VSL sodba I Cpg 1434/99

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. 2. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 9.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.06.2001 do plačila.

Sodišče prve stopnje je dne 13.09.1999 razsodilo, da se tožbeni zahtevek zavrne (1. točka izreka izpodbijane sodbe), da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 7.075,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.09.1999 do plačila (2. točka izreka izpodbijane sodbe) in da tožeča stranka sama nosi svoje stroške (3. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožeča stranka se je proti navedeni sodbi pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navedla je, da je v tožbi in pripravljalnih vlogah z dne 24.05.1999 in 07.09.1999 sodišču predlagala, da izvede dokaz z zaslišanjem J. S. Brez zaslišanja navedene priče (zavarovanca), pa sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti ali se je ta prepričal ali lahko varno parkira ob stavbi. Sodišče prve stopnje tako ni imelo podlage za uporabo določil 192. člen ZOR. To velja tako glede zaključka, da je podana krivda zavarovanca tožeče stranke, kot tudi glede ocene višine deleža njegove odgovornosti. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Tudi če je zavarovancu tožeče stranke moč očitati opustitev potrebne skrbnosti, pa je pri oceni deleža njegove odgovornosti potrebno v večji meri upoštevati (objektivno) odgovornost upravljalca zgradbe. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podredno da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške, ki so ji s pritožbo nastali. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo obširno odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo zavrne, potrdi izpodbijano sodbo in tožeči stranki naloži, da ji povrne stroške odgovora na pritožbo, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Ker je bila izpodbijana sodba izdana po 14.07.1999, ko je začel veljati "novi" Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP/99) je sodišče druge stopnje o vloženi pritožbi odločilo po določbah ZPP/99. Pritožba ni utemeljena. Glede na vrednost spora je postopek v tej zadevi tekel kot gospodarski spor majhne vrednosti (1. odst. 495. člena ZPP/99). V takem sporu je mogoče po določbi 1. odst. 458. člena ZPP/99 sodbo sodišča prve stopnje izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP/99 in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati zavarovanca tožeče stranke J. S. v zvezi z ugotovitvijo, ali se je prepričal, če lahko varno parkira, pomeni nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Zato tožeča stranka s pritožbo v tej smeri ne more uspeti. Uveljavljano kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP/99 pa tožeča stranka temelji na očitku, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede krivde zavarovanca tožeče stranke in glede ocene višine deleža njegove odgovornosti. Očitek ni utemeljen. V 158. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) je določeno, da je krivda podana, kadar oškodovanec povzroči škodo naklepno ali iz malomarnosti. Sodišče prve stopnje je krivdo zavarovanca tožeče stranke prepričljivo utemeljilo z ugotovitvijo, da se ta ni prepričal ali lahko varno parkira, še zlasti, ker je v zimskem času parkiral tik pod streho, na kateri je bil sneg, poleg tega pa mesto ni bilo predivideno za parkiranje. Opisano ravnanje je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot malomarnost, ki je prispevala k nastanku škode. V primeru, če je oškodovanec deloma kriv za škodo, pa je po določbi 3. odst. 177. člena ZOR imetnik (nevarne stvari), deloma prost svoje odgovornosti. Ker v konkretnem primeru konkurirata objektivna odgovornost tožene stranke in krivdna odgovornost zavarovanca tožeče stranke, ki ju ni mogoče meriti z istimi merili, je sodišče prve stopnje tehtalo pomen oškodovančeve krivde in pomen nevarnosti. Po določbi 1. odst. 192. člena ZOR je namreč oškodovanec, ki je tudi sam kriv za nastalo škodo, upravičen le do sorazmerno zmanjšane odškodnine. V zvezi z deležem odgovornosti zavarovanca tožeče stranke pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja napravilo materialno pravno pravilen zaključek, da je odgovornost zavarovanca tožeče stranke za nastalo škodo 30 % - na (glej še 216. člen ZPP/99). Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tako ni našlo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP/99. Tudi materialno pravo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Izpodbijano sodbo je sodišče druge stopnje preizkusilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP/99). Ker tudi teh kršitev ni našlo, je na podlagi 353. člena ZPP/99 neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter potrdilo zakonito in pravilno sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. člena ZPP/99. Glede na to, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela je dolžna toženi stranki povrniti stroške, ki so tej nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo (prim. 1. odst. 154. člen ZPP/77). V skladu z Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST) je sodišče druge stopnje toženi stranki kot potreben priznalo strošek sodne takse za odgovor na pritožbo v priglašenem znesku 9.000,00 SIT (2. odst. v zvezi s 1. in 5. odst. tar. št. 1 ZST) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.06.2001 do plačila (2. točka izreka).