VSK sklep I Cp 513/2006

Pritožba se zavrne in se p o t r d i izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v K. napotilo dediča A. in R. H. na pravdo zoper dedinjo R. V. zaradi dokazovanja, da v zapuščino po pok. J. H. spada stanovanje v S., zaradi neveljavnosti preužitkarske pogodbe med zapustnikom kot preživljancem in R. V. kot preživljalko, katere predmet je ta nepremičnina. A. H. je sodišče poleg tega podrejeno napotilo na pravdo, da dokaže, da je zaradi neodplačnega značaja preužitkarske pogodbe predmet pogodbe šteti kot darilo R. V.. Ugotovilo je, da je R. V. že vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica sporne nepremičnine, zato je pravica drugih dveh dedičev manj verjetna. Manj verjetna je tudi trditev A. H., da je bila preužitkarska pogodba neodplačna, saj ni ponudila nobenih konkretnejših trditev o neodplačnem značaju pravnega posla, gre pa za posel, ki je praviloma odplačen in je v njem določena zaveza R. H. za preživljanje zapustnika, skrb, pomoč in varovanje.

Zoper sklep se pritožujeta A. in R. H.. V pritožbi navajata, da je R. V. z zapustnikom najprej sklenila izročilno pogodbo in odpoved neuvedenemu dedovanju, hkrati pa tudi sporazum o neuvedenem dedovanju. Kasneje je bila izročilna pogodba razvezana in sklenjena preužitkarska pogodba, odpoved dedovanju pa je nepreklicna izjava, zato razveza sporazuma o odpovedi dedovanju nima pravnega učinka. Sodišče je v tem delu napačno uporabilo pravo. Poleg tega ne gre zanemariti, da R. V. ni izpolnjevala svojih obveznosti po preužitkarski pogodbi in da je prihajalo med zapustnikom in R. V. do stalnih nesoglasij. V zvezi s tem teče pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v K. pod opr.št. P .. Gre za neposreden dokaz in sicer izjavo A. H., ki je tudi v pogodbenem razmerju z R. V., zaradi česar bi bilo na pravdo treba napotiti R. V., da dokaže, da se je pogodba izvrševala in da zato podlaga ni odpadla in je vpis v zemljiški knjigi veljaven. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi pri podrejeni napotitvi A. H. na pravdo. Izpodbijani sklep je napačno uporabil materialno pravo, ko zatrjuje, da gre pri preužitkarski pogodbi prvenstveno za odplačno pogodbo. Pogodbe je tvegana, zato tvegana pogodba sama po sebi ne izključuje možnosti, da gre za mešano pogodbo, to je delno neodplačno, ki omogoča tudi prikrajšanje nujnega deleža. V konkretnem primeru bi bilo zato treba darilo dedinje vračunati v dedni delež R. V. na podlagi 46. člena Zakona o dedovanju (ZD). Sam izpodbijani sklep navaja, da obstaja spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža R. V., zato ni jasno zakaj je sodišče na pravdo napotilo A. H.. Glede na pravila o dokaznem bremenu mora R. V. dokazati, da je pogodbo izvrševala. Pritožnika zato predlagata, da višje sodišče sklep razveljavi in na pravdo napoti R. V..

Pritožba je neutemeljena.

Pritožnikoma je treba najprej pojasniti, da vprašanje veljavnosti razveze sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju ni predmet odločanja v tej pritožbeni zadevi. Prvostopno sodišče je dediča napotilo na pravdo zaradi spora o dejstvih glede obsega zapuščine, oziroma podrejeno o velikosti dednega deleža. V razlogih sklepa je res govorilo tudi o veljavnosti sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju, vendar je le (pravilno) pojasnilo, zakaj v zvezi s tem ni bila potrebna napotitev na pravdo in o tem vprašanju nazadnje ni niti odločalo. Pritožba trditev o tem, da bi bilo vseeno treba koga od dedičev napotiti na pravdo, nima, zato njenih navedb v zvezi z odpovedjo dedovanju pritožbeno sodišče ni posebej obravnavalo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami o tem, da je sodišče napačno napotilo na pravdo dediča, saj bi dejansko moralo na pravdo napotiti R. V., da dokaže, da je preužitkarska pogodba veljavna, iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sporno stanovanje v zemljiški knjigi na podlagi sporne pogodbe vpisano na R. V. (po določbi 11. člena Stvarnopravnega zakonika velja domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiški knjigi). To pa, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, pomeni, da morata drugačno premoženjsko stanje dokazati sodediča in je bila zato njuna napotitev na pravdo pravilna (213. člen ZD). Enako velja tudi za (podrejeno) napotitev A. H. na pravdo zaradi dokazovanja, da je razpolaganje po preužitkarski pogodbi šteti za darilo. Sklicevanje pritožbe na materialnopravna pravila dokaznega bremena je napačno, saj mora v skladu s povezanostjo trditvenega in dokaznega bremena trditve, da gre dejansko za druge vrsto pogodbo kot je razvidno iz listine (v pravilni obliki), ki obstoj te pogodbe dokazuje, take trditve dokazovati tisti, ki jih postavi. Prvostopno sodišče je poleg tega pravilno obrazložilo, da A. H. za svoje trditve ni ponudila nobenih konkretnih argumentov in dokazov ter da gre pri preužitkarski pogodbi praviloma za odplačen pravni posel, odplačnost pa izhaja tudi iz zapisane vsebine konkretnega posla. Našteto pa pomeni, da je manj verjetna trditev A. H. in je zato potrebno na pravdo napotiti njo.

Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo še z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP - v zvezi s 163. členom ZD), vendar teh kršitev ni našlo. Na podlagi vsega povedanega je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 163.členom ZD).