VSL Sodba in sklep V Cpg 1061/2016

I. Pritožba zoper točki I in V izreka se zavrže.

II. Pritožba zoper točki II in IV izreka se zavrne in se izpodbijana sklep in sodba v teh delih potrdita.

III. Pritožbi zoper točko III izreka se delno ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da se znesek 30.000,00 EUR nadomesti z zneskom 20.000,00 EUR. V izpodbijanem, vendar nespremenjenem delu točke III izreka se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

IV. Pritožbi zoper točko VI izreka se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v točki VI izreka spremeni tako, da se znesek 1.743,62 EUR nadomesti z zneskom 665,31 EUR. V izpodbijanem, vendar nespremenjenem delu točke VI izreka se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

V. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 544,72 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te sodbe.

1Spor se je vodil zaradi plačila odškodnine in civilne kazni zaradi nedovoljene objave filma na svetovnem spletu.

2Postopek se je začel s predlogom za izvršbo na temelju verodostojne listine, Po ugovoru tožene stranke se je nadaljeval kot gospodarski spor.

3Tožeča stranka je trdila, da je imetnica materialnih avtorskih pravic na dokumentarnem filmu z naslovom "U". Na tožečo stranka naj bi materialne avtorske pravice prenesel scenarist in režiser M. L. Tožena stranka naj bi objavila film na svoji internetni strani. Za to naj ne bi imela dovoljenja tožeče stranke. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev materialne škode v višini nadomestila za uporabo filma v višini 10.000,00 EUR (1. odstavek 168. člena ZASP) in pa plačilo civilne kazni v višini 200 % od nadomestila za uporabo filma (3. odstavek 168. člena ZASP).

4Tožena stranka je trdila, da je od tožeče stranke kupila 600 zgoščenk s posnetim filmom. Trdila je tudi, da naj bi nanjo bila prenesena pravica do objave na svetovnem spletu.

5Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je avtor filma na tožečo stranko prenesel vse svoje materialne avtorske pravice. Tožeča in tožena stranka sta nato sklenili "Pogodbo male vrednosti" z dne 6. 3. 2008 za odkup 600 kosov DVD s posnetki tega filma (v nadaljevanju: Pogodba). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka ta film dajala na voljo javnosti. Presodilo je, da na toženo stranko ni bila prenesena pravica do objave na svetovnem spletu. Tožena stranka je kršila materialno avtorsko pravico tožeče stranke.

6Prvostopenjsko sodišče je razveljavilo sklep o izvršbi na temelju verodostojne listine še v preostalem delu, in je dopustilo objektivno spremembo tožbe (točki I in II izreka). Ugodilo je zahtevku tožeče stranke na plačilo odškodnine v višini 10.000,00 EUR in zahtevku na plačilo civilne kazni v višini 20.000,00 EUR. Naložilo je tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od obeh zneskov od 18. 1. 2014 naprej do plačila (točka III izreka). Toženi stranki je od izdaje prvostopenjske sodbe prepovedalo objavo filma "U" na spletnih straneh ali drugo dajanje na voljo javnosti (točka IV izreka). V preostanku je denarne tožbene zahtevke zavrnilo (točka V izreka). V točki VI izreka je odločilo o pravdnih stroških.

7Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. Vložila jo je zoper celotno sodbo. V pritožbi je navedla, da je avtor dokumentarnega filma med postopkom umrl. Če je bil M. L. edini družbenik in poslovodja tožeče stranke, naj bi z njegovo smrtjo tožeča stranka prenehala. Ker je film nastal v koprodukciji z RTV Slovenija, bi morala RTV Slovenija "kot solastnica filma nastopati skupaj s tožnikom kot dobavitej DVD-jev in fotografij ter prejeti plačano kupnino." Pogodba med tožečo in toženo stranko naj bi bila neveljavna. Ravnanje tožene stranke naj ne bi bilo protipravno, ker je tožena stranka z odkupom DVD finančno podprla film z namenom ohranjanja vojaške kulturne dediščine Slovenije in njenega prostora. Zaslišani priči, T. K. in Z. M. naj bi potrdili, da je bil avtor filma seznanjen z objavo dostopa do filma na spletnih straneh tožene stranke in da ni imel pripomb. Če bi jih bil imel, bi še zaživa postavil zahtevo po umiku in ne šele v letu 2013. Sodišče bi moralo upoštevati, da je pogodbo s tožečo stranko sklepalo ministrstvo, ki je pod strogim nadzorom revizijske komisije in ne sme sofinancirati filma mimo predpisov. Prvostopenjsko sodišče naj bi postopalo neskrbno, ker je brez zaslišanja avtorja ugotovilo odločilno pravno dejstvo, da tožeča stranka ni izrecno dovolila objave filma na spletni strani tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče se naj ne bi ukvarjalo s tem, da je bil film dostopen tudi preko portala Youtube. Ker je avtor soglašal, da tožena stranka izvede premiero filma in jo tudi financira, naj bi soglašal tudi z objavo na internetni strani.

8Tožena stranka meni, da je odškodnina previsoka in nezadostno utemeljena. Vprašanje naj bi celo bilo, ali je tožeča stranka sploh utrpela škodo zaradi objave. Tožena stranka naj ne bi ravnala niti naklepno, niti s hudo malomarnostjo. Višina civilne kazni je previsoka. Civilna kazen v višini 200 % bi bila lahko prisojena le, če bi bila kršitev storjena namerno. Ugotovitev sodišča, da je bil film umaknjen s spletne strani konec julija 2014, je nepravilna. Film naj bi bil namreč umaknjen s svetovnega spleta že konec leta 2013.

9Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. V pritožbi je obrazloženo nasprotovala posameznim s strani tožene stranke navedenim pritožbenim razlogom. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

10Tožena stranka je že po izteku pritožbenega roka vložila še vlogo "Odgovor tožene stranke na odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke". ZPP odgovora na odgovor na pritožbo v pritožbenem postopku sploh ne predvideva. Pritožnica jo je vložila tudi po izteku pritožbenega roka. Pritožbeno sodišče je zato ni moglo upoštevati kot dopolnitev pritožbe. Ker ZPP možnosti vložitve takšne vloge ne pozna, je pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

I. ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER TOČKI I IN V IZREKA PRVOSTOPENJSKE SODBE

11Pritožbeno sodišče je pritožbo zoper točki I in V izreka zavrglo. Pritožba zoper ti dve točki izreka je namreč nedopustna, ker zanjo pritožnica ni imela pravnega interesa (4. odstavek 343. člena ZPP). Pravni interes bi imela, če bi lahko s pritožbo dosegla izboljšanja svojega pravnega položaja. To ni mogoče, ker sta prvostopenjska sodba in sklep v točkah I in V izreka za toženo stranko ugodni. S točko I je bil izrek o izvršbi, izdan zoper toženo stranko, razveljavljen. S točko V izreka pa je bil del tožbenih zahtevkov zavrnjen.

II. ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER TOČKO III IZREKA

12Prvostopenjsko sodišče je v točki III izreka odločilo o odškodninskem zahtevku tožeče stranke in o civilni kazni (1. in 3. odstavek 168. člena ZASP).

13Odločitev prvostopenjskega sodišča je po temelju pravilna. Ker je tožena stranka brez dovoljenja imetnika materialnih avtorskih pravic objavila dokumentarni film "U", je kršila materialno avtorsko pravico tožeče stranke. Objavila jo je ne glede na to, da na toženo stranko s pogodbo ni bila prenesena materialna avtorska pravica ali kako drugače podeljeno dovoljenje za njeno objavo.

14Zaradi smrti družbenika, tudi če je to edini družbenik kapitalske družbe, družba ne preneha. Družbeniške pravice so premoženjske pravice in kot takšne podedljive. To velja med drugim tudi za d. o. o. in konkretno za tožečo stranko. Tožbe torej prvostopenjsko sodišče ni smelo zavreči, saj tožeča stranka ni prenehala obstajati kljub smrti M. L.

