VSK sklep I Cp 751/2006

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep o dedovanju sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje v zapuščinskem postopku po pokojnem M.M. ugotovilo, da spadajo v zapuščino tudi nepremičnine, vpisane v vložku št. 125 k.o. M. z natančno navedenimi parcelnimi številkami, ki so po odločbi Upravne enote N., Oddelek za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 1.7.1997 v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 18.9.1997, ki je postala pravnomočna 18.6.2003, uvrščene v sklop zaščitene kmetije. Ugotovilo je tudi obseg ostalega premoženja, ki ne sodi v sklop zaščitene kmetije in razglasilo za dediče tega premoženja zapustnikovi sestri S.L. in M.J., vsako do 1/5-ine, M.H., M.Z., M.D., M.I., M.D. in M.R., pa vsakega do 1/15-ino ter Š.E. in M.R., vsakega do 1/10-ino. Za prevzemnico - dedinjo zapustnikove zaščitne kmetije pa je sodišče razglasilo zapustnikovo sestro S.L. (II. sklepa), za dediče ostalega premoženja pa je določilo vse zgoraj navedene zakonite dediče v skladu njihovimi dednimi deleži. Pod točko 3 izreka sklepa o dedovanju je nato sodišče odredilo prenos lastninske pravice na dediče na nepremičninah in premičnih stvareh, ki so predmet zapuščine ter vknjižbo na ime dedičev, v skladu z pridobljenimi dednimi deleži.

Zoper tak sklep o dedovanju se je s pomočjo pooblaščenke pritožila dedinja J.M., ker se z odločitvijo sodišča, da se za prevzemnico zaščitene kmetije določi dedinja L.S., ne strinja. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožnico določi za prevzemnico zaščitene kmetije, ali pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Pritožnica poudarja, da sta obe dedinji, tako L.S. kot ona sama izenačeni v kriterijih 3. odstavka 7. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev - ZDKG, saj sta obe usposobljeni zgolj za kmetijsko dejavnost in sta vse življenje delali na kmetiji in še delata, pri čemer je sodišče napačno štelo, da L.S. drugače ni preskrbljena, zaradi česar jo je tudi določilo za prevzemnico zaščitne kmetije. Pritožnica navaja, da sta bili v času smrti zapustnika obe dedinji enakovredni, saj nobena osebno ni prejemala dohodkov, obe sta delali na kmetijah, last njunih mož, moža obeh sta bila najprej zaposlena, nato pa prejemala pokojnino, mož pritožnica pa je umrl šele pred nekaj leti, ko je zapuščinski postopek zoper zapustnika že bil v teku. Torej sta bila in sta položaja obeh dedinj popolnoma enaka, saj pritožnica šele po smrti moža prejema družinsko pokojnino, po drugi strani pa je dedinja L.S. kot zakonec upravičena do preživljanja s strani svojega moža, ki je tudi lastnik kmetije in prejema pokojnino, kar pomeni, da sta obe dedinji preskrbljeni, ena z družinsko pokojnino, druga pa s pokojnino svojega moža in obdelavo njegove kmetije. Taka dejstva pa kažejo, da sta si dedinji po kriteriji iz 3. alinee 7. člena ZDKG enakovredni in da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo kriterija preskrbljenosti. Po mnenju pritožnice bi ob tako izenačenih in enakovrednih pogojih v vseh kriterijih, sodišče prve stopnje za določitev prevzemnika zaščitne kmetije moralo iskati nadaljnje kriterije po določilu 7. člena navedenega zakona, ker tega ni storilo, je nepravilno uporabilo materialno pravo. Meni pa tudi, da bi sodišče moralo obravnavati njen zahtevek iz naslova pogrebnih stroškov, kajti le ti vplivajo na obseg zapuščine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z materialno pravno grajo izpodbijanega sklepa glede odločitve sodišča prve stopnje o določitvi prevzemnika zaščitene kmetije, saj je glede na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno določbo 7. člena ZDKG. V zapuščinskem postopku po pokojnem M.M. sta se k dedovanju zaščitene kmetije prijavili zapustnikovi sestri - zakoniti dedinji, L.S. in J.M., glede katerih je sodišče ugotovilo, da obe izpolnjujeta pogoje za kmeta oz. imata status kmeta, da sta usposobljeni za delo na kmetiji, da praktično že od malih nog delata na kmetiji in se tudi preživljata s takim svojim delom, da pa nobena izmed njiju že pred zapustnikovo smrtjo ni kaj bistveno več prispevala k ohranitvi oziroma razvoju te kmetije; ugotovilo pa je tudi, da M.J. prejema pokojnino po pokojnem možu, S.L. pa ne prejema nobenih dohodkov. Nobenega od navedenih dejstev pritožba ne zanika, te ugotovitve pa imajo oporo v izvedenih dokazih, zlasti v izpovedih zaslišanih obeh dedinj. Ob takih ugotovljenih pogojih, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo pri obeh dedinjah, in ki pri obeh potrjujejo, da izpolnjujeta pogoje za prevzemnico zaščitene kmetije v smislu določil ZDKG, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 7. člena, ko je na podlagi izločilnega kriterija iz 3. alinee 1. odstavka 7. člena ZDKG izločilo dedinjo J.M.. Ob sicer povsem izenačenih pogojih obeh dedinj, je sodišče pravilno odločilo, ko je izločilo dedinjo, ki ima lastne vire dohodkov in kmetijo dalo dedinji, ki takih lastnih dohodkov nima. Glede na določbo 7. člena