VSL sklep II Cp 1213/99

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se tožbi zavržeta.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek in nasprotni tožbeni zahtevek, s katerima sta pravdni stranki zahtevali, da sodišče ugotovi, da je tožena stranka lastnica določenega dela parcele št. 235 k.o. K.... Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni in nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker se ni moglo odločiti, kaj je bila prava volja pok. M. S., kljub temu, da je imelo vrsto dokazov, ki so potrjevali navedbe tožeče stranke. Obširno graja dejanske ugotovitve sodbe prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče posebej ne povzema, saj sodi, da za odločitev v sporu niso relevantne. Sodišče prve stopnje pa je po njenem mnenju celo nepravilno ugotovilo, kdo je tožena stranka. To sta sinova pokojnice A. in J., oba živeča v ZDA, po pooblastilu pa ju je zastopala A. T., ki ni stranka v postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena. Predlagala je, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje razveljavi in tožbo zavrže ali pa pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba je delno utemeljena. Tožeča stranka neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da sploh ni pravilno ugotovilo, kdo nastopa kot prava tožena stranka v tem pravdnem postopku. Sama je namreč v tožbi kot toženo stranko označila A. in J. S., ki ju zastopa A. T., pa tudi samo A. T., ki se je postopka udeleževala kot pooblaščenka prvih dveh tožencev in kot stranka. Kot tako jo je ves čas postopka označevala tudi sama tožeča stranka (npr. v vlogi z dne 6.3.1999, str. 77 spisa), kar je storila še celo v pritožbi kljub siceršnjim drugačnim trditvam. Edino tako je v postopku delitve stvari in skupnega premoženja tudi pravilno označena pravdna stranka, saj morajo v tem postopku sodelovati vsi skupni lastniki (v konkretnem primeru dediči parcele št. 235). Gre namreč za nujne sospornike. Nujno sosporništvo je posebna vrsta enotnega sosporništva (to je podano, kadar je spor mogoče po zakonu rešiti samo na enak način za vse sospornike in se zato po določilu 201. čl. ZPP/77 štejejo za enotno pravdno stranko) na pasivni strani in morajo biti toženi vsi sosporniki (udeleženci določenega materialnopravnega razmerja) skupaj, saj sicer v procesu ne nastopa legitimirana stranka. Če bi A. T. ne bila tožena (ki pa je glede na prej povedano bila), bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti iz tega razloga. Ta pravdni postopek se je začel s tožbo tožeče stranke po napotitvenem sklepu nepravdnega sodišča z dne 8.4.1993, opr. št. N 38/90, v katerem je po sklenitvi delne sodne poravnave dne 24.10.1990 ostal spor o delitvi parcele št. 235 k.o. K.... F. S. (oče tožnikov tega pravdnega postopka) je namreč dne 5.7.1990 vložil predlog, s katerim je zahteval, da A. S. in J. S. pripade v izključno last in posest tisti del navedene parcele, ki gre od ceste naravnost do konca vštevši z gredo, kar naj bi bilo skladno tudi z oporočno voljo M. S.. Kljub temu, da sta bila tožnika (kot dediča F. S.) v nepravdnem postopku napotena na pravdo zaradi ugotovitve višine svojih solastniških deležev na skupnem premoženju (skladno z določilom 2. odst. 118. čl. Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP), sta vložila tožbo, v nadaljevanju postopka pa tožena stranka tudi nasprotno tožbo, na ugotovitev lastninske pravice prvih dveh tožencev na določenem delu parcele št. 235. Pritrditi je treba trditvam tožene stranke v odgovoru na pritožbo, da se to isto vprašanje - vprašanje razdelitve parcele št. 235 - med istimi strankami že obravnava v nepravdnem postopku pred nepravdnim sodiščem (N 38/90 sedaj Okrajnega sodišča na Jesenicah). To pa pomeni, da teče pravda (postopek) o istem zahtevku, o katerem se (že) odloča v nepravdnem postopku, kar pa ni dopustno (3. odst. 194. čl. ZPP/77) in predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77), na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77). Po določilu 2. odst. 369. čl. ZPP/77 je zato pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje razveljavilo in zavrglo tožbo. Že je bilo omenjeno, da je tožena stranka vložila nasprotno tožbo, s katero je uveljavila svoj predlog (zahtevek) za razdelitev parcele št. 235 in ki ga je sodišče prve stopnje prav tako zavrnilo. Tožena stranka se zoper sodbo ni pritožila. Kljub temu pa je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo tudi v tem delu in tudi nasprotno tožbo zavrglo. Gre namreč za delitev (pravzaprav eno od možnosti delitve) iste parcele, ki se bo izvršila v nepravdnem postopku. Materialnopravna narava tožbe in nasprotne tožbe onemogoča ločeno obravnavanje predlogov (zahtevkov) posameznih solastnikov ali skupnih lastnikov (189. čl. ZPP/77 v zvezi s 37. čl. ZNP, 122. čl. ZNP v zvezi s 130. čl. ZNP). Ne glede na to kateri izmed njih vloži predlog (zahtevek), izrek sodne odločbe vedno vsebuje odločitev o razdelitvi solastne ali skupne stvari in torej odločitev o vseh njihovih predlogih. To pa pomeni, da ni mogoče o nasprotni tožbi odločiti neodvisno od tožbe, kot sicer velja za nasprotno tožbo po ZPP (189. čl. ZPP/77). Zato pritožbeno sodišče šteje, da je treba istočasno z razveljavitvijo odločitve o zahtevku iz tožbe razveljaviti tudi odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe (analogno pravno mnenje občne seje VSS, Poročilo VSS 2/92). Tudi nasprotno tožbo je zato zavrglo iz enakega razloga (2. odst. 369. čl. v zvezi z 11. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77). Ne glede na to, da tožeča stranka v pravdnem postopku s svojim zahtevkom sicer ni uspela, pa je pritožbeno sodišče delno ugodilo njeni pritožbi, saj je svojo odločitev sprejelo na podlagi njenega obravnavanja.