VSC sodba in sklep PRp 324/2007

Pritožbi obdolženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba o prekršku razveljavi v točki 1 izreka ter se v tem obsegu vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje;
razsodilo:
v točki 2 izreka se spremeni po uradni dolžnosti tako, da se obdolžencu izreče globa v znesku 40,00 (štirideset 00/100) EUR, v izreku o enotni kazni tako, da se ta ne izreče,
v preostalih delih pa se izpodbijana sodba o prekršku potrdi ter se v tem delu obdolženčeva pritožba zavrne kot neutemeljena.

Z izpodbijano sodbo o prekršku je prvostopno sodišče ustavilo postopek zaradi prekrška proti obd. D. J., obd. M. N. pa je bil spoznan za odgovornega obeh očitanih prekrškov ter mu je bila izrečena enotna globa v višini 500,00 EUR, plačila stroškov postopka pa je bil oproščen.

Proti tej sodbi o prekršku je obdolženec po svojem zagovorniku vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal oprostitev obtožbe za prekršek pod tč. 1 izreka izpodbijane sodbe ter izrek blažje kazni za prekršek pod tč. 2 izreka sodbe, obrazlagal pa je predvsem nepravilno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, izpodbijal stopnjo odgovornosti in poudarjal, da se je samo branil.

Pritožba je delno utemeljena.

Pri pregledu zadeve po uradni dolžnosti na podlagi 159. čl. ZP-1 in v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da slednjim ni mogoče odreči utemeljenosti v delu, ko napadajo popolnost in pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v postopku na prvi stopnji. Obdolženec je že v zagovoru poudarjal, da se je predvsem branil, prvostopno sodišče pa zagovor v tem delu sploh ni preizkušalo in se do njega tudi ni opredelilo, zaradi česar je po mnenju pritožbenega sodišča ostalo nerazjasnjeno vprašanje, ali se je obd. N. zgolj branil. Prvostopno sodišče je izvedlo obširni dokazni postopek in je v izpodbijani sodbi tudi povzelo izpovedbe zaslišanih prič, ni pa opravilo prepričljive dokazne ocene in čeprav je iz obdolžilnega predloga predlagatelja izluščilo le dejanja obdolženca, za katera je štelo, da so dokazana, po mnenju pritožbenega sodišča temu ni tako in sicer iz razlogov, ki jih navaja pritožba, to je stopnja obdolženčeve odgovornosti za očitana dejanja. Tudi če je obdolženec priznal, da je udaril dva izmed fantov, s čemer naj bi uresničil zakonite znake prekrška nespodobnega vedenja na javnem kraju, to še ne pomeni, da mu je mogoče očitati ravnanje z eventualnim naklepom, saj prvostopno sodišče ni dokazno ocenilo zagovora obdolženca v tistem delu, ko je ta izrecno navajal, da se je branil, ker ga je eden od fantov, ki je bil večji in kratkih las, odrinil. Zaradi tega je tudi po mnenju pritožbenega sodišča zaključek o obdolženčevi odgovornosti za očitani prekršek najmanj preuranjen in pritožbenega sodišča ni prepričal, pa tudi sicer dejansko stanje kot ga je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo prvostopno sodišče, temelji na domnevi, da so dogodki potekali tako, kot je to obrazlagalo prvostopno sodišče, čeprav po mnenju pritožbenega sodišča identiteta udeležencev v dogodku ni bila ugotovljena s tolikšno stopnjo gotovosti, ki bi utemeljevala zaključek prvostopnega sodišča, da je obdolženec storil dejanje kot je opisano v tč. 1 izreka izpodbijane sodbe. Pri pregledu spisovnega gradiva se namreč pokaže, da priča T. sploh ni bil zraven, ko so napadli D., saj se je ta pobiral s tal, ko je sam prišel na kraj. Prav tako je T. povedal, da je drugi obdolženec, to je tisti, ki je udaril D., udaril še enega drugega, nikogar izmed njiju pa ni poznal. Če priča T. ni bil navzoč v trenutku, ko je nekdo D. udaril, ne more biti prepričljiv zaključek, da je tisti, ki je D. udaril, udaril še nekoga drugega, za kogar je prvostopno sodišče zaključilo, da je G. O., priča K. pa je videl, da je obd. N. brcnil D. in ga udaril s steklenico po glavi, pri čemer je obd. D. J. sam povedal, da je ob padcu z desno dlanjo roke udaril po prazni steklenici vina, prvostopno sodišče pa ni prepričljivo pojasnilo, zakaj delu izpovedbe priče K. verjame, delu pa ne. In celotna konstrukcija dejanskega stanja s tem izgubi potrebno mero prepričljivosti, saj ob nejasnih identitetah niti ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kdo je koga udaril oz. kdo koga ni udaril oz. kaj se je dejansko sploh zgodilo in kdo so osebe, udeležene v tem dogodku. Prvostopno sodišče bi se ugotovljenim nejasnostim izognilo, če bi zadevo reševalo na ustni obravnavi, kjer bi se natančno lahko ugotovilo, kdo je s kom fizično obračunaval, predvsem pa bi prvostopno sodišče moralo opraviti soočenje, vendar bo prvostopno sodišče ugotovljeno pomanjkljivost odpravilo v ponovnem postopku, s čemer bo zadeva postala pregledna, smiselna in prepričljiva. Predvsem pa bo moralo prvostopno sodišče v ponovnem sojenju zavzeti stališče do obdolženčevega zagovora, da se je zgolj branil, ga tudi dokazno ovrednotiti in preizkusiti ter šele nato ob jasno ugotovljenem dejanskem stanju sprejeti zaključek o obdolženčevi odgovornosti za očitano dejanje. Pritožbeno sodišče je na podlagi povedanega ob uporabi V. odst. 163. čl. ZP-1 ugodilo pritožbi obdolženca in razveljavilo izpodbijano sodbo o prekršku v tč. 1 izreka ter jo v tem obsegu vrnilo prvostopnemu sodišču v ponovno razsojo.

