VSK sodba I Cp 658/2006

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane v točki 1. in 3. izreka v celoti v veljavi sklep o izvršbi tega sodišča z dne 25.2.2003. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 50.030,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2006 dalje do plačila.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka in v njej navaja, da je v identični zadevi, ki je tekla pred istim sodiščem med istimi strankami, sodišče sprejelo diametralno nasprotno sodbo. Po mnenju pritožnikov je sodišče spregledalo, da je tožeča stranka brez pooblastila zbora lastnikov odločala o višjih cenah, zato je njena odločitev nezakonita. Stanovanjski zakon je v 64. členu predvidel, da mora upravnik vsaj enkrat letno poročati zboru lastnikov o svojem delu, to določilo ni samo sebi namen, temveč, da se omogoči lastnikom, da odločajo glede na rezultate preteklega obdobja. Obveščanje o rezultatih preko oglasne deske je nesmiselno, posebej potem, ko je upravnik (tožeča stranka) svoje odločitve že realiziral. Protislovna je navedba sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zanikala dejstva, da naj bi kurilni odbori sprejemali poračun oziroma cene. To dejstvo bi morala tožeča stranka dokazovati, pa ga ni. Nasprotno, tožena stranka je dokazovala, da se je tožeča stranka sistematično in načrtno izmikala dati na vpogled dokumentacijo o stroških v zvezi s kurilnico, oziroma, da je podan utemeljen sum, da je manipulirala s podatki. Po mnenju pritožnikov sodišče popolnoma zmotno interpretira izjave J., njegovo zaslišanje pa je zavrnilo. Predmet te zadeve je namreč ravnanje tožeče stranke v letu 2000 in 2001, sodišče pa citira izjavo J., ki naj bi jo dal 11.9.2003. Kot pravi izpodbijana sodba, naj bi tega dne, torej 11.9.2003, kurilni odbor sprejel poročilo za kurilno sezono. Pritožnika se sprašujeta, kakšno zvezo naj bi to imelo za kurilno sezono v letu 2000 in 2001. Trditev sodišča, da naj bi tožena stranka pavšalno trdila, da ne obstaja nobena pogodba med upravnikom in toženo stranka, je več kot vprašljiva. Status upravnika še ne pomeni, da ima upravnik pravico enostransko povečati ceno svojih storitev. Status upravnika ne pomeni, da zakon nadomešča pogodbeno razmerje. Zakon daje pravno podlago, da se določena razmerja pogodbeno uredijo, nikakor pa ne nadomešča samo pogodbeno razmerje. Sodišče se nekritično postavi na stran premoženjsko močnejšega subjekta, ki izkorišča svojo moč, svoj položaj strokovnjaka, ki skriva podatke, ki sistematično in načrtno lupi majhne porabnike, ki jim ne dovoli vpogled v dokumentacijo, ki poljubno dviguje cene, če je to potrebno, ali pa tudi ne ter računa na dejstvo, da posamezniki nimajo strokovnega znanja in časa, da bi se poglabljali v finančno knjigovodske akrobacije. Po mnenju pritožnikov je sodišče prve stopnje zamudilo lepo priložnost, da stopi na prste neupravičenemu zaračunavanju storitev. Tožeča stranka kot ekonomsko močnejša bi morala poskrbeti, da so vsa razmerja pogodbeno urejena, nikakor pa ne more neurejeno stanje izkoriščati sebi v prid. Sodišče je kvalificiralo pravno razmerje kot pogodbo o naročilu, ta kvalifikacija pa je po mnenju pritožnikov vprašljiva. Če je to res, potem je tožeča stranka kršila zakonska določila pogodbe o naročilu, ker ni predložila zahtevane podatke toženi stranki v obračun tako, da tožena stranka sploh ni mogla dobiti dejanske slike o pravnih razmerjih. Teh podatkov ni predložila niti kurilnemu odboru, kaj šele, da bi jih kurilni odbor sprejel. Tožeča stranka je namreč v svojem imenu in na svoj račun sklenila nakup nafte ter kot strokovna oseba opravljala storitve vzdrževanja kurilnic, zato je vprašljivo, ali gre res za pogodbo o naročilu. Pritožnika še vedno menita, da je terjatev tožeče stranke zastarana, saj je tožeča stranka upravnik kurilnice in dobavitelj električne energije, zato je zastaralni rok eno leto.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja prišlo do pravilnega zaključka, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, sodba, izdana v takem postopku, pa se v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP) lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena), razen, če je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (2. odstavek 458. člena ZPP).

Pritožnika sicer v pritožbi navajata, da naj bi bili razlogi sodbe v nasprotju z dejstvi in listinami v spisu, kar kaže, da uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar pritožnika tega pritožbenega razloga ne utemeljita, zato je pritožbeno sodišče opravilo preizkus po uradni dolžnosti in je ugotovilo, da ta pritožbeni razlog ni podan. Po mnenju pritožnikov je protislovna navedba sodišča prve stopnje, ki v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da tožena stranka ni zanikala dejstva, da naj bi kurilni odbori sprejemali poračun oziroma cene. Pritožnika nimata prav, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da se je tožena stranka v zadnji vlogi celo sama sklicevala na vlogo kurilnega odbora, ko je trdila, da njenemu predstavniku v kurilnem odboru ni bil omogočen pregled dokumentacije v zvezi s kurilnico, zato ne more biti protislovna navedba, da tožena stranka ni zanikala, da cene oziroma poračun sprejemajo lastniki stanovanj na kurilnih odborih. S pritožbenimi navedbami tožena stranka dejansko izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in ponuja svojo dokazno oceno, kar pomeni, da izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zato pritožbeno sodišče zaradi narave spora, takih navedb ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke, da je zahtevek tožeče stranke zastaral, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo pravno razmerje med pravdnima strankama kot razmerje po pogodbi o naročilu, zato terjatev tožeče stranke ni mogoče uvrstiti v terjatve iz 1. točke 1. odstavka 378. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika - OZ uporablja v obravnavani zadevi), za katere velja enoletni zastaralni rok. Pritožnika opozarjata, da je sodišče prve stopnje v drugi identični zadevi med istima strankama sprejelo diametralno nasprotno sodbo, s čimer smiselno uveljavljata kršitev načela enakosti iz 22. člena Ustave RS, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožnika s tako pavšalno navedbo ne moreta uspeti, saj pritožbeno sodišče te navedbe ne more preizkusiti. Zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje v drugi zadevi zavrnilo tožbeni zahtevek, kot naj bi smiselno izhajalo iz pritožbene navedbe, medtem ko je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, na podlagi dokazne ocene opravljene v skladu z 8. členom ZPP, ugotovilo drugače, še ne pomeni, da je bilo kršeno načelo enakosti.

Tako se pokaže, da je pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena, obenem pa niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).