VSC sodba PRp 732/2007

Pritožbi obdolženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba o prekršku v izreku o kazenskih sankcijah spremeni tudi po uradni dolžnosti tako, da se obdolžencu prepoved vožnje motornega vozila “B” kategorije za čas dveh mesecev ne izreče, v nespremenjenih delih pa se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in se v tem delu obd. pritožba zavrne kot neutemeljena.

Z izpodbijano sodbo o prekršku je bil obd. B. Č. spoznan za odgovornega za prekršek, naveden v izreku te sodbe. Izrečena mu je bila globa v znesku 510,00 EUR, stranska sankcija 13 kazenskih točk in stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila “B” kategorije za čas dveh mesecev, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka in sicer povprečnina v znesku 50,00 EUR. Ob izreku kazenskih sankcij je prvostopno sodišče uporabilo omilitvena določila ZP-1, obdolženemu pa je tudi dovolilo plačilo globe v desetih zaporednih obrokih.

Proti tej sodbi o prekršku se je pritožil obdolženec in navajal, da niso bile upoštevane njegove psihične tegobe, družinske razmere in da je brez dela, zaradi česar prosi za omilitev obsodbe, ker tudi nima denarja. Plačal je že kazen v znesku 880,00 EUR PP C., kar je po njegovem mnenju že dovolj velika kazen.

Pritožba obdolženca je utemeljena v delu, ko graja izrečene kazenske sankcije, pri čemer je moralo pritožbeno sodišče v izpodbijano sodbo poseči tudi po uradni dolžnosti na podlagi 159. čl. ZP-1, saj je ugotovilo, da je prvostopno sodišče pri izrekanju kazenskih sankcij uporabilo omilitvena določila VI. odst. 26. čl. ZP-1, zaradi česar je obdolžencu namesto po V. odst. 130. čl. ZVCP-1 predpisanih 18 kazenskih točk izreklo 13 kazenskih točk, ob tem pa prezrlo, da je bil z izrekom stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas dveh mesecev obdolženec kaznovan strožje. Ob uporabi V. odst. 130. čl. ZVCP-1, ki izreka stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila sploh ne predpisuje, bi sodišče zavezovala tudi določba IV. odst. 23. čl. ZP-1, ki pravi, da če je storilcu izrečena stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, se ne more izreči oz. izvršiti tudi stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. Tako je po mnenju pritožbenega sodišča s takšno določitvijo prišlo do kršitve materialnega prava iz 5. tč. I. odst. 156. čl. ZP-1, ki pa jo pritožbeno sodišče na podlagi VIII. odst. 163. čl. ZP-1 lahko odpravi tako, da izpodbijano sodbo o prekršku ustrezno spremeni, kot je to storilo tudi v obravnavanem primeru na ta način, da se obdolžencu stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila “B” kategorije za čas dveh mesecev ne izreče, saj za prekršek, ki se je očital obdolžencu, po V. odst. 130. čl. ZVCP-1 tudi ni predpisana.