ZDKG, ki določa kriterije za prevzemnika zaščitene kmetije, nobene od dedinj ni mogoče izločiti in je edini kriterij za določitev prevzemnice zaščitne kmetije "preskrbljenost dedinje na drug način" - v okviru tega kriterija pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kriterij lastnih sredstev. Dejstva, da ima L.S. moža, ki prejema pokojnino in ki obdeluje kmetijo ter da ima možnost delati na moževi kmetiji, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče enačiti z dejstvom, da M.J. prejema pokojnino po pokojnem možu, to slednje pa zagotovo pomeni, da ima M.J. lastna finančna sredstva, medtem ko jih L.S. nima. Preskrbljenost M.J. z družinsko pokojnino, ki jo prejema po pokojnem možu vsekakor ni enačiti s preskrbljenostjo S.L., ki je po navedbah pritožbe upravičena do preživljanja s strani svojega moža, kateri je lastnik kmetije in prejema pokojnino. Pritožbeno sodišče zato sprejema subsumpcijo ugotovljenih dejstev pod pravno normo, ki jo je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, saj ugotovljena dejstva pokrivajo zakonski dejanski stan iz 3. odstavka 7. člena ZDKG, ki določa izločilni kriterij, saj določa, da se kot dediče zaščitene kmetije izloči tiste dediče, ki so preskrbljeni na kakšen drug način, če so v istem dednem redu dediči, ki so se ali se usposabljajo za kmetijsko ali gozdarsko dejavnost ali pa niso kako drugače preskrbljeni; kriteriji "drugačne preskrbljenosti" pa je izenačen s kriterijem "usposobljenosti dedičev za poklice izven kmetijske ali gozdarske dejavnosti. Pritožnica sicer meni, da bi moralo sodišče iskati še druge kriterije po določilu 7. člena ZDKG, vendar ne pove konkretno, katere odločilne lastnosti oziroma kriteriji so podani pri pritožnici, ki bi bili taki, da bi imela prednost pri prevzemu zaščitene kmetije, v primerjavi z določeno prevzemnico L.S.. Višje sodišče pa ugotavlja, da v 7. členu ZDKG niso predvideni nobeni drugi kriteriji, ki bi jih v zvezi z dedinjama lahko ugotavljalo sodišče. Glede na dejansko podlago izpodbijanega sklepa o dedovanju je tako mogoče zaključiti, da je dedinja L.S. tista, ki izpolnjuje pogoje za dedovanje zaščitne kmetije, saj ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče, na kmetiji, ki je predmet zapuščine je že delala, od mladih nog se ukvarja z delom na kmetiji, prav tako pa ni preskrbljena na kakšen drug način, dejanskih trditev v zvezi z boljšim obstojem zakonskih pogojev za določitev prevzemnice zaščitene kmetije pri M.J., pa ni bilo. Pritožbeno sodišče meni, da je bila glede na ugotovljena dejstva, ki jih pritožba ne izpodbija, materialno pravna določba 7. člena ZDKG pravilno uporabljena, ko je sodišče prve stopnje za prevzemnico zaščitene kmetije, ki spada v zapuščino po pokojnem M.M., določilo dedinjo L.S.. Pravilnost take odločitve podpirajo tudi drugi podatki iz spisa, saj je iz zapisnika o zapuščinski obravnavi z dne 30.1.2004, list. št. 105 do 108 razvidno, da razen pritožnice vsi ostali dediči (zapustnikovi nečaki M.Z., M.D., Š.E., M.R. in M.D.) soglašajo s tem, da zaščiteno kmetijo deduje S.L., ki je nenazadnje tudi mlajša od pritožnice (rojena je leta 1942, pritožnica pa leta leta 1938), v prid taki odločitvi pa govori tudi dejstvo, da so zemljišča, ki spadajo v zaščiteno kmetijo, oddaljena le do 500 m od zemljišč, ki so last njenega moža, medtem ko so od pritožničine hiše v K. ta zemljišča oddaljena okrog 4 km. Po opisanem uveljavljeni pritožbeni razlogi torej niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo treba pritožbo upoštevaje 353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 6. členom ZDKG in 163. členom Zakona o dedovanju - ZD zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Pritožnica namreč neutemeljeno meni tudi, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo njenega zahtevka iz naslova pogrebnih stroškov, saj je sodišče prve stopnje ta zahtevek obravnavalo (glej 3. odstavek na strani 6 sklepa o dedovanju), pri tem pa ugotovilo, da gre za terjatev dedinje do dedičev in ne do zapuščine, zaradi česar je ocenilo, da "terjatev ni predmet zapuščinskega postopka". Taka odločitev je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna, saj višina pogrebnih stroškov ne vpliva na obseg zapuščine v obravnavanem primeru, ko so dediči dedovali zakonite dedne deleže; le če je potrebno izračunati obračunsko vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež (deleži), je od ugotovljene vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, potrebno odbiti zapustnikove dolgove, stroške za popis in cenitev zapuščine ter stroške za zapustnikov pogreb (člen 28 Zakona o dedovanju - ZD). Izpodbijani sklep o dedovanju obsega vse, kar mora po določbi 214. člena ZD obsegati, prav tako med dediči ni spora o obsegu zapuščine; ker ostali dediči niso priznali terjatve dedinje J.M., ki jo je imela zaradi kritja zapustnikovih pogrebnih stroškov, bo lahko dedinja povrnitev teh stroškov od sodedičev zahtevala v pravdnem postopku, v skladu z velikostjo dednih deležev sodedičev.