86. člen ZZK

Zemljiškoknjižni lastnik je zaradi v njegovo korist vpisane stvarne pravice pasivno legitimiran za sodelovanje v pravdnem postopku, v katerem upnik uveljavlja vknjižbo lastninske pravice na dolžnika. Z osebo, glede katere se trdi, da je dejanski imetnik lastninske pravice, sta nujna enotna sospornika.

Zemljiškoknjižno sodišče ne more ugotavljati ničnosti v vseh primerih, za katere je v materialnem pravu taka sankcija sicer predpisana. Upošteva lahko le tiste ničnostne razloge, ki izhajajo neposredno iz zakona.

Pritožnik je kot dedič naslednik dolžnika po samem zakonu, ne da bi bil za to potreben kakšen poseben procesualni pridobitni način ali pristopna izjava. V izvršilno zadevo je torej vstopil v tisto stanje, v katerem je bila ta zadeva ob smrti dolžnika. Morebitne nepravilnosti izvršilnega postopka pritožnik v zemljiškoknjižnem postopku ne more uspešno uveljavljati, ampak je to lahko le predmet obravnavanja v izvršilnem postopku, če so za to izpolnjeni pogoji. Zemljiškoknjižni postopek je namreč strogo formalen, saj sodišče v njem odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi-

O zaznambi izvršbe ne more odločati izvršilno sodišče.

Sklep o zavarovanju je izvršilni sklep. Zaznamba izvršbe se opravi po uradni dolžnosti, če je bil izvršilni sklep izdan na osnovi izvršilnega naslova, ne da bi bilo treba čakati na pravnomočnost sklepa. Pravnomočnost se zahteva, če je bila izvršba dovoljena na osnovi verodostojne listine.

Gre namreč za prehodne in končne določbe Zakona o zavodih (62. in 65. člen), ki opredeljujejo lastninsko pravico na premoženju, ki je bilo družbena lastnina v upravljanju tedanjih delovnih organizacij, torej, kot izhaja iz določbe 1. odst. 62. čl. Zakona o zavodih, obstoječih delovnih organizacij na dan 1.4.1991, pri tem je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da se ti prehodni določbi ne moreta raztezati na predlagatelja, saj je bil ta ustanovljen kasneje, v letu 1992.

Vpisi pravic v zemljiški knjigi niso abstraktni in so se lahko opravili le, če so utemeljeni v predloženih listinah, iz katerih je izkazan pravni naslov za pridobitev določene pravice, v tem primeru lastninske pravice.

Prenos stvarne pravice povzroči šele razpolagalni pravni posel, izjava, v praksi poimenovana tudi zemljiškoknjižno dovolilo (intabulacijska klavzula).

Če je izvršba dovoljena na osnovi izvršilnega naslova, se sklep zaznamuje v z.k. pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi.

Predlagatelju ni bilo potrebno priložiti zemljiškoknjižne listine, ki jo omenja pritožba in je ta navedba neutemeljena, je pa predlagatelj priložil izjavo iz 3. odst. 38. čl. ZZelP, iz katere izhaja, da sta omenjeni parceli del javne železniške infrastrukture, ki je grajeno javno dobro v lasti države. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča so bili izpolnjeni vsi pogoji za vpis v zemljiško knjigo.

V skladu s 3. točko 1. odstavka 86. člena ZZK oziroma 82. členom ZZK mora predlagatelj predlogu za vknjižbo priložiti predpisane listine. To je v konkretnem primeru v skladu s 3. odstavkom 76. člena ZGJS pisna izjava predlagatelja o pridobitvi lastninske pravice na infrastrukturnih objektih, napravah in omrežjih iz 1. odstavka 76. člena ZGJS. Za utemeljenost predloga za vknjižbo v zemljiško knjigo pa ne zadošča le predložitev predpisane listine, ampak mora iz vsebine listine izhajati utemeljenost zahtevka za vpis (4. točka 1. odstavka 86. člena ZZK). Izjava z dne 23.4.2003 (priloga A 1) ne vsebuje pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice. V njej je predlagateljica navedla le, da so bila zemljišča in objekti, vpisani pri vl.št. 594 k.o. B.B., na podlagi 76. člena ZKJS, delitvene bilance med občinami R., B. in B., na podlagi odločbe Občinske skupščine z dne 4.9.1963, štev. 446-150/62-4/b dodeljeni v upravljanje in za izvajanje komunalne dejavnosti Komunalnemu podjetju B.B., Občina B. pa te nepremičnine uporablja za izvajanje komunalne dejavnosti za potrebe občanov Občine B.. Pritožbeno sodišče zat

Sodišče prve stopnje je napačno začelo zemljiškoknjižni postopek že 29.1.2003 in plombiralo predlog za razširitev izvršbe na nepremičnino vl. št. ... k.o. .. Po prvem odstavku 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ (Ur. l. RS, št. 51/98 - 75/02) se v zemljiški knjigi zaznamuje šele sklep o izvršbi (oziroma sklep o razširitvi izvršbe na drugo nepremičnino), ne pa že predlog za izvršbo. Pravno dejstvo začetka izvršilnega postopka (ko se z izdajo sklepa o izvršbi začne izvršba v ožjem pomenu besede; primerjaj 46. člen ZIZ) se na obvestilo izvršilnega sodišča v zemljiški knjigi zaznamuje po uradni dolžnosti, ne na predlog stranke (upnikov predlog za izvršbo).

