VSK sklep I Cp 124/2006

Pritožbi predlagateljev se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka zavrnilo denacionalizacijski zahtevek zoper O.V., Republiko Slovenijo in K.V., v točki II izreka sklepa pa je zavrnilo zahtevo predlagateljev za denacionalizacijo nepremičnin s parcelno št,. 18/1 in 19 v površini cca 25.000 m2, obe k.o. V. oziroma zahtevek za denarno odškodnino za navedene nepremičnine. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Proti takšnemu sklepu se pritožujejo predlagatelji po svojem pooblaščencu. Pritožniki uvodoma navajajo, da vlagajo pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Po oceni pritožnikov je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj na M.F. ni bil izvajan le nek splošen politični pritisk, pač pa konkretno in nanjo usmerjeno sistematično prisiljevanje katerega cilj je bil, da svoje nepremičnine proda. Ne drži navedba sodišča, da M.F. takega prisiljevanja ni zatrjevala, saj je to razvidno tako iz njenega predloga, kot iz njene izpovedbe, ko je bila zaslišana kot priča. Po oceni pritožnikov sodišče prve stopnje napačno ocenjuje, da dolgotrajni pogovori oziroma pogajanja izkazujejo, da je bila pri sklenitvi pogodbe podana prava volja M.F., pri tem pritožniki opozarjajo, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da taka dolgotrajna "pogajanja" prej kot na resničnost volje M.F. izkazujejo, da je bil nanjo dolgo časa vršen pritisk, katerega cilj je bila sklenitev pogodbe. Pritožniki opozarjajo, da je zapis o kupoprodajni pogodbi res javna listina, ki izkazuje resničnost tistega, kar je zapisano, ni pa mogoče na njegovi podlagi ugotoviti, zakaj je bil zapis narejen. Tudi samo dejstvo, da na zapisnik niso bile podane pripombe, še ne izkazuje prave volje M.F.. Z listinskimi dokazi po oceni pritožnikov namreč ni mogoče niti dokazovati niti dokazati obstoja pogojev iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen. Sila, grožnja oziroma prevara so namreč subjektivni element, ki jih je mogoče izkazati le z izpovedbami prič. Ni dvoma, da so predlagatelji zaslišani kot priče podali dovolj argumentov, ki pa jih je sodišče očitno prezrlo, iz katerih je bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je M.F. prodala predmetne nepremičnine samo zaradi dolgotrajnih pritiskov. Tudi njeno slabo finančno stanje, na katerem sodišče utemeljuje svojo argumentacijo, ne pomeni nujno dokaza, da je svoje premoženje hotela prodati, pač pa prej nakazuje na to, da je bila toliko bolj izpostavljena pritiskom in strahu, da bo še tisto malo premoženja, kar ga ima, izgubila. Po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje ni upoštevalo, kako je M.F. dojemala obiske občinskih veljakov. Kot vdova in takratnih pravnih in oblastnih razmerjih neuka ženska, ni vedela, v kakšnih vlogah nastopajo takratni občinski veljaki, oziroma kateri izmed njih so bili dejansko v vlogi funkcionarja oblastnega organa, iz svojih izkušenj je vedela le, da lahko državni organi nacionalizirajo njeno premoženje in da so ljudje, ki so prihajali k njej zaradi prodaje, v zvezi s temi organi. Sodišče pa njenega subjektivnega gledišča ni upoštevalo, čeprav se je pri 85 letih in pri napredovani bolezni jasno in odločno izjasnila, da njena volja zagotovo ni bila prodaja. Dejstvo, da je ostareli ženici to dejstvo ostalo kot prevladujoči občutek tudi po tolikih letih, torej kaže, da je samo dejstvo sklenitve pogodbe, v katero je bila prignana in ki jo je sklenila v lastni nemoči, upreti se takšnim velikašem, zagotovo pomenilo dovolj razločen znak za temeljito presojo vsega, kar je bilo v zvezi s prisiljenjem v sklenitev te pogodbe že rečeno. Sodišče prve stopnje pa je le formalno ugotovilo, da D.L. ni imel nobene funkcije