VSK sodba I Cp 902/2006

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo z dnem 25.08.2005 ukinilo preživnino tožnika toženki, ki je bila določena s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr.št. II Ips 391/2000 z dne 19.10.2000 in usklajevana z obvestili Centra za socialno delo, nazadnje dne 31.03.2005 na 6.769,00 SIT, ker je toženki pravica do preživnine prenehala. Drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 104.257,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, v 15-ih dneh pod izvršbo.

Toženka se je zoper sodbo pritožila. Navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge ter priglaša pritožbene stroške. Sodišče odločitev opira na okoliščino, da sta stranki prodali solastno nepremičnino v I. Zato naj bi se bistveno spremenile razmere na strani toženke, ki naj bi prejela dohodek iz premoženja v znesku nad 10.000.000,00 SIT. Sodišče meni, da bi s tem zneskom toženka lahko kupila stanovanje - garsonjero in tako rešila stanovanjski problem, lahko pa bi s tem dohodkom tudi plačevala vsaj 25 let najemnino po 400 DEM mesečno oziroma do njenega 90. leta starosti, ta znesek pa bi lahko tudi vezala in prejemala bančne letne obresti v večjem znesku (220.000,00 SIT). Sodba je nepravilna in nezakonita. Toženka premoženja ni pridobila v tem smislu, da bi se povečalo, šlo je zgolj za zamenjavo stvari (solastni delež na nepremičnini za denar). Zato je nevzdržen zaključek sodišča, da je toženka dosegla dohodek iz premoženja. Iz razlogov sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je pri sprejemu odločitve upoštevalo tudi dejstvo, da je toženka že tedaj bila solastnica stanovanjske hiše v I., kot tudi možnost pridobivanja dohodkov z oddajanjem njenega dela hiše. Preživnina tedaj 5.000,00 SIT mesečno pa je bila prisojena zato, ker je taka rešitev dala podlago, da pravdni stranki pri morebitno spremenjenih razmerah zahtevata prilagoditev svojih preživninskih pravic. Ob tem je sodišče še zapisalo, da ta znesek res ne more prispevati bistveno k pokrivanju toženkinih preživninskih potreb, a tudi ne bo bistveno bremenil tožnika, ki ima znatno višjo pokojnino od toženke. Zato je prisodilo simbolično preživnino, čeprav toženka tedaj ni bila nepreskrbljena v smislu 81. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Niso bile upoštevane torej le tedanje trenutne razmere v katerih je toženka živela, pač pa njen celotni eksistenčni položaj in stanje v prihodnje. Ker torej toženka ni po tem pridobila premoženja ali svojih dohodkov in še zmeraj živi v sinovem stanovanju, bi sodišče moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Bistveno je stanje ob sojenju, ko toženka ni več razpolagala s kupnino za stanovanjsko hišo, prodano leta 2001. Očitek, da bi lahko kupila garsonjero, pritožnica zavrača, takih stanovanj v N. primanjkuje in so bistveno dražje kot ugotavlja sodišče. Po drugi strani se je toženka počutila kot dolžnica otrokom, ki so ji ves čas stali ob strani in pomagali. Stanovanja s svojimi dohodki ne bi mogla niti vzdrževati. Za 25 let pa sploh nihče ne oddaja stanovanja. Odločitev je zato napačna. Sicer pa toženka še naprej računa na pomoč otrok, tudi v obliki sinovega prispevka za brezplačno stanovanje, kar je tudi razumljivo. Razmere na strani tožnika so se celo izboljšale (na toženkini se niso bistveno spremenile), saj se je v vmesnem času poročil s precej premožno žensko. V času sojenja v tem zadevi si je kupil novo vozilo znamke VW Golf za približno 5.000.000,00 SIT in za to najel kredit. Sodišče tega ne oceni, in seveda tudi ne upošteva pri sprejetju odločitve. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno naj se sodba razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je na pritožbo odgovoril. Prereka navedbe v pritožbi in meni, da so neresnične. Pravilno je ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabljeno materialno pravo in procesne kršitve niso zagrešene. Glede navedb v zvezi z nakupom novega vozila pa prilaga račun, kupnina je skupaj z DDV znašala 3.600.000,00 SIT. Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je tožbenemu zahtevku na ukinitev preživnine sodišče ugodilo, ker je ugotovilo, da so se razmere na strani toženke spremenile. Toženkini pokojninski prejemki se sicer niso povečali, razen kolikor se to nanaša na usklajevanje z rastjo življenjskih stroškov, doživljenjska renta v višini 2.000,00 SIT mesečno sama po sebi tudi ne prispeva k lajšanju njenega preživljanja, je pa toženka po razvezi skupaj s tožnikom leta 2001 prodala nepremičnino za kupnino tedaj v tolarski protivrednosti 240.000 DEM. Gre za znesek, s katerim bi si lahko toženka tedaj kupila vsaj garsonjero in s tem rešila stanovanjski problem. Ker tudi sicer ima dohodke, redne, ki za preživljanje zadoščajo, je tožbenemu zahtevku tožnika za ukinitev preživnine ugodilo. Te dejanske ugotovitve pa tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo materialnopravni sklep, da je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen. Res je, da se ugotavljajo okoliščine ob sojenju, kot poudarja pritožnica, vendar pa dejstvo, da je del sredstev toženka, kot ugotavlja sodišče v izpodbijani sodbi, naklonila potomcem, pred zaključkom sojenja, ne more spremeniti sprejete odločitve. Že v prejšnjem postopku (na primer odločba Višjega sodišča v Kopru z dne 28.03.2000 opr.št. I Cp 214/2000) je bilo poudarjeno, da mora toženka najprej sama poskrbeti za svoje preživljanje, šele nato lahko zahteva preživnino od zakonca oziroma bivšega zakonca. Če je torej toženka pridobila naknadno sredstva, ki bi, kar je sicer splošno znano, tedaj zadoščala za nakup manjšega stanovanja v N. oziroma okolici, je torej imela možnost, da z ustrezno lastno aktivnostjo poskrbi za rešitev stanovanjskega problema, a je to možnost opustila. V času pred določitvijo preživnine je toženka živela v sinovem stanovanju, in je bilo izkazano, da minimalne življenjske potrebe s svojimi prihodki lahko pokrije, ne bi pa mogla dodatnih stroškov, zato, ker živi v tujem - sinovem stanovanju. Vendar pa tedaj teh dodatnih stroškov zaradi uporabe tujega stanovanja ni imela, saj ji je sin dovolil brezplačno uporabo stanovanja. Poudarjeno je bilo (sodba VS RS, ki jo omenja pritožnica), da k temu sin pravno ni zavezan, ker je preživninska obveznost otrok nasproti staršem subsidiarna (81. in 124. čl. ZZZDR). Zato je tudi Vrhovno sodišče tedaj poudarilo, da ni mogoče odločati o tožničinem (torej sedaj toženkinem) preživninskem zahtevku naproti razvezanemu zakoncu na podlagi predpostavke, da bo ta sinov prispevek za tožničino preživljanje trajen. Nepreskrbljenost zakonca kot pogoj za upravičenje do preživnine po 81. členu ZZZDR se razlaga tudi s časovnega vidika, kot dejstvo socialnega stanja, ki vsebuje tudi prognozo socialne varnosti in s tem dejstev, ki bodo v bodoče bolj ali manj zanesljivo obstajala. Priznanje pravice toženki do t.im simbolične preživnine ni bilo v zagotovitvi sredstev za preživljanje (kot razvezanega zakonca) ob sami razvezi zakonske zveze, temveč v zagotovitvi njene bodoče socialne varnosti in s tem (trajne) preskrbljenosti.

