VSL sklep II Ip 1220/2008

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo.

Zoper sklep se pritožuje upnik in navaja, da je nepravilna odločitev sodišča, s katero je zavrnilo predlog za izvršbo, ker je ocenilo, da listine, ki so v spisu, ne izpolnjujejo pogojev za dovolitev izvršbe. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotil oziroma stališč Višjega sodišča, ki je povsem jasno ugotovilo, da v skladu z gradbenimi uzanci ni nobene potrebe, da so začasne ali končne situacije potrjene, ker imajo te lastnost računov, ki so vedno enostranske listine. Sodišče prve stopnje še vedno vztraja pri tem, da je potrebno predložiti potrjene situacije, dolžnik, ki se želi izogniti plačilu, pa seveda takšnih situacij nikakor ne bo potrdil, s čimer je izigran institut maksimalne hipoteke. Ker sta tako začasna kot končna situacija vedno enostranski listini, je lahko tudi izjava, kot je zapisana v notarskem zapisu z dne 15. 5. 2006, enostranska in brez potrditve s strani dolžnika. Nadalje navaja, da je upnik v navedeni izjavi izrecno zatrjeval, da dolžnik upniku dolguje glavnico v višini 38.934.654,00 SIT, ki je zapadla v plačilo 3. 4. 2006. Upnik je dolžnika z dopisom z dne 5. 4. 2006 pozval k izpolnitvi njegove obveznosti. Poudarja, da sta znesek glavnice ter datum zapadlosti razvidna iz zapisnika o končnem obračunu, kar je v izjavi SV .../2006 tudi izrecno navedeno. Nadalje navaja, da je smisel notarskega zapisa ravno v tem, da se izogne nepotrebnemu dokazovanju. Navedeno dokazovanje nadomesti takšna enostranska izjava, za katero upnik odgovarja tako civilno kot tudi kazensko, če takšna izjava ne bi bila utemeljena in resnična. Če bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno za izvršitev izvršljivega notarskega zapisa in izterjavo takšne terjatve, soglasje dolžnika oziroma sodelovanje, takšna izvršljivost sploh ne bi bila smiselna, notarski zapis pa nepotreben. Ob upoštevanju navedenega bi torej upnik prišel do poplačila svoje terjatve le, če bi se s tem strinjal dolžnik, pri čemer je jasno, da v takšnem primeru sodni postopek izterjave takšne obveznosti ne bi bil potreben. Navaja, da se je upnik skliceval na to, da je izpolnil svojo obveznost, ko se je skliceval na zapisnik o končnem obračunu na projektu V. pot 40, kar je navedeno tudi v spornem notarskem zapisu. Upnik je mnenja, da je navedeni zapisnik smiselno in po vsebini potrebno tolmačiti kot končno situacijo, saj gre vsebinsko za enako listino, ne glede na to, kako je poimenovana. Takšen zapisnik pa ima tudi naravo poravnave, ki nadomešča končno situacijo, predhodne začasne situacije pa so tako pravno nepomembne. Če sodišče ocenjuje, da je izjava nepopolna, ker k njej niso pripete začasne in končne situacije, čeprav se upnik nanje sklicuje, pa gre nedvomno za nepopolno vlogo, glede katere je potrebno stranko pozvati na dopolnitev navedenih listin. Opozarja še, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predmetne listine, če nič drugega, predstavljajo javno listino v smislu verodostojne listine po 23. členu ZIZ. Sodišče bi zato moralo izdati sklep o izvršbi vsaj na podlagi verodostojne listine. Zoper tak sklep o izvršbi bi dolžnik lahko ugovarjal in glede na njegove navedbe, bi sodišče eventualno takšen sklep razveljavilo in zadevo odstopilo v pravdo. Glede na navedeno predlaga, da višje sodišče pritožbi stroškovno ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da v zadevi izda sklep o izvršbi, podrejeno pa zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