Pri pregledu zadeve v okviru ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno in je bil obdolženec utemeljeno spoznan za odgovornega očitanega prekrška. Prvostopno sodišče je zaključek o obdolženčevi odgovornosti oprlo na izvedeni dokazni postopek, v katerem je prebralo zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, ki ga je obdolženec brez pripomb podpisal, zaslišalo pa je tudi policista, ki je vodil postopek z obdolžencem in ki je natančno in določno pojasnil okoliščine postopka, zaradi česar tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da se priča dobro spominja dogodka in v okviru pritožbenih navedb ne najde razloga za dvom v resničnost izpovedbe. Res je sicer, da obdolženec v postopku ni bil zaslišan, vendar ni mogoče prezreti, da je bil k zaslišanju za dne 14. 3. 2007 pravilno povabljen in v vabilu tudi opozorjen na posledice izostanka, torej če se na vabilo ne bo odzval in svojega izostanka ne bo opravičil. Ob oklicu naroka dne 14. 3. 2007 ob 11.00 uri obdolženec k zaslišanju ni pristopil, izostanka ni opravičil in zaradi tega so bili izpolnjeni vsi pogoji iz II. odst. 115. čl. ZP-1 za izdajo sodbe o prekršku brez zaslišanja obdolženca, saj je prvostopno sodišče očitno ocenilo, da za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil obdolženec zaslišan, kar je v obrazložitvi izpodbijane sodbe o prekršku tudi pojasnilo. Pritožbene navedbe, da ima obdolženec psihične tegobe in navajanje socialnih razmer, v pritožbenem postopku niso upoštevne, saj obdolženec teh okoliščin v postopku na prvi stopnji ni uveljavljal, čeprav je bil v že omenjenem vabilu tudi izrecno opozorjen, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, pri čemer obdolženec ni verjetno izkazal, da teh okoliščin v postopku na prvi stopnji ni mogel uveljavljati brez svoje krivde. Pritožbene navedbe, da je obdolženec že plačal kazen prekrškovnemu organu in sicer PPP C., pa v tem postopku niso relevantne, saj je iz obdolžilnega predloga razvidno, da je bil obdolžencu izdan plačilni nalog zaradi prekrškov po čl. 237/III-I, 25/IV-II, 190/V-I in 197/VIII ZVCP-1, zaradi česar je očitno, da gre za globe, ki jih je obdolženec plačal prekrškovnemu organu po navedenem plačilnem nalogu, vendar ne zaradi prekrška, ki se mu očita v obravnavanem postopku. Pritožbena navedba, da naj se še enkrat pretehta obdolženčeva krivda, je bila torej upoštevana, saj je pritožbeno sodišče prepričano, da je obdolženec z dejanjem, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe o prekršku, uresničil vse zakonite znake očitanega prekrška, za katerega je tudi odgovoren s stopnjo, kot jo je ugotovilo in obrazložilo prvostopno sodišče, pri čemer ni nobenega dvoma, da je obdolženec kritičnega dne vozil v cestnem prometu osebni avtomobil, ko je bil pod vplivom še najmanj 0,94 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Ker obdolženec v svoji pritožbi ni navedel nobenih drugih dokazov oz. okoliščin, ki bi vzbudile dvom v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v postopku na prvi stopnji, je pritožbeno sodišče njegove pritožbene navedbe zavrnilo kot neprepričljive in neutemeljene.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe o prekršku v izreku o kazenskih sankcijah pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila globa obdolžencu izrečena v tako ali tako najnižjem za ta prekršek predpisanem znesku, prvostopno sodišče pa mu je tudi dovolilo globo plačati v desetih zaporednih obrokih. Pri odmeri globe pa je prvostopno sodišče izrecno upoštevalo, da obdolženec še ni bil kaznovan za prekršek in prav iz tega razloga je prvostopno sodišču obdolžencu tudi omililo stransko sankcijo kazenskih točk tako, da mu ni izreklo predpisanih 18 kazenskih točk, ampak le 13 kazenskih točk, saj je ocenilo, da bo tudi omiljena stranska sankcija na obdolženca dovolj pozitivno vplivala, da v bodoče ne bo nadaljeval s tovrstnimi prekrški. Pritožbene navedbe o psihičnih tegobah in družinskih razmerah v smislu uporabe omilitvenih določil ZP-1 so se po mnenju pritožbenega sodišča dovolj izrazile v izrečenih kazenskih sankcijah, saj je prvostopno sodišče omilitvena določila že uporabilo, kot je bilo to zgoraj pojasnjeno, pritožbeno sodišče pa je izrek o kazenskih sankcijah iz izpodbijane sodbe o prekršku še dodatno spremenilo tako, da se obdolžencu stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila za čas dveh mesecev ne izreče, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče zaključuje, da so bile kazenske sankcije obdolžencu izrečene utemeljeno in zakonito ob upoštevanju vseh za odmero kazenskih sankcij pomembnih okoliščin, kot so bile ugotovljene v postopku na prvi stopnji in so obrazložene v izpodbijani sodbi o prekršku.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče ob uporabi III. odst. 163. čl. ZP-1 v nespremenjenih delih potrdilo izpodbijano sodbo o prekršku sodišča prve stopnje in v tem delu obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker je bilo na pritožbeni stopnji odločeno delno v obdolženčevo korist, mu ne bo potrebno plačati stroškov pritožbenega postopka.