VSC sklep II Ip 638/2007

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. - 4. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog dolžnika za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o izvršbi z dne 3. 12. 1999, opr. št. Ig 99/01401 (točka 1 izreka), zavrnilo ugovor dolžnika (točka 2 izreka), odločilo, da dolžnik sam trpi stroške ugovornega postopka (točka 3 izreka), nadalje je dolžniku naložilo, da v roku osmih dni upniku povrne 232,34 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila (točka 4 izreka) ter dolžniku naložilo, da v roku petnajstih dni dopolni svoj predlog za oprostitev plačila sodne takse s predložitvijo ustreznih listin (točka 5 izreka).

Zoper 1. - 4. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje je pravočasno laično pritožbo vložil dolžnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi je navedel, da je sodišče prve stopnje nekritično obravnavalo upnikov izvršilni predlog in dovolilo izvršbo brez da bi se prepričalo ali terjatev sploh obstaja. Upnik namreč kot dokaz ni predložil potrdila o prevzemu vozila. Dogovor z upnikom pa je bil, da avtomobil vrne in s tem poplača zaostale terjatve, kar je tudi storil in s tem poravnal svoj dolg. V potrditev teh svojih navedb je predložil izjavo V. J. Upnik mu je tudi med postopkom ves čas zagotavljal, da ni nič dolžan. Sam je ravnal pošteno, saj je zaupal ustnemu dogovoru s takratnim direktorjem upnika, da bo z vračilom avtomobila poravnal svoj dolg, upnik pa je avtomobil prodal naprej, njega pa še naprej terja. Prav tako je od upnika pridobil obračun dolga z dne 17. 1. 2007, iz katerega pa izhaja, da so obresti že več kot dvakrat presegle glavnico, kar je v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča, po kateri zamudne obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico.

V odgovoru na pritožbo je upnik v celoti nasprotoval dolžnikovih pritožbenim navedbam in poudaril, da je sklep o izvršbi že postal pravnomočen, medtem ko so ostale navedbe irelevantne za predmetni izvršilni postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Dolžnik lahko zoper sklep o dovolitvi oziroma nadaljevanju izvršbe z novim sredstvom ali predmetom izvršbe (poleg ali namesto že dovoljenega) vloži ugovor, vendar lahko sklep izpodbija le iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo na novem sredstvu ali predmetu izvršbe, kar pomeni, da lahko ugovarja le zoper novo sredstvo in predmet izvršbe (smiselna uporaba 53. v zvezi s 34. členom ZIZ). V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (II. odstavek 53. člena ZIZ). S sklepom, ki ga izda o ugovoru, sodišče ugovoru ugodi ali ga zavrne ali pa zavrže kot prepoznega, nepopolnega ali nedovoljenega (IV. odstavek 58. člena ZIZ).

Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti upnikovega predloga za izvršbo odločilo že s sklepom o izvršbi z dne 3. 12. 1999, opr. št. Ig 1999/01401. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je bil ta pravilno vročen dolžniku osebno (kot je razvidno iz povratnice pripete k list. št. 2 spisa opr. št. Ig 99/01401), zaradi česar je povsem utemeljeno zavrnilo njegov predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti tega sklepa o izvršbi. Glede na to, da je bil sklep o izvršbi pravnomočen, je sodišče prve stopnje na njegovo pravnomočnost vezano, vse dokler ni izvršilni naslov z izrednimi pravnimi sredstvi spremenjen ali razveljavljen, tega pa dolžnik ne zatrjuje, niti ni to dejstvo izkazano.

Dolžnik bi torej lahko v obravnavanem primeru izpodbijal le utemeljenost novo dovoljenega sredstva izvršbe ali pa postopek dovolitve, ne pa tudi samega obstoja ali višine terjatve (kot je razbrati iz dolžnikovega ugovora), ker je za tovrstne ugovore predvideno pravno sredstvo ugovor zoper sklep o izvršbi (53. člen ZIZ). Zaradi tega dolžnik s pritožbo zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ne more uspešno uveljavljati ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo (55. člen ZIZ), ampak le ugovore proti novemu sredstvu izvršbe. Dolžnik pa pritožbeno izpostavlja dejstva, ki bi jih moral uveljavljati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 3. 12. 1999, opr. št. Ig 1999/01401, zato je na mestu zaključek, da je njegov ugovor neobrazložen. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi ugovor dolžnika pravilno zavrnilo kot neutemeljen na podlagi IV. odstavka 58. člena ZIZ.

Dolžnikova pritožba zoper 3. in 4. točko izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje je zgolj pavšalna in ni obrazložena, zato se je pritožbeno sodišče v tem delu omejilo na preizkus, ki ga mora opraviti v skladu z II. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ, ta pa ni pokazal kakšnih kršitev.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu (I. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ) potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje pa glede dolžnikovih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na višino zakonskih zamudnih obresti od izterjevane glavnice in so po dolžnikovem mnenju v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS, saj so že več kot dvakrat presegle glavnico, sodišču prve stopnje predlaga, da v nadaljevanju izvršilnega postopka presodi, ali te navedbe morebiti ne predstavljajo ugovora po izteku roka po 56. členu ZIZ.

Izrek o pritožbenih stroških dolžnika je odpadel, ker jih v pritožbi ni priglasil. Upnik pa mora sam kriti svoje stroške tega pritožbenega postopka, saj njegovi pritožbeni stroški, priglašeni v odgovoru na pritožbo, v tej pritožbeni zadevi niso bili potrebni (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 155. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).