VSL sklep II Cp 1656/2000

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovora A.P.S. in B.M. zavrneta in ostane sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, Dn. št. 7201/97, z dne 29.12.1998, v veljavi.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo zemljiškoknjižni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, Dn. št. 7201/97, z dne 29.12.1998. Zoper ta sklep se je pritožila Republika Slovenija zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da soglaša z lastniškim stanjem obravnavane nepremičnine evidentiranim v zemljiški knjigi. Vendar pa 76.c člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. l. SRS št. 18/84 s spremembami in dopolnitvami; ZUN) določa, da so v zvezi z nedovoljeno zgrajenim objektom prepovedani vsi vpisi v katastru, zemljiški knjigi in drugih evidencah (četrta alineja prvega odstavka 76. člena) ter promet z objektom in z zemljiščem, na katerem je tak objekt. Prepovedi so stvarne in se nanašajo na nepremičnino, ne pa osebne, ki bi se nanašale na lastnika. To dodatno izhaja tudi iz petega odstavka 76. c člena ZUN, kjer zakon upošteva razliko med lastnikom in investitorjem. Prepovedi po 76.c členu so absolutne in veljajo na podlagi samega zakona. Tako prepoved v inšpekcijski odločbi kot zemljiškoknjižni vpis prepovedi sta v bistvu le poočitenje z zakonom predpisanega stanja ter so pravni posli v zvezi z nedovoljeno zgrajenim objektom in zemljiščem, na katerem tak objekt stoji, prepovedani in po določbi tretjega odstavka 76.c člena ZUN tudi nični ne glede na lastniško stanje nepremičnine. ZUN ne predvideva, da bi za vpis prepovedi pravnega prometa, ki je prvenstveno namenjen zaščiti tretjih oseb, inšpekcijska odločba morala poleg investitorja, zoper katerega je voden postopek, zajemati tudi lastnika ali solastnika nepremičnine. Take zahteve pa ne more postavljati niti sodišče in s tem pogojevati vpisa v zemljiško knjigo. Tudi po prvem odstavku 76. č člena ZUN, ki določa, da se prepovedi po uradni dolžnosti vpišejo v zemljiško knjigo, tak vpis ni vezan na pogoj, da naj bi bil zavezanec iz inšpekcijske odločbe tudi zemljiškoknjižni lastnik zemljišča. Tudi v primerih neusklajenega dejanskega in zemljiškoknjižnega stanja po logiki izpodbijanega sklepa teh prepovedi sploh ne bi bilo mogoče vpisati. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in izvede vpis po odločbi Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 356.2-1790/96-VM, z dne 18.6.1997. Na pritožbo Republike Slovenije je odgovorila A.P.S., ki navaja, da je pritožba Republike Slovenije z vzpostavitvijo prvotnega stanja (odstranitvijo črne gradnje) postala z dnem 30.6.2000 brezpredmetna. Brezpredmetna je glede na dejstvo, da so lastniki z.k. vložka 500 k.o. in B.M., zoper katerega je bila izdana odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor zaradi nedovoljene gradnje objekta na zemljišču, ki ni bilo njegova last, podpisali izvensodno poravnavo, ki je bila dejansko že realizirana, tako da je objekt v celoti odstranjen. S tem ni več podlage za zaznambo prepovedi. Prilaga notarsko listino, s katero dokazuje, da je pri z. k. vložku 500 k.o. vzpostavljeno prvotno stanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Pritožba je utemeljena. Prvi odstavek 76.c člena ZUN primeroma našteva vsa dejanja, ki so v zvezi z nedovoljeno zgrajenim objektom prepovedana. Te prepovedi so po drugem odstavku 76.c člena ZUN obvezna sestavina upravne odločbe iz 73. člena ZUN (o odstranitvi objekta). Po določbi prvega odstavka 76. č člena ZUN sodišče na podlagi te odločbe iz 73. člena ZUN, ki jo organ urbanistične inšpekcije nemudoma pošlje pristojnemu sodišču, po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo zaznambo v odločbi vsebovanih odredb in prepovedi ter ugotovljenih bremen po določbah tega zakona. Tako je tudi v obravnavani zadevi zemljiškoknjižno sodišče dne 30.6.1997 prejelo odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 356.2-1790/96-VM (popravni sklep) z dne 18.6.1997 in nato po pozivu dne 15.12.1998 še izvršljivo odločbo istega organa z dne 3.3.1997 (ki je bila s popravnim sklepom z dne 18.6.1997 popravljena) in na podlagi katerih je dolžno zaznambo v odločbi vsebovanih prepovedi vpisati po uradni dolžnosti. Zaznamba je vpis ali izbris pravnih dejstev, za katera zakon določa, da se vpisujejo v zemljiško knjigo (prvi odstavek 34. člena Zakona o zemljiški knjigi; ZZK). Zaznamba se opravi na podlagi listin in pod pogoji, ki jih določa zakon (drugi odstavek 34. člena ZZK). Listine, ki so podlaga za zaznambo, so lahko bodisi javne bodisi zasebne listine, ki dokazujejo, da je nastopilo pravno dejstvo, katerega zaznamba se predlaga. V obravnavani zadevi je ta listina izvršljiva upravna odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, na podlagi katere se določene prepovedi, vsebovane v tej odločbi, zaznamujejo v zemljiško knjigo. Zemljiškoknjižno sodišče je pri vpisu zaznambe vezano na vsebino listine. Vpis dovoli, če izhaja utemeljenost zahtevka za vpis iz vsebine listine (4. točka prvega odstavka 86. člena ZZK), o vpisu pa odloča po stanju v trenutku vložitve predloga za vpis oziroma prejema listine, na podlagi katere začne postopek za vpis po uradni dolžnosti (tretji odstavek 85. člena ZZK). