21. člen ZZK

V času sklenitve pogodbe (leta 2001) se za vknjižbo stvarnih pravic ni zahtevalo zemljiškoknjižno dovolilo v strogi obličnosti, kot se zahteva sedaj. Vknjižba se je dovolila na podlagi javne ali zasebne listine, ki je morala vsebovati veljaven pravni temelj (21. člen ZZK). Neposredni pravni temelj pridobitve stvarnih pravic je bil razpolagalni pravni posel, ne pa že zavezovalni pravni posel.

Odločitev nižjih sodišč, da tožnikov odvetnik ni storil strokovne napake, je materialnopravno pravilna. Revizija se zavzema za nedopustno retroaktivno uporabo Načelnega pravnega mnenja z dne 6. 4. 2012. Za konkretno presojo je ključno, da je bila v obravnavani zadevi ob izteku roka iz 22. člena ZKZ prevladujoča sodna praksa, po kateri je moral A. A. kot predkupni upravičenec pred vložitvijo vloge za odobritev pravnega posla najprej iztožiti sklenitev pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v pravdnem postopku.

Zemljiškoknjižno sodišče ne more ugotavljati ničnosti v vseh primerih, za katere je v materialnem pravu taka sankcija sicer predpisana. Upošteva lahko le tiste ničnostne razloge, ki izhajajo neposredno iz zakona.

Ker je zemljiškoknjižna referentka o predlogu predlagateljice odločila pred uveljavitvijo ZZK-1, bi moralo sodišče tudi v ugovornem postopku uporabiti določbe ZZK. Prekluzija glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov je v 92. členu ZZK predpisana le za pritožbeni postopek.

Drži, na kar opozarja pritožnica, da pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 17. 12. 1993, na podlagi katere zahteva vpis lastninske pravice, v času sklenitve po tedaj veljavnih predpisih ni izpolnjevala pogojev za vpis, zaradi odsotnosti zemljiškoknjižnega dovolila. Tudi na podlagi sedaj veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003, od tu ZZK-1) se vknjižba pravice dovoli na podlagi zasebne listine, ki vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo glede vknjižbe, ki se predlaga (1. točka 1. odst. 40. člena ZZK-1), enako določa tudi tudi Stvarnopravni zakonik (od tu SPZ) v 2. odst. 49. člena, ki je začel veljati 1. 1. 2003. Pogoji za vpis v zemljiško knjigo so se v vmesnem času res delno spremenili, in sicer z uveljavitvijo Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS št. 33/95, od tu ZZK). Vknjižba se je po določbah 21. in 22. člena ZZK lahko opravila tudi na podlagi zasebne listine, ki je morala vsebovati veljavni pravni temelj in na kateri je moral biti overjen podpis osebe, katere pravica se omejuje, obremenjuje ali preneha. Upoštevajoč prehodno določbo člena 136. ZZK je to lahko veljalo tudi za listine, izdane pred uveljavitvijo ZZK. Glede na to bi z uveljavitvijo ZZK res odpade

Podana je nesklepčnost tožbe, saj gre za popolno neskladje med trditveno podlago in tožbenim zahtevkom, ki bi se moral glasiti na zemljiškoknjižni izbris neveljavne vknjižbe zastavne pravice ter prepovedi odtujitve in obremenitve. Pomanjkljiva je tudi sama trditvena podlaga, saj manjka zatrjevanje odločilnega dejstva, ki bi preprečilo upoštevanje načela zaupanja v zemljiško knjigo, to je trditve o neupoštevnosti oziroma nedobrovernosti tožene stranke pri sklepanju pogodbe o zastavi nepremičnine.

Tožeča stranka je vložila izbrisno tožbo. Če je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in so zaradi te vknjižbe kršene pravice določene osebe na nepremičnini, sodišče na podlagi take tožbe te osebe ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, torej gre za izbris izpodbijane vknjižbe. Vpis v zemljiško knjigo mora biti namreč opravljen tudi v skladu s predpostavkami, ki jih predvidevajo predpisi materialnega prava. Ko je enkrat vpis opravljen, nastopi sicer izpodbojna domneva, da pravica, ki je vpisana, obstaja in da je oseba, ki je vpisana (v konkretnem primeru toženec) tudi objekt te pravice in je opravljeni vpis tudi po materialnem pravu pravilen. Če pa ni, mora tisti, ki meni, da je nasprotno, to dokazati, in tak vpis izpodbijati z izbrisno tožbo. Pravilno je zato zahtevek uveljavljan proti tožencu, torej osebi, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev pravice, zaradi vknjižbe pa so kršene pravice tožnice, ki je kupec predmetnega stanovanja.

Vpisi pravic v zemljiški knjigi niso abstraktni in so se lahko opravili le, če so utemeljeni v predloženih listinah, iz katerih je izkazan pravni naslov za pridobitev določene pravice, v tem primeru lastninske pravice.

Prenos stvarne pravice povzroči šele razpolagalni pravni posel, izjava, v praksi poimenovana tudi zemljiškoknjižno dovolilo (intabulacijska klavzula).

Pritožnik v zemljiškoknjižnem postopku, ki teče predvsem v skladu s formalnim načelom, ko sodišče odloča na podlagi predloženih listin, ne more uspešno izpodbijati veljavno sklenjene razdružilne pogodbe v notarskem zapisu. Sodišče po uradni dolžnosti pazi le na ničnost pravnega posla, ki je podlaga za vpis (83. člen ZZK), za kar ne gre v konkretnem primeru.

