VSL sklep II Cpg 340/2001

Ugovor se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi. Dolžnica sama krije stroške ugovora.

Sodišče prve stopnje je štelo ugovor proti sklepu o izvršbi (na podlagi verodostojne listine) za neutemeljen; zato ga je poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. V pravočasnem ugovoru je dolžnica terjatev priznala tako po temelju kot po višini, ter navedla, da zaradi nelikvidnosti, prezadolženosti in kapitalske neustreznosti že pripravlja predlog za uvedbo postopka prisilne poravnave. Zato po njenem mnenju, upoštevajoč 1. odst. 15. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju: ZFPPod), ne sme opravljati nobenih izplačil, razen tistih, ki so nujna za tekoče poslovanje. Priglasila je ugovorne stroške. Ugovor ni utemeljen. Po 2. odst. 53. čl. v zvezi s 1. odst. 61. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) mora biti ugovor obrazložen. Dolžnik mora navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in predložiti dokaze; sicer se ugovor šteje za neutemeljen. Držijo sicer dolžničine ugovorne navedbe, da uprava po nastanku razloga za stečaj ali prisilno poravnavo, ne sme opravljati nobenih izplačil, razen tistih, ki so nujna za tekoče poslovanje podjetja (prim. 1. odst. 15. čl. ZFPPod). Vendar pa je pri tem neutemeljen dolžničin zaključek, da obveznost do upnice ne sodi med nujne obveznosti za njeno tekoče poslovanje in da upničine terjatve zato "ne more in ne sme plačati". Določba 15. čl. ZFPPod namreč ureja le različne dolžnosti uprave v primeru nastopa plačilne nesposobnosti ali prezadolženosti in vsebinsko ne pomeni nič drugega kot del stečajnega prava in prava prisilne poravnave. Ne ureja pa dolžnosti uprave glede izpolnjevanja obveznosti, ugotovljnih v sodnih postopkih. Ker gre v konkretnem primeru za prisilno izvršitev sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (prim. 1. odst. 1. čl. ZIZ), dolžničine navedbe glede prepovedi opravljanja izplačil po 15. čl. ZFPPod tako niso ugovorni razlog, ki bi preprečeval izvršbo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je ugovor neobrazložen in s tem neutemeljen ter ravnalo po 5. odst. 62. čl. ZIZ in ugovor poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi. Ker sodišče druge stopnje ob reševanju ugovora ni našlo bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), oba v zvezi s 15. čl. ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, je ugovor kot neutemeljen zavrnilo ter potrdilo zakonit in pravilen sklep o izvršbi (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Dolžnica z ugovorom ni uspela, zato je sodišče druge stopnje skladno z določbo 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP, oba pa v zvezi s 15. čl. ZIZ odločilo, da sama krije svoje ugovorne stroške.