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru za vpis zaznambe obstaja ovira (5. točka prvega odstavka 86. člena ZZK), ki je v tem, da se odločba upravnega organa nanaša zgolj na investitorja B.M., ne pa tudi na zemljiškoknjižne lastnike zemljišča, ki v sam upravni postopek niso bili pritegnjeni. Kot je bilo navedeno že zgoraj, listine, ki so lahko podlaga za zaznambo, in pogoje, pod katerimi se zaznamba opravi, določa zakon, to je v obravnavanem primeru ZUN (drugi odstavek 34. člena ZZK). Ta zakon (ZUN) za zaznambo v zemljiški knjigi ne določa pogoja, da se mora odločba upravnega organa nanašati tudi na zemljiškoknjižnega lastnika oziroma da mora biti investitor nedovoljeno zgrajenega objekta hkrati tudi lastnik zemljišča, na katerem je zgrajen tak objekt. Pritožba pravilno pojasnjuje, da se prepovedi po ZUN nanašajo na nepremičnino in so namenjene varstvu tretjih oseb, saj so po ZUN razpolaganja, ki so v nasprotju s prepovedmi, določenimi v prvem odstavku 76 c. člena ZUN, nična (tretji odstavek 76. c člena ZUN). Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, saj za zaznambo prepovedi, ki jih določa upravna odločba, ni nobenih ovir. Tudi ugovorni razlogi, ki jih navaja B.M., so neutemeljeni. Sodišče prve stopnje o vpisu odloča po stanju v trenutku vložitve predloga za vpis oziroma prejema listine, na podlagi katere začne postopek za vpis po uradni dolžnosti (tretji odstavek 85. člena ZZK). Zemljiškoknjižno sodišče je torej pri odločanju o utemeljenosti predloga za vpis vezano na tisto stanje v zemljiški knjigi, predlogu in njegovih prilogah, kakšno je bilo v trenutku vložitve predloga oziroma prejema listine, ki je podlaga za vpis po uradni dolžnosti. Zato ni mogoče upoštevati navedb, da je drugostopni organ z odločbo odpravil izrek odločbe prvostopnega organa pod 2., 3., 4., 6. in 7. alinejo v 2. točki izreka, saj se naknadno priložene listine pri odločanju o utemeljenosti vpisa ne upoštevajo. Tudi dejstvo, da je B.M. v upravnem postopku predlagal odlog izvršbe in dejstva, ki se nanašajo na samo utemeljenost izdaje odločbe upravnega organa, ne vplivajo na pravilnost odločitve zemljiškoknjižnega referenta, saj je zemljiškoknjižno sodišče vezano na vsebino izvršljive upravne odločbe. Neutemeljen je tudi ugovorni razlog, da naj bi bila (iz zemljiškoknjižnega izpiska z dne 3.2.1999 namreč to ni razvidno) v zemljiški knjigi na podlagi odločbe Območne geodetske uprave Ljubljana, Izpostava Ljubljana, predhodno že predlagana sprememba parcelne številke z novo površino in splošno vrsto rabe za zgradbo - delavnico. Sodišče prve stopnje (zemljiškoknjižni referent) je zaznambo prepovedi vpisalo pri parceli št. 243/7, to je v skladu z upravno odločbo, kjer je navedeno, da se zaznamba opravi pri tej parceli (vpisani v vl. št. 500 k.o.) in na njej stoječi zgradbi - delavnici (vezanost na vsebino upravne odločbe). S tem je odgovorjeno tudi na ugovorne navedbe A.P.S. o tem, da je Ministrstvo za okolje in prostor v svoji odločbi navedlo napačno parcelno številko, ker naj bi nedovoljeno zgrajeni objekt stal na parceli št. 349, vpisani v vl. št. 500 k.o. in ne na parceli št. 243/7. Glede na navedbe A.P.S. v odgovoru na pritožbo, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zaradi tega, ker je bil nedovoljeno zgrajeni objekt dne 30.6.2000 odstranjen, pritožba Republike Slovenije ni postala brezpredmetna. Kot je bilo že obrazloženo, je za utemeljenost predloga za vpis odločilno stanje ob prejemu listine, ki je podlaga za vpis po uradni dolžnosti. Na podlagi dejstva, da je bil nedovoljeno zgrajeni objekt odstranjen, je mogoče predlagati izbris zaznambe, postopek v zvezi s tem pa je določen v tretjem in četrtem odstavku 76 č. člena ZUN. Ker je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi Republike Slovenije in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovora A. P.S. in B.M. zavrnilo kot neutemeljena in vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, Dn. št. 7201/97, z dne 29.12.1998 (3. točka 95. člena ZZK).