VSL sklep II Cp 1670/99

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Sodišče prve stopnje je s sklepom priznalo položaj zakonitih dedičev po pok. Ignacu V. njegovi vdovi Marijani V., v zakonski zvezi rojenima otrokoma Ferdinandu V. in Mariji P. ter izvenzakonski hčerki Mariji M.. Zoper sklep so se pravočasno pritožili zakoniti dediči Marijana V., Ferdinand V. in Marija P.. Predlagajo, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se Mariji M. ne prizna položaja zakonite dedinje po pok. Ignacu V., podrejeno pa, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Marijana V. in Ferdinand V. se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 163. čl. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Presoja zapisnika Občinskega ljudskega odbora z dne 3.12.1956 pomeni dejansko vprašanje, ki bi ga bilo treba ugotavljati v pravdi in bi moralo zapuščinsko sodišče Marijo M. napotiti na pravdo. V tem delu so bile torej kršene določbe postopka. Marija M. v rojstnem listu nima vpisanega očeta, kar je ves čas vedela, pa ni storila ničesar, da bi dokazala, kdo je njen oče. Pojavila se je šele na zapuščinski obravnavi po pok. Ignacu V.. Za presojo vprašanja, ali ji gre položaj zakonite dedinje, je pomembno tudi to, da je postala polnoletna že leta 1968, pa vse do smrti Ignaca V. v letu 1997 ni ukrenila ničesar. Dejstvo, da ni vložila tožbe za ugotovitev očetovstva po veljavnih predpisih, ne more biti v škodo zakonitim dedičem v tem postopku. Sicer pa sodišče nepravilno razlaga Zakon o državnih matičnih knjigah, saj zmotno meni, da je za presojo priznanja očetovstva pomemben ta zakon. V času rojstva Marije M. je bil v veljavi Temeljni zakon o razmerju med starši in otroki (Ur. list FLRJ št. 104/47), ki je veljal vse do sprejetja Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Določilo 24. čl. Temeljnega zakona o razmerju med starši in otroki določa, da za očeta nezakonskega otroka velja tisti, ki ga prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s pravnomočno sodno odločbo, v 2. odst. tega čl. pa je določeno, da oče lahko prizna otroka za svojega pred matičarjem ali v javni listini ali v oporoki. Po 3. odst. 24. čl. to priznanje velja in se vpiše v matično knjigo samo, če se s tem priznanjem strinja otrokova mati, ki jo matičar o tem obvesti. Glede na to je nepravilna ugotovitev sodišča, da soglasje matere k vpisu očetovstva v matično knjigo po tedanjem Zakonu o državnih matičnih knjigah ni bilo zahtevano. To je namreč zahteval omenjeni zakon s področja rodbinske zakonodaje. Za priznanje očetovstva sta bila torej določena dva pogoja, ki sta morala biti podana kumulativno, in sicer priznanje očeta pred matičarjem ali v javni listini ali v oporoki ter strinjanje otrokove matere. Strinjaje otrokove matere torej ni bilo pomembno le zaradi vpisa v matično knjigo, temveč tudi zato, da je bilo priznanje veljavno. Poleg tega pa zapisnik OLO z dne 3.12.1956 tudi nima značaja javne listine. Za javno listino velja tista listina, ki vsebuje določene pogoje glede izdajatelja, oblike, vsebine ter pristojnosti izdajatelja. Javno listino lahko izda izdajatelj le v mejah svoje pristojnosti in zanjo velja domneva, da je resnično tisto, kar se v njej potrjuje, vendar ta domneva velja le glede tistega, zaradi česar je bila listina izdana. Iz zapisnika z dne 3.12.1956 pa niso razvidna imena uradnih oseb, ki so sodelovale pri tem zapisniku, temveč je na njem le nečitljiv podpis, iz katerega se ne da razbrati, kdo je listino podpisal niti v kakšni lastnosti je ta oseba sodelovala - kot zapisnkar ali kot nekdo, ki je postopek vodil. Zapisnik ni sestavljen v skladu z Zakonom o upravnem postopku in že zato ne izpolnjuje razlogov za javno listino. Poleg tega pa OLO niti ni bil pristojen za ugotavljanje učetovstva oziroma sprejemanje izjav o priznanju očetovstva, razen tega pa je bil sestavljen zaradi zvišanja preživnine, kar je razvidno iz spremnega dopisa. OLO je torej odločal le o zvišanju preživnine, kar pomeni, da se je preživnina očitno plačevala že prej in da torej ni šlo za ugotavljanje očetovstva. Marija P. se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ignac V. ni podal priznanja očetovstva v obliki, kot jo zahteva zakon, njegovo očetovstvo pa tudi ni bilo ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo. Listina oziroma zapis, na katero sodišče opira svojo odločitev, ne pomeni priznanja očetovstva v smislu zakonskih določil, nikjer pa tudi ni soglasja otrokove matere. Sicer pa je vse to nepomembno, ker podpis na tej listini sploh ni podpis Ignaca V.. Pritožba zakonitih dedičev je utemeljena. Zakonitima dedičema Marijani V. in Ferdinandu V. je treba uvodoma pojasniti, da se v tem zapuščinskem postopku ne ugotavlja očetovstvo in to niti ne kot predhodno vprašanje. Očetovstvo je namreč dopustno obravnavati le kot glavno vprašanje ter v postopku in rokih, ki jih določa rodbinska