VSK sklep I Cp 118/2001

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnika proti toženi stranki Zvezi lovskih družin G., s katero je zahteval odpravo odločbe disciplinske komisije Lovske družine L. in odločbe Zveze lovskih družin G., s katerima mu je bila izrečena prepoved lova za vso divjad za dobo dveh let. Sodišče prve stopnje meni, da je sodno varstvo po 59. členu Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč zagotovljeno le občanu, ki mu je lovska družina zavrnila sprejem v članstvo, ali občanu, ki je bil s sklepom lovske organizacije izključen iz lovske družine. Tožnik pa ne zahteva takšnega sodnega varstva, saj mu je bil izrečen milejši ukrep in ker širše sodno varstvo od tistega, ki je določeno z zakonom, ni predvideno, je odločilo, da ne gre za spor, ki bi spadal v sodno pristojnost in je iz tega razloga po 274. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tožbo tožnika zavrglo.

Proti temu sklepu je vložil tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po členu 338 ZPP. Tožnik meni, da je odločitev sodišča protiustavna in da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. S tem, ko je sodišče zavrglo tožbo, je kršilo določbe 15., 23. in 42. člena Ustave Republike Slovenije. Že Upravno sodišče Republike Slovenije se je s sklepom izreklo za stvarno nepristojno in hkrati opozorilo na načelno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejeto na občni seji 16.6.1999, iz katerega izhaja, da je zagotovljeno sodno varstvo pri okrajnem sodišču in da gre v tožnikovem primeru za spor iz civilnopravnega razmerja. Pravica do sodnega varstva je tožniku zagotovljena že z Ustavo. Če je Okrajno sodišče v Tolminu podvomilo v pristojnost, bi moralo sprožiti spor o pristojnosti. Ker tega ni storilo, bi moralo o tožbi meritorno odločiti. Odločitev je zmotno oprlo na določbo 59. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč. Tožbo je tožnik vložil že 5.1.2000 in predlagal tudi izdajo začasne odredbe, tako da se izvršitev izpodbijane odločbe odloži do pravnomočnosti sodbe. Sodišče pa o začasni odredbi sploh ni odločalo. Zgleda kot bi se prvostopno sodišče hotelo izogniti meritornemu odločanju znotraj dveletnega obdobja, ko je tožeči stranki prepovedan lov na vso divjad. Iz teh razlogov tožnik predlaga, da se napadeno sodbo (pravilno sklep) razveljavi in vrne zadeva v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Člen 59 še vedno veljavnega Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (ZVGLD) določa, da ima zagotovljeno sodno varstvo pred pristojnim sodiščem občan, ki mu je lovska družina zavrnila sprejem v članstvo ali je bil izključen iz članstva. Z načelnim pravnim mnenjem, ki ga izpostavlja pritožba, je bilo rešeno vprašanje v pristojnost katerega sodišča spada spor o izključitvi člana iz lovske družine, saj načelno pravno mnenje, objavljeno v Pravnih mnenjih Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 1/1999, jasno določa, da v sporu o izključitvi člana lovske družine odloča sodišče splošne pristojnosti v pravdnem postopku. V konkretni zadevi pa tožnik ni bil izključen iz članstva lovske družine, ampak mu je bil v disciplinskem postopku izrečen blažji ukrep, in sicer disciplinski ukrep prepovedi lova na vso divjad za dobo dveh let zaradi očitane hujše kršitve pravil lovske družine. Če gre za blažji ukrep od izključitve iz lovske družine, kar nedvomno je disciplinski ukrep prepovedi lova za določeno dobo, zakon ne predvideva sodnega varstva.

Tudi v določbah 15., 23. in 42. člena Ustave Republike Slovenije ni podlage za sklepanje, da gre pri izrekanju disciplinskega ukrepa na podlagi pravilnika za tako pomembno pravico, da bi morala v končni fazi uživati še sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je zato po mnenju pritožbenega sodišča pravilno uporabilo določbo 59. člena ZVGLD.

Pravilno je tudi postopalo, ko je tožbo tožnika zavrglo, saj pritožba zmotno meni, da bi moralo sprožiti spor o pristojnosti. Takšen spor bi moralo sprožiti le, če bi drugače kot upravno sodišče štelo, da v tej zadevi ne gre za civilnopravno razmerje, da pa gre za poseg v ustavno pravico, za katero mora biti zagotovljeno sodno varstvo. V takšnem primeru namreč ustava v 2. odst. 157. člena določa, da če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Ker pa je zavzelo stališče, da sodnega varstva v tožnikovem primeru zakon ne zagotavlja in ker po mnenju pritožbenega sodišča tudi ne gre za poseg v kakšno ustavno pravico, ni podlage za sklep, da gre za spor o pristojnosti med splošnim sodiščem in upravnim sodiščem in je pravilna odločitev, da se tožba zavrže. Iz teh razlogov je neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.