Če nepremičnina, na katero je predlagana izvršba, v zemljiški knjigi ni vpisana kot dolžnikova lastnina, mora upnik v skladu z dol. čl. 168/III Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) predlogu za izvršbo priložiti (tudi) za vpis dolžnikove lastninske pravice pri tej nepremičnini primerno listino; če pa le-te ne poseduje, pa mora skladno z dol. čl. 168/V ZIZ izkazati oz. pokazati ustrezne aktivnosti v smeri uveljavljanja pravice do vpisa te lastninske pravice na dolžnika s tožbo. Čeprav upnik z zemljiškoknjižnim lastnikom ni (bil) v nobenem razmerju, mora tožbo po čl. 168/V ZIZ (bodisi na izstavitev oz. izročitev za vpis dolžnikove lastninske pravice primerne listine) vložiti tudi zoper njega, ker ima pravni interes, da se dolžnik vknjiži kot lastnik v zemljiško knjigo. Po iztožitvi listine doseže upnik položaj, kakršnega ureja dol. čl. 168/II in IV ZIZ.Pravno podlago za vložitev tožbe, s katero upnik zahteva vpis lastninske pravice na dolžnika zoper zemljiškoknjižnega lastnika, čeprav z njim ni v nobenem pravnem razmerju, mu torej daje dol. čl. 168/V ZIZ (in ne predpisi s področja stvarnega oz. obligacijskega prava).

Za vpis maksimalne hipoteke zadošča, da je predlogu za vknjižbo priložena kot listina zastavna pogodba, če so v njej podatki o upniku, dolžniku, pravnem temelju kreditnega razmerja, ki se je z zastavno pogodbo zavaroval in najvišjem znesku, do katerega za zavarovanje jamči nepremičnina.

Zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o vpisu ne more odločati o predhodnem vprašanju, ali obstaja razpolagalni posel, na katerega pravo veže nastanek pravice, temveč je glede obstoja temelja za prenos pravice vezano na vsebino odsvojiteljeve izjave, kakršna je zapisana v listini, na podlagi katere se predlaga vpis.

Predlagatelj je moral v skladu z ZPPSL svojo izločitveno pravico prijaviti v stečajnem postopku. Če stečajni upravitelj priznava izločitveno pravico in te pravice ne prereka noben izmed upnikov, izda stečajni senat sklep, s katerim stečajnemu dolžniku naloži, da izroči upniku del premoženja, na katerem obstoji izločitvena pravica, če o takšnem zahtevku še ni bilo odločeno s pravnomočno odločbo; tak sklep stečajnega senata je izvršilni naslov (3. odst. 143. čl. ZPPSL). Na podlagi takega sklepa bi lahko predlagatelj zahteval vknjižbo lastninske pravice v njegovo korist. Sodišče dovoli vpis, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa 86. čl. ZZK, med drugim, če so predložene listine, ki so predpisane za vpis, in če so priloženi dokazi o izpolnitvi obveznosti po posebnih predpisih (3. tč. 1. odst. 86. čl. ZZK). Poseben predpis je v konkretnem primeru ZPPSL, ki ureja način prijave izločitvenih pravic in izročitve premoženja, na katerem obstoji priznana izločitvena pravica, upniku. Glede na tako posebno ureditev izločanja premoženja, predlagatelj nepravilno meni, da je lahko podlaga za vpis kupoprodajna pogodba in aneks k njej, ker naj bi ta predstavljala zemljiškoknjižno listino v skladu

Ne glede na način pridobitve lastninske pravice, 21. člen ZZK kot pogoj za njeno vknjižbo zahteva predložitev javne ali zasebne listine, ki vsebuje veljaven pravni temelj pridobitve pravice ter oznako nepremičnine s podatki, s katerimi je vpisana v zemljiški knjigi. Če stranka takšne listine ne predloži, niso izpolnjeni pogoji za vpis.

Ker odločba kazenskega sodišča o razveljavitvi odločbe kazenskega sodišča o zaplembi premoženja ne vsebuje označbe nepremičnine, na kateri bi se naj vzpostavilo prejšnje stanje, predlagateljica pa ni sprožila postopka pri nepravdnem sodišču po ZIKS, zemljiškoknjižbo sodišče ni moglo dovoliti predlaganega vpisa, s katerim bi se izbrisala lastninska pravica na državo in vzpostavila lastninska pravica na neutemeljeno obsojenega.

Ker je na eni strani namen izvršilnega postopka doseči prisilno izpolnitev dolžnikove obveznosti, na drugi strani pa dolžnost podati zemljškoknjižno ali kakšno drugo izjavo volje, navedeno v odločbi, ki je izvršilni naslov, velja za izpolnjeno s pravnomočnostjo te odločbe (prvi odstavek 238. člena ZIZ), v primeru izvršilnega naslova na izstavitev zemljiškoknjižne listine upnica nima pravnega intresa za poseben izvršilni postopek.

Kadar izvršilni naslov dolžniku nalaga sklenitev pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižne listine sposobne za prenos lastninske pravice, izvršilni postopek ni potreben. Obveznost izhajajoča iz izvršilnega naslova velja za izpolnjeno z dnem pravnomočnosti sodne odločbe, ki je izvršilni naslov (prvi odstavek 238. člena ZIZ). Zato upnik nima pravnega interesa za vodenje izvršilnega postopka, katerega namen je dolžnika prisiliti k izpolnitvi obveznosti.

Ker so nepremičnine kot sredstva Zavoda za blagovne rezerve državna lastnina RS, je sodišče pravilno dovolilo vknjižbo stvarnih pravic, ki so bile s pogodbo sicer prenešene na zavod, na Republiko Slovenijo.

Tudi sklep stečajnega senata o priznanju izločitvene pravice na nepremičnini in pogodba kot izvedbeni akt tega sklepa morata vsebovati veljavni pravni temelj, če naj se dovoli vknjižba lastninske pravice na njuni podlagi.