena oz. je delno nedovoljena, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sklep prvostopnega sodišča o delni ustavitvi izvršbe zaradi dolžničinega plačila dela terjatve v znesku 20.000,00 EUR dne 6. 7. 2007 ima pravno podlago v dol. čl. 43 ZIZ, pritožnica pritožbenih očitkov tej odločitvi prvostopnega sodišča z dne 17. 12. 2007 ni konkretizirala, materialnopravni preizkus pa ni pokazal nobenih nepravilnosti pri odločanju sodišča prve stopnje.

Tudi odločitev o nadaljnjih izvršilnih stroških v znesku 131,15 EUR, v sklepu z dne 17. 12. 2007, je materialnopravno pravilna, saj je sodišče upniku, ki je zahteval povrnitev stroškov po obračunu izvršitelja, le-te, skladno V. odst. 38. čl. ZIZ tudi priznalo. Pritožnica ni konkretneje obrazložila svoje pritožbe zoper takšno stroškovno odločitev prvostopnega sodišča, njenih razlogov opisane socialne stiske pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Pritožničino stališče, da upnik izpodbija sodbo pravdnega sodišča in ji nalaga plačilo dodatno nastalih stroškov, pa ni pravilno, kajti dodatni, sedanji stroški, so stroški izvršilnega postopka, odmerjeni po pravilih čl. 38 ZIZ, ki so nastali, ker dolžnica ni prostovoljno izpolnila svoje obveznosti, naložene ji s sodbo pravdnega sodišča in tako ni plačala oz. ni pravočasno v celoti poplačala upnikove terjatve, zato jo sedaj bremenijo tudi stroški prisilne izterjave.

Glede pritožničine kritike izvedbe rubeža izvršitelja pa je potrebno pojasniti, da izvršiteljev način dela opredeljuje Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (Ur. list RS, št. 18/2003s spremembami in dopolnitvami), v skladu z dol. čl. 83 ZIZ pa se smejo zarubiti stvari, ki jih ima v posesti dolžnik, ravnanje izvršitelja tako ni nepravilno, dolžnica pa tudi ni, skladno čl. 52 ZIZ grajala nepravilnosti pri opravi izvršilnih dejanj izvršitelja, zato njenih pritožbenih navajanj ni mogoče upoštevati.

Ker zarubljene premične stvari tudi na drugi dražbi niso bile prodane, je sodišče, upoštevaje dol. čl. 95 ZIZ, izvršbo na premične stvari dolžnika, ki je predstavljala tudi edino izvršilno sredstvo, s katerim je upnik uveljavljal poplačilo svoje terjatve v tem izvršilnem postopku, tudi pravilno ustavilo. S tem pa je odločilo v dolžničino korist, zato dolžnica nima pravnega interesa za pritožbeno izpodbijanje takšne odločitve. Pritožba dolžnice je tako v tem delu, glede na III. odst. 343. čl. ZPP, ki ga je potrebno smiselno uporabiti tudi v postopku izvršbe in zavarovanja (čl. 15 ZIZ), nedovoljena, zato jo je bilo potrebno, na podlagi 1. tč. 365. čl. ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ zavreči.

Ker tako v preostalem delu pritožba dolžnice z dne 17. 1. 2008 tudi ni bila utemeljena in ker je bila v celoti neutemeljena tudi pritožba dolžnice z dne 23. 1. 2007, je bilo potrebno, na podlagi 2. tč. 365. čl. ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ, njeni pritožbi zavrniti, saj pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno pri pritožbenem preizkusu prvostopne odločbe paziti po uradni dolžnosti (čl. 350/II v zv. s čl. 366 ZPP in čl. 15 ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka ima podlago v I. odst. 165. čl. ZPP v zv. s čl. 15 ZIZ. Dolžnica svojih pritožbenih stroškov ni priglasila, zahtevani stroški upnika pa ne predstavljajo potrebnih stroškov, v smislu dol. čl. 155 ZPP v zv. s čl. 38 ZIZ, saj upnik z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve za odločanje pritožbenega sodišča, zato je dolžan sam nositi svoje stroške pritožbenega postopka.