VSL sodba I Cpg 1018/2006

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo toženi stranki naložilo plačilo 16.337.130,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 31.3.2000 dalje do plačila (1. točka izreka) ter povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 403.456,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.7.2006 do plačila (2. točka izreka).

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče izda zamudno sodbo, če so zanjo izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 318. člena ZPP. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, da je bil izpolnjen pogoj iz 1. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, to je, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena, kakor tudi, da tožena stranka nanjo ni odgovorila v roku iz 2. odstavka 277. člena ZPP. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bil drugopis tožbe s prilogami in opozorilom toženi stranki vročan na naslovu, na katerem ima registriran sedež v sodnem registru in sicer dne 16.4.2003 in 17.4.2003, skladno s 5. odstavkom 142. člena ZPP, na osnovi česar je šteti, da je bila tožba toženi stranki dne 17.4.2003 pravilno vročena.

Po sistemu afirmativne litiskontestacije, uveljavljenem tudi v določilih ZPP, ki urejajo pogoje za izdajo zamudne sodbe, se pasivnost tožene stranke zaradi neodgovora na tožbo upošteva kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb v tožbi. Gre za tako imenovano neizpodbojno domnevo, v posledici česar tožena stranka tudi v pritožbenem postopku ne more uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 338. člena ZPP). Iz same domneve o toženčevem priznanju dejanske podlage iz tožbe izhaja, da se sodišču ni potrebno ukvarjati z ugotavljanjem dejanskega stanja, saj za podlago odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka povzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi.

Da bi lahko sodišče z izdajo zamudne sodbe ugodilo tožbenemu zahtevku, mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz v tožbi zatrjevane dejanske podlage. V tem okviru mora sodišče oceniti sklepčnost tožbe, ki spada v okvir pravilne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi kot podlago za izdajo zamudne sodbe, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku upoštevalo naslednje dejanske trditve iz tožbe:

1pravdni stranki sta dne 5.1.1998 sklenili pogodbo o opravljanju strokovnih storitev,

2pred sklenitvijo pogodbe med pravdnima strankama je te iste storitve za toženo stranko opravljal M. Š., kateremu je tožena stranka v okviru njunega pogodbenega razmerja iz pogodbe o zaposlitvi izplačevala stimulacijo v višini 20% od neto realizacije tožene stranke za vse posle, vezane na programe S. in H.,

3pravdni stranki nista sklenili pisnega aneksa k pogodbi z dne 5.1.1998, s katerim bi skladno s pogodbo uredili način poravnave obveznosti tožene stranke do tožeče stranke iz sklenjene pogodbe,

4tožena stranka je po sklenitvi pogodbe tožeči stranki plačevala enako nadomestilo, kot ga je pred tem poravnavala M. Š. za iste storitve,

5od obračunanih storitev za obdobje od 1.1.2000 do 31.3.2000 tožeča stranka ni prejela izplačila razlike v višini 16.337.130,00 SIT.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenim očitkom glede nesklepčnosti tožbenih navedb. Kot rečeno tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje na pogodbeni podlagi in hkrati zatrjuje, da je svojo dogovorjeno obveznost izpolnila, ni pa prejela izpolnitve s strani tožene stranke. Po mnenju pritožbenega sodišča je sicer delno materialnopravno zmotna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ko je na podlagi tožbenih trditev o načinu poravnavanja obveznosti tožene stranke sklepalo na obstoj ustnega dogovora v smislu predvidenega aneksa po pogodbi z dne 5.1.1998. Tožbene trditve s tem v zvezi bi bilo materialnopravno pravilneje umestiti kot na konkludenten način izraženo soglasje obeh pogodbenih strank glede načina in višine poravnavanja obveznosti tožene stranke, ki s samo pisno pogodbo ni bila izrecno dogovorjena (1. odstavek 28. člena ZOR). Ne glede na navedeno pa se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi bila nesklepčnost tožbe podana v tem, da iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi bil način plačila med strankama dogovorjen. Takšna pritožbena trditev nima podlage v sami tožbi, saj je tožeča stranka, kot rečeno, izrecno zatrjevala, da tovrstno soglasje izhaja iz dejstva, da je tožena stranka po sklenitvi pogodbe svoje obveznosti poravnavala tožeči stranki na enak način kot predhodno izvajalcu M. Š..

Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi določilo 4. člena pogodbe med pravdnima strankama, ki določa naknadno sklenitev aneksa, pomenilo dogovorjeno pisnost naknadnih sprememb pogodbe (1. odstavek 69. člena ZOR), pa pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (obstoj posebnega dogovora o obliki kot pogoju za veljavnost same pogodbe), ta pa ne more predstavljati upoštevnega pritožbenega razloga zoper zamudno sodbo. Tako zatrjevana okoliščina bi sicer lahko predstavljala uveljavljanje neobstoja pogoja iz 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP, vendar le, če bi tak dogovor neposredno izhajal iz same pogodbe, ki jo je tožeča stranka v dokazne namene predložila ob vložitvi tožbe (A 18). Takšen dogovor o pisni obliki kot pogoju za veljavnost same pogodbe (ali morebitnih sprememb) ni razviden, še manj pa glede predvidenega sklepanja aneksa k pogodbi za oblikovanje višine nadomestila za opravljene storitve tožeče stranke po 4. členu pogodbe.

V zvezi s pritožbenim izrecnim uveljavljanjem nasprotja med dejansko podlago tožbe in dokazi, ki jih je predložil tožnik, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je neupravičeno sklicevanje pritožnika na tovrstno nasprotje v tistem delu, ko se sklicuje na neverodostojnost in nezanesljivost predloženih dokazov. Zaradi podane domneve o priznanju dejanske podlage iz tožbe se sodišču ob izdaji zamudne sodbe ni potrebno ukvarjati z dokazno presojo ponujenih dokazov. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer zmotno zapisalo, da je v dokaznem postopku vpogledalo v listinsko dokumentacijo v spisu, saj je jasno, da takšnega dokaznega postopka niti ni izvajalo. Iz konteksta obrazložitve pa je navedeni zapis mogoče razumeti zgolj kot preizkus morebitnega nasprotja med predloženimi dokazi in zatrjevano trditveno podlago tožeče stranke. Takšnega nasprotja pa ni mogoče utemeljevati na način, kot ga poskuša s pritožbo tožena stranka, to je z zatrjevanjem, da predloženi dokazi ne podpirajo trditev tožeče stranke. Zatrjuje torej, da iz predlaganih dokazov ni mogoče sklepati na obstoj dejstev, ki jih je zatrjevala tožeča stranka (glede višine plačane realizacije kot podlage za obračun storitev tožeči stranki ter glede izvršenih plačil, ki naj bi se pred spornim letom 2000 s strani tožene stranke izvrševala na račun tožeče stranke). Gre torej za izrecno izpodbijanje dejanske podlage odločitve prvostopenjskega sodišča, kar pa ne more predstavljati pritožbenega razloga zoper izdano zamudno sodbo.

Neobstoj pogoja iz 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP bi tožena stranka lahko utemeljila, če bi izkazala direktno nasprotje med dejansko podlago, ki ga je iz tožbe povzelo prvostopenjsko sodišče in samim dokazom, ki ga je ponudila tožeča stranka. Takšno nasprotje bi bilo torej podano, če bi dokazi, ki jih je ponudila tožeča stranka, sami po sebi tožbeno podlago izključevali. To bi bilo podano, če bi se tožeča stranka na primer sklicevala na pogodbeno razmerje med pravdnima strankama, iz predložene pogodbe pa bi izhajalo, da gre za razmerje s tretjo osebo. V zvezi z izvrševanjem pogodbe, pa v kolikor bi tožeča stranka zatrjevano dejstvo, da naj bi tožena stranka predhodno poravnavala obveznosti tožeči stranki, dokazovala z listino, ki izkazuje, da so bila plačila izvršena tretji osebi. Tovrstnega nasprotja pa ni mogoče zaznati v smislu, kot ga v pritožbi zatrjuje pritožnik, to je, da naj bi priloženi obračuni bili v nasprotju s trditvami, da je tožeča stranka prevzela opravljanje storitev od M. Š. in da naj bi ji tožena stranka zato nakazovala plačilo. Zgolj okoliščina, da naj posamezni listinski dokazi ne bi podpirali posameznih trditev, pa ne pomeni nasprotja v smislu 4. točke 1. odstavka 318. člena ZPP. V kolikor bi tožena stranka trditvam tožeče stranke v tožbi nasprotovala, bi pač morala zatrjevano trditveno podlago dokazovati. Ker pa je zaradi neodgovora na tožbo vzpostavljena domneva o priznanju teh dejstev, v pritožbenem postopku zoper zamudno sodbo ni dopustno presojati dokazne vrednosti ponujenih dokazov.

Iz navedenega izhaja neutemeljenost pritožbenih trditev v delu, ko uveljavlja neobstoj pogoja iz 4. točke 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe. S tem pa ni izkazana očitana bistvena kršitev postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih morebitnih kršitev pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.