V zvezi s prekrškom pod tč. 2 izreka izpodbijane sodbe o prekršku je pritožba predlagala izrek blažje sankcije, vendar za to v spisovnem gradivu ni dejanske podlage, vendar pa je pritožbeno sodišče v ta del izreka izpodbijane sodbe o prekršku moralo poseči po uradni dolžnosti. Novela Zakona o prekrških – ZP-1d, ki velja od 25.11.2006, je namreč določila nov način obravnavanja prekrškov v zvezi s kršitvami zakonov o varstvu javnega reda in miru. Tako je v 57.a čl. med drugim za obravnavo takih prekrškov predpisala izdajo plačilnega naloga takoj na kraju prekrška, s čemer je tudi določila pristojnost za obravnavo teh prekrškov na drugačen način, torej pristojnost prekrškovnih organov. O vprašanju pristojnosti za obravnavo prekrškov po ZJRM se je večkrat izreklo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, med drugim z odločbo opr. št. P-11/07, ko je odločilo, da je po določbi 52. čl. ZP-1 za odločanje o teh prekrških pristojen prekrškovni organ. Ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-69/06-16, s katero je bil razveljavljen III. odst. 223. čl. Zakona o prekrških, kolikor je mogoče na njegovi podlagi izreči kazen zapora, ob tem nastane situacija, ki ni več zgolj procesne narave, saj odpira vprašanje uporabe III. odst. 52. čl. ZP-1, ki govori o tem, da se v hitrem postopku storilcu izreče globa v znesku, v katerem je predpisana, če je predpisana v razponu, pa se izreče najnižja predpisana mera globe, če z zakonom ni določeno drugače. Ker Zakon o prekrških zoper javni red in mir v zvezi z očitanimi prekrški nima določenega specialnega minimuma, je torej potrebno uporabiti splošni minimum iz I. odst. 17. čl. ZP-1, ki znaša 40,00 EUR. Določbe o sankcijah za prekršek pa so nedvomno določbe materialnopravne narave, zaradi česar je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno uporabiti predpis, ki je za obdolženca ugodnejši in v primerih kot je obravnavan, izreči globo v višini kot bi jo smel izreči prekrškovni organ, glede na ugotovljeno dejansko stanje ter pravno označbo obravnavanega prekrška, kot je oboje ugotovilo in opredelilo prvostopno sodišče. Ob upoštevanju navedenih razlogov in na podlagi VIII. odst. 163. čl. ZP-1 je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo o prekršku v tč. 2 izreka po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, v preostalih delih pa je obdolženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenih ter nespremenjenih delih potrdilo odločitev prvostopnega sodišča.