V obravnavanem primeru je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi notarskega zapisa SV .../2004 z dne 4. 6. 2004 in notarskega zapisa SV .../2006 z dne 15. 5. 2006, zaradi izterjave glavnice v višini 162.471,43 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju predlog za izvršbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da nobeden izmed citiranih notarskih zapisov ne predstavlja primernega izvršilnega naslova. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita, sodišče pa je zanjo navedlo utemeljene razloge. Kot je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, predstavlja notarski zapis SV .../2004 tako imenovano notarsko maksimalno hipoteko, s katero je upnik zavaroval bodočo terjatev, ki v notarskem zapisu ni določena. Višina terjatve naj bi se dokazovala kasneje, in sicer s potrjenimi začasnimi situacijami in s potrjeno končno situacijo. Maksimalna hipoteka je posebna oblika hipoteke, s katero se določi najvišji znesek, do katerega za zavarovanje terjatve ali terjatev jamči nepremičnina. Služi zavarovanju terjatev, ki nastanejo iz določenega razmerja, pri čemer pa višina teh terjatev ob ustanovitvi hipoteke ni določena. Tako maksimalna hipoteka omogoča tudi zavarovanje bodočih in pogojnih terjatev. Enotno stališče teorije je, da ni mogoče skleniti maksimalne hipoteke v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa za bodoče in pogojne terjatve. Glavno oviro za izpolnitev pogojev neposredne izvršljivosti namreč predstavljajo že navedene lastnosti zavarovane terjatve, saj ob ustanovitvi maksimalne hipoteke ni točno določen znesek obveznosti, ki naj se izpolni. Določen je sicer zgornji znesek maksimalne hipoteke, ki pa ne omogoča sklepa, da se lahko do te višine terjatev tudi izterja, če ob sestavi zapisa ne vemo, kakšna terjatev bo sploh nastala in zavezančevo izrecno soglasje z obveznostjo zato ni možno (glej Miha Juhart, VI dnevi civilnega prava, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2008, stran 15). Pravilen je tako po oceni pritožbenega sodišča materialnopraven zaključek sodišča prve stopnje, da notarski zapis SV .../2004, iz katerega izhaja nedoločena in bodoča terjatev, ni primeren za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (21. člen ZIZ). Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, prav tako ni neposredno izvršljiv notarski zapis SV .../2006, iz katerega izhaja enostranska izjava upnika, s katero je le-ta določil terjatev, zavarovano z maksimalno hipoteko. Res je sicer, da se je s to izjavo upnika prej pogojna in bodoča terjatev spremenila v obstoječo terjatev, vendar kljub temu ni mogoče zaključiti, da so s tem izpolnjeni vsi pogoji za neposredno izvršljiv notarski zapis. Če je terjatev, ki sodi v okvir zavarovanih terjatev z maksimalno hipoteko, določena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, so s tem sicer izpolnjeni pogoji izvršljivosti zavarovane terjatve. Vendar pa mora zapis neposredne izvršljivosti zajemati tudi soglasje dolžnika, da terjatev sodi v okvir, zavarovan z maksimalno hipoteko (glej Miha Juhart, VI dnevi civilnega prava, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2008, stran 16). Potrebno soglasje dolžnika pa iz notarskega zapisa SV .../2006 ne izhaja. Naveden notarski zapis tako predstavlja le javno listino v smislu verodostojne listine, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Na tem mestu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožnik napačno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje, če ocenjuje, da je predloženi notarski zapis verodostojna listina, izdati sklep o izvršbi vsaj na podlagi verodostojne listine. Vsebina predloga za izvršbo oziroma trditvena podlaga, ki iz predloga za izvršbo izhaja, in na katero je sodišče vezano (7. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), namreč presojanja predloga za izvršbo v tej smeri ne dopušča, in sicer predvsem glede na to, da je upnik zahteval izvršbo na podlagi izvršilnih naslov, poleg tega pa je tudi predlog za izvršbo ne vsebuje zahteve, naj sodišče naloži dolžniku, da v osmih dneh plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški, kar pa mora vsebovati vsak predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (prvi odstavek 41. člena ZIZ).

V zvezi s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z napotili višjega sodišča, pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ni vezano na pravno stališče pritožbenega sodišča. Glede na to, da je izpodbijani sklep v celoti pravilen in zakonit, pa je odveč vsakršno nadaljnjo razpravljanje o napotkih v zvezi z dokazovanjem višine terjatve, zavarovane z maksimalno hipoteko, ki jih je sodišču prve stopnje dalo pritožbeno sodišče, ko je odločalo o pritožbi zoper sklep z dne 14. 11. 2007.

Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od tistih kršitev, na katere po uradni dolžnosti pazi pritožbeno sodišče, in ker je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo, je bilo potrebno pritožbo upnika zavrniti in potrditi izpodbijani sklep po 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).