640. člen ZOR

Trditve revidentke, da gre za dodatne stroške, ki z Dodatkom niso povezani, niso utemeljene. Pojem podražitev iz 3. točke prvega odstavka 1. člena Dodatka se nanaša na obseg vseh del, ki jih je izvedla tožeča stranka, ter tudi na vsa povišanja cen.

Vtoževan račun se nanaša na dela končana do prekinitve pogodbe, kar je tožnik izrecno navajal na naroku, zato ni pomembno ali in katera dela so bila opravljena kasneje.

Presoja, ali je sodišče obravnavalo pobotni ugovor, sodi v pritožbeni preizkus preizkusljivosti izpodbijane sodne odločbe. Sodišče z dopolnilno sodbo ne more spremeniti že sprejete odločitve v zadevi. Pogodbene določbe, da je končna situacija plačljiva šele, ko je izstavljena na podlagi primopredajnega zapisnika in končnega obračuna, podpisanega od obeh pogodbenih strank, ni mogoče razumeti kot zapadlost terjatve na plačilo opravljenih del šele z odločitvijo sodišča o končnem obračunu. Tožeča stranka zahteve na zmanjšanje pogodbene kazni tekom postopka ni podala, zgolj trditve, da je pogodbeno dogovorjena pogodbena kazen višja od tiste, določene s posebnimi gradbenimi uzancami, pa ne zadostujejo.

Eden od izrazov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je tudi zahteva po enakopravnosti pravdnih strank, ki se med drugim odraža tudi skozi zahtevo, da morajo biti strankama zagotovljene enake procesne možnosti v postopku s pravnimi sredstvi; v tem okviru tudi, da si zagotovita pravico do vložitve revizije. Zato je revizijsko sodišče za ugotovitev pravice tožene stranke do revizije upoštevalo njene navedbe, po katerih se zahtevka opirata na isto dejansko in pravno podlago (osnovno gradbeno pogodbo), in ne trditev tožeče stranke, iz katerih izhaja nasprotno. Kot merilo za dovoljenost revizije je zato vzelo seštevek vrednosti obeh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Dodatna dela niso bila predmet prvotne gradbene pogodbe. Ker torej ne gre za pogodbena dela, se nanje klavzula „ključ v roke“ ne more raztezati.

Sodišči nižjih stopenj sta pri presoji, ali se učinek pogodbene klavzule „ključ v roke“ razteza tudi na dolžnost pridobitve uporabnega dovoljenja s strani toženke, izhajali iz dejanske ugotovitve, da je bila pogodbena volja strank takšna. Vendar pa tega pogodbenega določila ne gre tolmačiti tako široko, da bi iz njega izhajala zaveza toženke pridobiti uporabno dovoljenje tudi v primeru, ko je tožnica sama, zaradi svojih posebnih zahtev, zaprosila za (novo) gradbeno dovoljenje, ki se je nanašalo na rekonstrukcijo kupljenih poslovnih prostorov. Ker je zaradi posebnih zahtev kupke (tožeče stranke) po rekonstrukciji kupljenih poslovnih prostorov prišlo do časovnega zamika (zamude) pri pridobitvi uporabnega dovoljenja, je pravilna presoja da tožena stranka ne more biti odškodninsko odgovorna za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi te zamude.

Glede na to, da po 4. členu Pogodbe A7 predstavljajo sestavne dele pogodbe tudi vsi tisti pismeni dogovori in zapisniške zahteve oz. ugotovitve, ki so jih ali jih bodo podpisali pooblaščenci obeh pravdnih strank, je zmotno pritožbeno stališče, da je bila pogodba sklenjena v smislu ˝ključ v roke˝. Iz nobenega določila pogodbe namreč ne izhaja, da se ˝pismeni dogovori, ki so ali pa še bodo˝ sklenjeni, lahko nanašajo samo na povečan obseg del za isto ceno, navedeno v 2. členu pogodbe. V nobenem členu Pogodbe A7 tudi ni navedbe ˝ključ v roke˝ ali kakšnega podobnega določila, iz katerega bi izhajalo, da se je tožeča stranka za ceno iz 2. člena zavezala izvesti skupaj vsa dela, ki so potrebna za graditev in uporabo predmeta pogodbe.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je davčni organ podvomil v to, da listine odražajo resnično dejansko stanje oziroma v resnično vsebino poslovnega dogodka. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno zahteval od tožeče stranke, da izkaže, ali so bila dela po računih tudi dejansko opravljena. S to zahtevo je bilo na tožeči stranki dokazno breme, da za svoje trditve – torej, da listine odražajo resnično dejansko stanje oziroma da so se poslovni dogodki res zgodili – predloži dokaze. Po presoji Vrhovnega sodišča je izključena revalorizacija davčne izgube pri njenem pokrivanju, saj za to davčni predpis (34. do 37. člen ZDDPO) ne daje podlage. Gre izključno za davčno kategorijo, katere razlago in vsebino je treba iskati v davčnem predpisu.

Čeprav je odplačnost bistvena značilnost gradbene pogodbe, pa tudi za gradbeno pogodbo enako kot za splošno podjemno pogodbo velja, da določitev višine plačila ni bistvena (nujna) sestavina gradbene pogodbe, in bi jo morali stranki v gradbeni pogodbi (s konkretnimi posamičnimi določbami te pogodbe) določiti.

Eden od jamčevalnih zahtevkov, ki jih naročnik lahko uveljavi zoper izvajalca del, je tudi znižanje plačila (3. odst. 639. čl. OZ). Po določilu 640. čl. OZ se plačilo zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako.

Med pravdnima strankama je bila sklenjena gradbena pogodba, v kateri je bila cena dogovorjena s klavzulo "ključ v roke". Pogodba s tako dogovorjeno klavzulo je za izvajalca del najbolj tvegan posel, saj vključuje takšna cena tudi plačila za dodatna dela. Samo, če pride do spremenjenih okoliščin, ima pri takem dogovoru izvajalec naknadno pravico terjati plačilo za pozneje naročena dela, ki so bila izvedena zaradi spremembe.

Ker vtoževana obveznost izvira iz gradbene pogodbe, na podlagi katere je tožnik zgradil stanovanjsko hišo, ki je skupno premoženje obeh tožencev, je pravno nepomembno dejstvo, da je gradbeno pogodbo podpisal le toženec. Toženkina obveznost nerazdelnega plačila temelji na samem zakonu.

Če izvajalec ni zajel vseh potrebnih del za dogovorjeni obseg dela, gre to njemu v škodo, saj bi moral ob sestavljanju popisa del in ocenitvi njihove vrednosti ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR). Odločitev, da tožencu ni treba plačati dodatnih "del", je torej pravilna.

Če sta se naročnik in izvajalec del dogovorila, da se bodo dela izvedla po sistemu ključ v roke, ima izvajalec pravico do plačila naknadno naročenih dodatnih del, ki so bila izvedena zaradi spremembe projekta.