VSM sklep I Cp 2593/2006

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilen delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora plačati tožnici še nadaljnjo odškodnino 906.589,63 SIT in ji povrniti pravdne stroške 120.274,69 SIT, oboje s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V presežku do vtoževanih 4,800.000,00 SIT je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je odmerilo odškodnino v višini 5,300.000,00 SIT, po odštetju že plačane in valorizirane odškodnine pa je toženo stranko zavezalo le še k plačilu razlike.

Takšno sodbo v njenem zavrnilnem delu s pravočasno pritožbo izpodbija tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialne prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba graja le odmero odškodnine za uveljavljano nematerialno škodo.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne graja:

- da je tožnica, ki je bila ob nesreči stara 50 let in po poklicu kuharica, utrpela zlom dveh prsnih vretenc,

- da je trpela telesne bolečine, in sicer 14 dni trajne hude, 20 dni trajne srednje hude, dva meseca srednje hude občasne in lažje občasne do konca zdravljenja, te pa se pojavljajo še sedaj in bodo trajale tudi v bodoče,

- da je prestala nevšečnosti med zdravljenjem, in sicer prevoz z rešilcem, dve hospitalizaciji, dve operaciji, infuzije, injekcije, strogo ležanje po prvi operaciji, več mesecev nošenja tritočkovnega steznika, več mesecev hoje z berglami, hospitalno zdravljenje v zdravilišču Laško, več pregledov, rentgenskih slikanj, jemanje analgetikov in izvajanje fizikalne terapije

- da je trpela sekundarni strah (samega udarca ni čutila), in sicer strah za zdravje, strah, da ne bo več hodila, ki je bil intenzivnejši v času hospitalnega zdravljenja ter zaskrbljenost, da poškodba ne bi zapustila hujših posledic,

- da je zmanjšana njena življenjska aktivnost, saj ni sposobna dvigovati in nositi predmetov težjih od 5 kilogramov, večkrat dnevno se mora usesti in tudi mirovati leže, ni zmožna težjih fizičnih del na vrtu in je ovirana pri gospodinjskih delih, je spoznana za invalida III. kategorije in mora v določena opravila vlagati več truda kot pred poškodbo, mnogih del pa sploh ne zmore več,

je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja primerno in pravično odškodnino 2,000.000,00 SIT za telesne bolečine, 300.000,00 SIT za strah in 3,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je takšno odškodnino odmerilo v skladu z odškodninsko pravnimi normami določil členov 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, prisojena odškodnina pa je tudi skladna z višinami odškodnin, ki so se za takšne in podobne vrste škode izoblikovale v sodni praksi.

Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnost (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. in prvega odstavka 165. člena ZPP.

Določila ZOR so bila uporabljena v skladu z določbo člen 1060 Obligacijskega zakonika - OZ.