VSK sklep I Cp 608/2002

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje. Izbriše se zaznamba zavrnitve predloga.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep, ki ga je v tej zadevi izdala zemljiškoknjižna referentka in s katerim je bil predlog za vknjižbo zastavne pravice pri vl. št. 447 k.o. K. v korist predlagatelja G.J. zavrnjen. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da sodišče prve stopnje vpisa ni opravilo, ker je iz aneksa ugotovilo, da se je ustanovila zastavna pravica zaradi zavarovanja deviznega zneska. Ker sta pogodbeni stranki rezidenta, posojila v tuji valuti po 18. členu Zakona o deviznem poslovanju (ZDP) ne moreta skleniti, zato tudi ni mogoče vknjižiti zastavne pravice na podlagi tega aneksa v tuji valuti. Proti temu sklepu je predlagatelj vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je zemljiškoknjižna referentka predlog za vpis zavrnila iz povsem napačnega razloga, kar se je potrdilo v izpodbijanem sklepu. Ugovor predlagatelja je bil torej povsem utemeljen, sodišče pa je z odločanjem o ugovoru preseglo pristojnosti, saj je pretresalo v izpodbijani odločbi povsem drugo dejansko in pravno stanje kot ga je obsegal prvoizdani sklep, kot tudi sam ugovor predlagatelja. V prvoizdanem sklepu, kakor tudi v ugovoru, se ni omenjalo kršitev Zakona o deviznem poslovanju, ampak se je prvi sklep nanašal na domnevne kršitve Zakona o zemljiški knjigi (ZZK). Drugi sklep pa se ni z nobeno besedo dotaknil zaključkov prvoizdanega sklepa in o njih tudi ni odločal, čeprav bi to moral, brez podlage je presegel obseg pretresanja kot to velja za pritožbo in pritožbene navebe. Z drugim sklepom je zato po mnenju pritožnika sodišče bistveno preseglo svoja pooblastila. Sicer pa pritožnik tudi meni, da je drugi sklep napačen, ker napačno razlaga določila Zakona o deviznem poslovanju, kot tudi ne upošteva, da je celotni posel posojila, ki se skuša zavarovati v tem postopku, zapisan skladno z določilom Obligacijskega zakonika - OZ (prej ZOR) in skladno z ZDP, saj osnovna pogodba predvideva valutno klavzulo, ki jo aneks kot tak operacionalizira in hkrati nikjer ne izključi plačila dolovanega zneska v tolarski protivrednosti, kot je predvideno izrecno v točki I posojilne pogodbe in členu III posojilne pogodbe. Aneks k posojilni pogodbi ima torej v celoti veljaven pravni temelj skladno z določbo 21. členu ZZK, izpolnjeni pa so tudi vsi ostali pogoji in hkrati ne obstajajo okoliščine, ki bi potrjevale zavrnitev predloga po 86. členu ZZK. Vse to pritožnik izpostavlja le podrejeno, saj meni, da je bistveno v tej zadevi to, da drugoizdani sklep nima podlage za zavrnitev ugovora in s tem samega predloga, četudi aneks ne določa izrecno tolarske protivrednosti. Zaradi napačnega sklepanja prvostopenjskega sodišča je resno ogrožen položaj upnika, ki se, v kolikor bi se ohranila oba sklepa, ne bi mogel vpisati v zemljiški knjigi s svojo terjatvijo, saj bi izgubil prednost, ki jo je pridobil z vložitvijo predloga in tako lahko njegova terjatev sploh ne bo plačana. Pritožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zemljiškoknjižnemu predlogu za vknjižbo zastavne pravice pri vl. št. 447 k.o. K. ugodi. Pritožba ni utemeljena. Zemljiškoknjižni postopek je v ZZK urejen tako, da je prvo odločanje o predlogu za vpis pridržano zemljiškoknjižnemu referentu. Če je zoper sklep zemljiškoknjižnega referenta vložen ugovor, pa se po zakonu izpelje kontradiktoren postopek pred sodnikom, saj je tudi zemljiškoknjižni postopek sodni postopek, zato je tudi v tem postopku treba upoštevati določbo 23. člena Ustave, tako da o zemljiškoknjižnem predlogu v takem primeru na prvi stopnji dejansko odloči sodnik, ki obravnava ugovor udeleženca. Odločanje referenta v primeru, ko je vložen ugovor, je torej le prva faza odločanja v sicer enotnem postopku pred prvo stopnjo, ki se konča z odločitvijo sodnika o ugovoru zoper sklep referenta. V tem ugovornem postopku mora sodnik preizkusiti ne le navedbe ugovora, kot očitno zmotno meni pritožnik, ampak sploh odločiti o predlogu za vpis, torej preizkusiti, ali so podani pogoji iz 86. člena ZZK, saj se le v takšnem primeru vpis dovoli. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo določb ZZK, ko je sodnik preizkusil, ali je zemljiškoknjižni predlog tak, da je mogoče na podlagi njega dovoliti vpis. Ko je tako preizkusilo zemljiškoknjižni predlog, pa je ugotovilo, da ta ni utemeljen, zato je ostal v veljavi sklep zemljiškoknjižnega referenta, s katerim je bil predlog za vpis zastavne pravice pri vl. št. 447 k.o. K. zavrnjen. Predlagatelj je zahteval, da se pri nepremičnini hipotekarnega dolžnika vpiše zastavna pravica v korist posojilodajalca - hipotekarnega upnika M.K. za terjatev v višini 100.000 DEM skupaj z 10% letnimi obrestmi, ki tečejo od 10.11.1999 in morebitnimi stroški. Po 3. odst. 13. člena ZZK se terjatev, ki je zavarovana s hipoteko, označi s številom denarnih enot, na katero se glasi v skladu z veljavnimi predpisi. Sodišče prve stopnje je ob tako predlaganem vpisu pravilno ugotovilo, da se terjatev ne glasi v skladu s veljavnimi predpisi, saj je hipotekarni upnik rezident enako kot je rezident hipotekarni dolžnik, zato bi lahko predlagal vpis terjatve le v tolarjih oziroma tolarski protivrednosti deviznega zneska. Predlagatelj zato ne more uspešno predlagati, da se terjatev, ki je zavarovana s hipoteko, v zemljiški knjigi vpiše v devizah. Takšen vpis bi bil v nasprotju z deviznimi predpisi. Iz listine, ki jo je predlagatelj priložil predlogu, izhaja, da zahteva prav takšen vpis. Sodišče prve stopnje predlaganega vpisa ni moglo dovoliti. Izpodbijana odločitev je zato v skladu z določbo 86. člena ZZK in je pritožbeno sodišče iz teh razlogov neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Po 2. odst. 95. člena ZZK je hkrati odločilo tudi o izbrisu zaznambe zavrnitve predloga.