zakonodaja (sedaj 86. - 94. čl. ZZZDR, prej 22. - 27. čl. Temeljnega zakona o razmerju med starši in otroki). Neodvisno od tega pa je bodisi kot glavno bodisi kot stransko vprašanje vselej dopustno odločati v sporu, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve ali priznanja. V takem primeru bi bila Marija M. zakonita dedinja po pok. Ignacu V. (2. odst. 4. čl. in 11. čl. ZD). To je tudi sporno vprašanje, na odločitev o njem pa dejstvo, da Marija M. ni sprožila spora o očetovstvu, nima nobenega vpliva, sicer pa taka tožba, v primeru, da bi bilo očetovstvo na ustrezen način že ugotovljeno oziroma priznano, sploh ne bila dopustna. Za odločitev v sporu je torej relevantno le, ali je pok. Ignac V. priznal očetovstvo Marije M. na način, ki je bil veljaven v času priznanja, torej na enega od načinov, ki jih določa 24. čl. Temeljnega zakona o razmerju med starši in otroki. Po navedenem določilu, je bilo mogoče očetovstvo priznati pred matičarjem ali v javni listini ali v oporoki (2. odst. 24. čl.). Sodišče prve stopnje je na podlagi presoje zapisnika z dne 3.12.1956 zakjučilo, da gre za javno listino o priznanju očetovstva. Javna listina je tista, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti, in listina, ki jo izda v taki obliki samostojen zavod ali samostojna organizacija v zadevi poverjene ji javne službe (določilo 1.odst. 164. čl. Zakona o upravnem postopku iz l. 1956). Ljudski odbori so imeli določene naloge tudi na področju socialnega skrbstva, varstva mater in otrok. V spisu je predloženih več fotokopij zapisnika Občinskega ljudskega odbora Dobrova pri Ljubljani z dne 3.12.1956 in te je zapuščinsko sodišče presojalo, ali predstavljajo javno listino v prej omenjenem pomenu. Vendar pa pritožbeno sodišče sodi, da fotokopija ne more predstavljati javne listine, temveč bi bil to lahko le original listine ali njen na ustrezen način overjen prepis (overjena fotokopija). Materialnopravna presoja zapuščinskega sodišča fotokopije zapisnika kot javne listine je torej zmotna, zaradi takega izhodišča zapuščinskega sodišča, pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD). Na glede na navedeno je seveda v sporu dopustno (in potrebno) ugotavljati, ali je bilo priznanje očetovstva vendarle dano v obliki v skladu s tedaj veljavnimi predpisi. Dokazno breme, da je bilo takšno priznanje dano, je na strani Marije M., ki to trdi. Ta mora torej dokazati obstoj veljavnega priznanja in fotokopijo zapisnika z dne 3.12.1956 bi bilo mogoče obravnavati kot dokaz (v povezavi z drugimi predloženimi dokazi) o obstoju priznanja očetovstva na tedaj veljaven način. Navedeno pa že kaže, da med strankami ni sporno le pravno vprašanje (katerega je zapuščinsko sodišče videlo le v materialnopravni presoji fotokopije zapisnika z dne 3.12.1956), temveč so sporna tudi dejstva, od katerih je odvisna dedna pravica, konkretno je sporno dejstvo, ali je bilo sporno razmerje med dedinjo Marijo M. in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu, že ugotovljeno oziroma priznano na veljaven način. Zaradi tega bi bilo prav, da se spor obravnava v pravdi (1. odst. 210. in 1. tč. 2. odst. 210. čl. ZD). To v pritožbi navajata tudi dediča Marijana V. in Ferdinand V.. Pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja so razvidne že iz dosedanje obrazložitve: na podlagi vseh predloženih dokazov (ki doslej zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča niti niso bili ocenjevani) bo treba presoditi, ali je pok. Ignac V. podal izjavo o očetovstvu v obliki, ki je bila veljavna po predpisih v času priznanja. Ker ne gre zgolj za spor o uporabi prava, bo kazalo stranke v skladu s 1. tč. 2. odst. 210. čl. ZD napotiti na pravdo, zapuščinsko sodišče pa bo napotilo na pravdo tisto stranko, katere pravico bo štelo za manj verjetno (1. odst. 213. čl. ZD). Naj bo na tem mestu v zvezi s priznanjem očetovstva še opozorjeno na to, da priznanje očetovstva ureja rodbinska zakonodaja. V času, ko naj bi Ignac V. izjavo podal, je bil to Temeljni zakon o razmerju med starši in otroki, medtem ko Zakon o državnih matičnih knjigah ureja le vodenje matični kjnig (1. čl. zakona). Torej bodo za odločitev o tem, ali je pokojnik veljavno priznal očetovstvo odločilna določila omenjenega rodbinskega zakona, po teh pa ni odločilno, da v matični knjigi oče ni vpisan, saj Temeljni zakon o razmerjih med starši in otroki dopušča tudi to možnost (24. čl.). V primeru pomanjkanja materinega soglasja k priznanju očetovstva, zakon predvideva tožbo očeta na ugotovitev očetovstva, ki bi na ta način lahko potem dosegel tudi vpis matični knjigi (4. odst. 24. čl. Temeljnega zakona o razmerju med starši in otroki). Vse te okoliščine bo treba upoštevati pred ponovno odločitvijo o dedni pravici Marije M., upoštevati pa bo treba tudi nadaljnje (sedaj na novo zatrjevano) dejstvo, da naj bi izjave Ignac V. sploh ne podpisal, kot to trdi v pritožbi Marija P..