Razmere pa so se po prvotni odločitvi glede preživnine spremenile, kot je pravilno zaključilo že prvostopenjsko sodišče, toženka je pridobila možnost, da s sredstvi od prodane nepremičnine kupi manjšo nepremičnino za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb, pa tega ni storila, kar gre lahko le njej v breme, če je to možnost zanemarila in je to okoliščino pravilno sodišče upoštevalo. 83. čl. ZZZDR res določa, da pravica do preživnine preneha, če razvezani zakonec, ki jo prejema, pridobi premoženje ali svoje dohodke, s katerimi se lahko preživlja ali če sklene novo zakonsko zvezo in gre pri navedenih denarnih sredstvih le za kupnino od prodane, že prej toženki (solastne) nepremičnine, kot opozarja pritožba in torej ne za neko novo premoženje, poleg že obstoječega. Toda pri presoji utemeljenosti zahtevka za ukinitev preživnine niso odločilna le dejstva iz 83. člena, pač pa tudi spremenjene okoliščine, na podlagi katerih je bila preživnina določena (82.č člen ZZZDR). Toženka je torej po prvotni sodbi pridobila možnost, da si s sredstvi od prodane nepremičnine (ki ji sama po sebi sicer dohodkov ob prvem sojenju ni prinašala - to ni ugotovljeno), zagotovi npr. z nakupom manjše stanovanjske enote socialno varnost, uredi stanovanjsko vprašanje, a je ni izkoristila, to pa ne more biti breme razvezanega zakonca. Ker torej ne gre več za nepreskrbljenega zakonca v smislu 81.čl. ZZZDR, je sodišče prve stopnje na podlagi 82.č čl. ZZZDR tožbenemu zahtevku tožnika pravilno ugodilo. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani iz navedenih razlogov in ker sodišče druge stopnje tudi procesnih kršitev na katere po uradni dolžnosti pazi, ni zasledilo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. odst. 350. in 353. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Ker tožnik z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve, ne gre za potrebne stroške, zato jih mora trpeti sam (154., 155. in 165. čl. ZPP).