Po 3.točki prvega odstavka 86. člena ZZK sodišče dovoli vpis, če so predložene listine, ki so predpisane za vpis, in če so priloženi dokazi o izpolnitvi obveznosti po posebnih predpisih. V predmetni zadevi pa je že ob formalnem pregledu listine - izročilne pogodbe ugotoviti, da ni podana oziroma ni priložen dokaz o odobritvi v smislu prvega odstavka 191. člena ZZZDR. Brez take odobritve pa tak pravni posel ne more predstavljati listine, predpisane za vpis v zemljiško knjigo, ker ni priložen dokaz o izpolnitvi obveznosti po posebnih predpisih (3. točka prvega odstakva 86. člena ZZK).

Pritožnik v zemljiškoknjižnem postopku, ki teče predvsem v skladu s formalnim načelom, ko sodišče odloča na podlagi predloženih listin, ne more uspešno izpodbijati veljavno sklenjene razdružilne pogodbe v notarskem zapisu. Sodišče po uradni dolžnosti pazi le na ničnost pravnega posla, ki je podlaga za vpis (83. člen ZZK), za kar ne gre v konkretnem primeru.

Iz zahteve formalnega zemljiškoknjižnega prava, da mora biti vpis v zemljiško knjigo mogoč glede na obstoječe zemljiškoknjižno stanje, izhaja, da mora biti subjekt, zoper katerega se bo vpis dovolil, ob včasu vložitve predloga ali uvedbe postopka po uradni dolžnosti v zemljiški knjigi že vpisan ali pa se zanj sočasno vknjiži ali predznamuje pravica, glede katere se bo opravil nov vpis. Pri vknjižbi na podlagi javne listine - sodbe mora biti oseba, ki je vpisana (pravni prednik), označena v izreku odločbe.

Zemljiškoknjižni postopek je v ZZK urejen tako, da je odločanje referenta v primeru, ko je vložen ugovor, le prva faza odločanja v sicer enotnem postopku na prvi stopnji, ki se konča z odločitvijo sodnika o ugovoru zoper sklep referenta. V tem ugovornem postopku pa mora sodnik preizkusiti tako ugovorne navedbe kot tudi, ali so podani pogoji iz 86. člena ZZK za vpis. Po 3. odst. 13. člena ZZK se terjatev, ki je zavarovana s hipoteko, označi s številom denarnih enot, na katero se glasi skladno z veljavnimi predpisi. Predlagatelj zato ne more uspešno predlagati, da se takšna terjatev vpiše v zemljiški knjigi v devizah, saj bi bil tak vpis v nasprotju z deviznimi predpisi.

Predlagatelj je moral v skladu z ZPPSL svojo izločitveno pravico prijaviti v stečajnem postopku. Če stečajni upravitelj priznava izločitveno pravico in te pravice ne prereka noben izmed upnikov, izda stečajni senat sklep, s katerim stečajnemu dolžniku naloži, da izroči upniku del premoženja, na katerem obstoji izločitvena pravica, če o takšnem zahtevku še ni bilo odločeno s pravnomočno odločbo; tak sklep stečajnega senata je izvršilni naslov (3. odst. 143. čl. ZPPSL). Na podlagi takega sklepa bi lahko predlagatelj zahteval vknjižbo lastninske pravice v njegovo korist. Sodišče dovoli vpis, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa 86. čl. ZZK, med drugim, če so predložene listine, ki so predpisane za vpis, in če so priloženi dokazi o izpolnitvi obveznosti po posebnih predpisih (3. tč. 1. odst. 86. čl. ZZK). Poseben predpis je v konkretnem primeru ZPPSL, ki ureja način prijave izločitvenih pravic in izročitve premoženja, na katerem obstoji priznana izločitvena pravica, upniku. Glede na tako posebno ureditev izločanja premoženja, predlagatelj nepravilno meni, da je lahko podlaga za vpis kupoprodajna pogodba in aneks k njej, ker naj bi ta predstavljala zemljiškoknjižno listino v skladu

To kar poskuša predlagateljica doseči s pritožbo v tej zadevi je bilo izpolnjeno že pred njeno vložitvijo. S tem je bil pravni interes za vložitev tega pravnega sredstva izčrpan, saj s pritožbo zase ne more doseči nikakršne pravne koristi. Pravnega interesa pa ni mogoče priznati tistemu, ki mu pritožba ne more dati možnosti za realizacijo kvalitetnejše pravne zaščite kot je že dosežena.

Ne glede na način pridobitve lastninske pravice, 21. člen ZZK kot pogoj za njeno vknjižbo zahteva predložitev javne ali zasebne listine, ki vsebuje veljaven pravni temelj pridobitve pravice ter oznako nepremičnine s podatki, s katerimi je vpisana v zemljiški knjigi. Če stranka takšne listine ne predloži, niso izpolnjeni pogoji za vpis.

Če je temelj za vknjižbo vsebovan v javni listini (upravni odločbi), pa se ta ne nanaša na stranke, ki so tudi zemljiškoknjižni lastniki, so podane ovire za vpis.