VSK sodba I Cpg 299/2006

Pritožba tožene stranke se zavrne in p o t r d i izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka M. d.o.o. dolžna tožeči stranki skupaj z B.Š. s.p. plačati znesek 3.377,32 EUR (809.340,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.10.2003 dalje do plačila, v roku 15-ih dni. Toženi stranki je tudi naložilo, da povrne tožeči stranki stroške postopka v višini 838,91 EUR (201.036,40 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila v roku 15-ih dni.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in predlaga njeno razveljavitev. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje zoper prvega toženca Š.B. izdalo zamudno sodbo s katero mu je naložilo prav tako kot toženi stranki M. d.o.o. plačilo zneska 3.377,32 EUR (809.340,00 SIT) s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. To pa pomeni, da je bilo z izpodbijano sodbo o isti stvari že drugič odločeno. Sodišče prve stopnje pa je s takim ravnanjem tudi kršilo določilo 196. in naslednjih členov Zakona o pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepravilno ugotovilo dejanske stanje, ker je napačno ocenilo dokaze na škodo toženca. Tožena stranka se je, kot je razvidno iz izpovedi S. in M.M. odločila za možnost odkupa vozila, ki je bilo predmet leasinga zgolj iz razloga, ker jima je leasingodajalec zagotovil, da so s tem izpolnjene vse obveznosti tožene stranke iz naslova poroštva. Tako ravnanje leasingodajalca je tudi logično, saj je na račun takoj plačanih 30.000 EUR zgolj poroku odpustil plačilo dobrih 3.000 EUR. Šele v pogajanjih, ki so sledila dopisu dajalca leasinga tožencu z dne 28.8.2003, je toženec pristal na odkup, ker mu je leasingodajalec zagotovil, da zoper njega kot poroka ne bo uveljavljal nobenih zahtevkov več. Zato dopisi z dne 7.7.2003 in 28.8.2003, na katere opira sodišče svojo odločitev niso v nasprotju z dogovorom, kot ga zatrjuje toženec. Ta dogovor je bil namreč dosežen šele tik pred plačilom kupnine za vozilo dne 22.9.2003. Poziv na plačilo preostanka terjatve, je dajalec leasinga poslal jemalcu leasinga po prejemu kupnine od toženca. Tako ravnanje toženca je bilo skladno z doseženim dogovorom, saj se je dajalec leasinga odpovedal uveljavljati preostanek terjatve le zoper poroka, ne pa tudi zoper Š.. Zato je sodišče prve stopnje tudi dopis Š. z dne 24.9.2003 ocenilo napačno. Ker se je leasingodajalec izrecno odpovedal uveljavljati nadaljnje denarne zahtevke zoper poroka, tudi ne bi smel uveljavljati plačila pri tožeči stranki. Sodišče pa bi moralo tudi upoštevati, da je bil leasingodajalec v tem poslu sestavljalec pogodbe in profesionalec, medtem, ko od poroka, ki je majhno družinsko podjetje več kot običajne skrbnosti ni mogoče pričakovati. Očitno je leasingodajalec zavedel toženca, tako ravnanje toženca (pravilno leasingodajalca) pa nasprotuje dobrim poslovnim običajem in poštenju in ima celo vse znake goljufije.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je v obravnavanem primeru tožeča stranka vstopila v pravice svojega zavarovanca – leasingodajalca (963.čl.OZ). V predmetnem postopku pa uveljavlja od tožene stranke, ki se je ob sklepanju leasing pogodbe zavezala kot porok, plačilo zneska, ki ga je plačala leasingodajalcu.

