VSM sodba I Kp 284/2005

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženca po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter v posledici sklenilo, da stroški kazenskega postopka in obdolženca ter nagrada ter potrebni izdatki njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 373. člena ZKP v zvezi s 3. točko 370. člena istega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ ter mu" izreče na podlagi določil 50. člena KZ pogojno obsodbo, v kateri naj mu določi kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izvršena, če obdolženec v času dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja".

Na pritožbo okrožne državne tožilke je obdolženčev zagovornik podal odgovor, v katerem predlaga zavrnitev navedene pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo pravilno, zaradi česar tudi ugotovitev, da ni dokazano, da je obdolženec storil dejanje, katerega je bil obdolžen, ne more biti napačna. Pritožbeno sodišče se zato in zato, da ne bi prihajalo do nepotrebnega ponavljanja sklicuje na ustrezno sicer skopo obrazloženo dokazno oceno sodišča prve stopnje, jo povzema, na pritožbene navedbe pa odgovarja:

Pritrditi je pritožnici, da je dokazni postopek pokazal, da je bila nabava goriva v izključni pristojnosti obdolženca in da je do računov za gorivo prišel zgolj obdolženec, ki to ni niti zanikal, zaradi česar je logično, da je račune lahko predložila le oseba, ki je z njimi razpolagala, vendar je ostalo odprto vprašanje ali je bil le obdolženec tisti, ki je račune za nabavo goriva, katerih vsebina je bila lažna, predložil v prostore, ki je za družbo opravljala računovodske storitve. Iz izpovedbe priče namreč izhaja, da dokumentacije oziroma računov nikoli ni prinašal obdolženec. Tudi iz izpovedbe davčne inšpektorice, zaslišane kot priče, ne izhaja, da bi ob inšpiciranju kontaktirala z obdolžencem, medtem ko priči in zaposleni pri družbi o predložitvi kakršnihkoli računov računovodskemu servisu nista vedeli ničesar povedati, ker jima ni bilo ničesar znanega. Tako je izhodišče prvostopenjskega sodišča, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je bil obdolženec tisti, ki je predložil sporne račune, pravilno. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je ostalo odprto ne samo vprašanje ali je bil obdolženec tisti, ki je predložil sporne račune, temveč tudi komu jih je predložil. Kaznivo dejanje po drugem odstavku 240. člena KZ je podano, ko lažno poslovno listino že sestavi druga oseba, potem pa jo storilec uporabi kot resnično, vedoč, da je lažna. Uporabi jo s tem, da prikrije lažnost vsebine in jo da v poslovni promet s pravnimi ali fizičnimi osebami ali pa jo predloži v zvezi z gospodarskimi odločitvami. Slednje izvršitveno dejanje pritožba očita obdolžencu, pri tem pa niti iz dokaznega postopka niti iz opisa dejanja v izreku sodbe ne izhaja komu bi naj obdolženec predložil ponarejene račune. Iz izreka izhaja le, da so bili potrebni za izdelavo zbirnih knjigovodskih listin kot dokazilo za nabavo goriva za delovne stroje in da je vedel, da so ti računi ponarejeni, in da jih je predložil.

Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da ni dokazov, in da je bil obdolženec tisti, ki je predložil sporne račune, ki so bili pomembni za izdajo zbirnih knjigovodskih listin, gre še za ugotovitev, da niti iz opisa dejanja v izreku ne izhaja komu jih je predložil, zato se dvom sodišča prve stopnje izkaže kot utemeljen in zato obdolženca tudi po presoji pritožbenega sodišča za to kaznivo dejanje ni mogoče obsoditi.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi okrožne državne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).