v državnih organih. Po oceni pritožnikov je torej sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je bila prodaja opravljena zaradi sile in grožnje, zato je posledično tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj so izpolnjeni pogoji po 5. členu ZDen in bi sodišče zato moralo zahtevku ugoditi. Po oceni pritožnikov je v tej zadevi ključna ugotovitev, ali je bila predmetna pogodba sklenjena zaradi sile, grožnje oziroma zvijače, kar so predlagatelji vseskozi zatrjevali in dokazovali. Sodišče se ni izjasnilo o navedbah predlagateljev v zvezi s temi, predvsem pa je ignoriralo izpovedbo M.F. in se v sodbi sklicuje le na listine in izpovedbe D.L.. S tem je po mnenju pritožnikov podana bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožniki pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožniki imajo prav, da niso zatrjevali le specifičnosti razmer in hierarhijo moči oblastnikov, v katerih naj bi predlagateljica M.F. sklenila pravni posel, kupoprodajno pogodbo z dne 1.12.1960, temveč so zatrjevali konkretna ravnanja predstavnikov oblasti iz 5. člena ZDen, ki so po trditvah predlagateljev merila na sklenitev obravnavane pogodbe. Po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje obravnavane zadeve ni v zadostni meri raziskano, da bi bilo mogoče na podlagi izvedenih dokazov sprejeti take zaključke, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje, to je, da zaslišane priče niso potrdile, da bi se M.F. grozilo, jo sililo ali zvijačno napeljevalo k sklenitvi prodajne pogodbe. Ob tem je tudi potrebno opozoriti, da je sodišče prve stopnje povsem zaobšlo trditev predlagateljev, da že višina kupnine, ki jo je predlagateljica M.F. prejela za prodano zemljišče, sama po sebi dokazuje prisilno prodajo. Ena izmed pokazateljev volje prodajalca je namreč tudi nesorazmerno nizka kupnina, zato bi moralo sodišče prve stopnje raziskati tudi to zatrjevano okoliščino. Odgovor na vprašanje, ali je bila dogovorjena kupnina ustrezna, bi sodišču služil kot eden izmed pokazateljev, ali je bila volja predlagateljice M.F. glede odsvojitve nepremičnin svobodna ali ne. Tudi na tej podlagi, ob splošno znanih dejstvih in življenjskih izkušnjah, bi si lahko sodišče prve stopnje, na podlagi ustrezne in logične dokazne ocene, ustvarilo sliko dejanskega stanja. Glede na navedeno je sicer le deloma utemeljena pritožbena navedba, da je sila, grožnja oziroma prevara subjektivni element, ki ga je mogoče izkazati le z izpovedbami prič, imajo pa pritožniki prav, da zapis o kupoprodajni pogodbi kot javna listina, še ne izkazuje, da predlagateljica M.F. ni sklenila pogodbe pod silo, grožnjo oziroma prevaro, temveč je potrebno upoštevati tudi druge okoliščine primera, na katere, tudi po oceni pritožbenega sodišča, pritožniki pravilno opozarjajo, sodišče prve stopnje pa jim ni dalo zadostne teže, oziroma ni odgovorilo, zakaj za odločitev niso pravno relevantne. Presoja izpodbijanega sklepa v luči navedb predlagateljev in izvedenih dokazov ter pritožbenih trditev, ki jim ni mogoče odreči razumnosti argumentacije, pokaže, da je v izpodbijanem sklepu izostalo obravnavanje trditev predlagateljev v pretežnem bistvenem segmentu, zato v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni o njih potrebnih (prepričljivih in razumnih) dejanskih ugotovitev - tudi ne v zvezi z razmerjem med realno vrednostjo nepremičnin in v pogodbi določeno kupnino. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi predlagateljev ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Sodišče prve stopnje bo moralo postopek dopolniti v zgoraj nakazani smeri in nato o zahtevi predlagatelja ponovno odločiti. Podrobnejši napotki za nov postopek glede na doslej obrazloženo niso potrebni.