Zakon o pravdnem postopku razmerja med glavnim dolžnikom in porokom ne šteje niti za materialno, niti za formalno sosporništvo, saj drugače posebno opravilo v 194. členu ZPP sploh ne bi bilo potrebno. Tako razmerje dejansko predstavlja zakonito sosporništvo. Po pravni teoriji porok in glavni dolžnik nista enotna sospornika. Njuna obveznost namreč ne izvira iz skupnega dolga; dolžnik tretjemu odgovarja na podlagi pravnega razmerja z njim, porok pa iz pravnega razmerja poroštva, zahtevka proti njima pa se tudi ne opirata na isto dejansko in pravno podlago. Ker gre v takem primeru za navadno in ne enotno sosporništvo, je glede na določila 195. člena ZPP vsak sospornik v pravdi samostojna stranka in se tudi vprašanje obstoja procesnih predpostavk in dopustnosti sojenja presoja za vsakega sospornika različno. To pa pomeni, da do v pritožbi očitane kršitve 196. člena ZPP ni moglo priti, ker se ta zakonska določba navezuje le na enotne sospornike. Glede na navedeno, pritožbeno sodišče zaključuje, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi očitanih mu procesnih napak. Porok iz gospodarske pogodbe odgovarja solidarno z glavnim dolžnikom. To pa izhaja tudi iz izreka izpodbijane sodbe. Ker gre za solidarno odgovornost je trditev pritožbe, da je bilo z izpodbijano sodbo o isti stvari že drugič odločeno napačna.

Tudi trditve, da toženec ni mogel uspešno prerekati zahtevka po višini, saj bi mu le Š.B. lahko uspešno ugovarjal in dokazoval, kaj je dajalcu leasinga že plačal, ne vzdržijo pritožbene presoje. Dejstvo, da je bila zoper Š.B. izdana zamudna sodba namreč tožencu ni preprečevalo, da bi v dokaznem postopku predlagal njegovo zaslišanje ali kak drug dokaz v ta namen. Sicer pa se na to okoliščino tožena stranka tekom postopka niti ni sklicevala.

Dokazno breme za obstoj dogovora med leasingodajalcem in toženo stranko, da so s plačilom 30.000 EUR s strani tožene stranke poravnane vse njene obveznosti do leasingodajalca, je bilo na toženi stranki. V zvezi s tem sicer drži pritožbena trditev, da sta S. in M.M. skladno povedala, da jima je leasingodajalec zagotovil, da so s plačilom zneska 30.000 EUR izpolnjene vse obveznosti tožene stranke iz naslova poroštva, ostaja pa dejstvo, kot je pravilno sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da je A.O. – direktor dajalca leasinga tak dogovor odločno zanikal. Razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka teh svojih trditev ni dokazala je prepričljivo in s tehtnimi argumenti obrazložilo. Teh razlogov, po mnenju pritožbenega sodišča, tudi pritožbena izvajanja, da je bil ta dogovor med toženo stranko in leasingodajalcem dosežen šele tik pred plačilom kupnine za vozilo, zaradi česar sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati dopisov z dne 7.7., 8.7. in 28.8.2003, ne morejo omajati. Ne glede na to, kdaj naj bi bil dogovor dosežen, ostaja dejstvo, da je leasingodajalec v teh vlogah zavzel jasno stališče, da bo morebitno razliko, prav to pa je predmet pravde, uveljavljal. Zato to dejstvo stališča sodišča prve stopnje, da ne dvomi, da bi v primeru dejanskega obstoja takega dogovora, stranki to zapisali, v ničemer ne omaje. Ob tem namreč res ni mogoče spregledati dejstva, na katero je utemeljeno opozorilo sodišča prve stopnje, da bi bil tak dogovor za leasingodajalca dokaj nenavaden, saj bi se z njim odpovedal skoraj 20 % svoje terjatve, ki je bila dobro zavarovana. Zato se tudi pritožbeno sodišče popolnoma strinja s sprejetimi dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje. Trditve, da naj bi bil razlog, da je leasingodajalec tak dogovor sprejel, v tem ker je naj ne bi tožene stranke pravočasno obvestil, da Š. ne poravnava svojih obveznosti, da je leasingodajalec profesionalec, tožena stranka pa majhno družinsko podjetje in da je leasingodajalec toženca zavedel, njegovo ravnanje pa naj bi imelo celo znake goljufije pa predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki jih glede na določilo 1.odst.337.čl. ZPP ni mogoče upoštevati.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).