15Ena od materialnih avtorskih pravic (22. člena ZASP) je pravica dajanja avtorskega dela na voljo javnosti (32a. člen ZASP). To je izključna pravica, da se delo naredi dostopno javnosti na način, ki mogoča posameznikom dostop do njega s kraja in v času, ki ju sami izberejo. Objava filma na internetni strani tožene stranke nedvomno posega prav v to materialno avtorsko pravico.

16Med strankama ni bilo sporno, da je avtor dokumentarnega filma M. L. materialne avtorske pravice prenesel na tožečo stranko. Po presoji prvostopenjskega sodišča tožeča stranka pravice po 32a. členu ZASP ni prenesla na toženo stranko. Takšna presoja je pravilna in jo pritožba brez uspeha poskuša izpodbiti. Če bi se tožena stranka hotela izogniti svoji odškodninski odgovornosti, bi morala dokazati, da je do prenosa pravice dajanja avtorskega dela na voljo javnosti prišlo. To ji ni uspelo.

17Pogodba z dne 6. 3. 2008 se je nanašala izključno na nakup 600 zgoščenk (DVD) in avtorske pravice po 32a. členu ZASP niti ne omenja. Ali je bila ta pogodba veljavna ali ne, kot razglablja pritožba, je za samo odločitev v tej zadevi zato tudi povsem nepomembno. Prav tako je nepomembno, ali je tožena stranka s sklenitvijo Pogodbe nameravala finančno podpreti izdelavo dokumentarnega filma, pripravila premiero in poravnala stroške zanjo. Celo če je vse to storila, to še ne pomeni, da je imela dovoljenje imetnika materialnih avtorskih pravic za dajanje filma na voljo javnosti. Četudi je avtor M. L. vedel, kakšen je splošni namen Vojaškega muzeja, iz te gole vednosti ni mogel sklepati, da bo Vojaški muzej dal njegovo avtorsko delo na razpolago javnosti in tudi ni mogoče sklepati, da se je avtor s tem strinjal.

18Objava dokumentarnega filma na portalu Youtube lahko pomeni samostojno kršitev, napravljeno s strani nekoga tretjega, ali pa tudi ne. Ker gre za samostojno ravnanje nekoga tretjega, to na samo odgovornost tožene stranke nima nobenega vpliva.

19Četudi sta obe priči tožene stranke, T. K. in Z. M., izpovedali da M. L. ni nasprotoval zamisli, da se film da na voljo na spletni strani tožene stranke, to ne pomeni, da ni bila kršena materialna avtorska pravica v imetništvu tožeče stranke. Vendar pa zgolj opustitev dejavnega nasprotovanja objavi filma na svetovnem spletu še ne pomeni, da se je prizadeti imetnik materialnih avtorskih pravic s takšno objavo strinjal. Glede tega je presoja pritožbenega sodišča povsem enaka, kot je bila že presoja prvostopenjskega sodišča.

20Pritožba med drugim tudi meni, da je bila storjena procesna kršitev, ker prvostopenjsko sodišče ni zaslišalo M. L.. Na str. 2 in 4 pa pritožba sama navaja, da je M. L. umrl. To je ugotovila že prvostopenjska sodba sama. Prvostopenjsko sodišče torej ni kršilo določb pravdnega postopka, ker ni zaslišalo nekoga, ki ga ni moglo več zaslišati. Prvostopenjsko sodišče je pač ugotavljalo dejansko stanje v okviru mogočega. S pravdanjem povezana tveganja, zlasti v zvezi z nemožnostjo izvedbe posameznega dokaza, pa je v okviru dokaznega bremena nosila vsaka stranka sama, torej tudi tožena stranka.

21Pritožba pa je utemeljena v tistem delu, v katerem izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se je dajanja filma "U" na voljo javnosti končalo julija 2014. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na l. št. 51. Pritožbeno sodišče na l. št. 51 ni našlo takšne trditve, in tudi sicer nikjer drugje. Tožena stranka ima tako prav, da je bil film umaknjen s spletne strani konec leta 2013. Umaknjen je bil takoj, ko je tožena stranka prejela pismo od Odvetniške pisarne Č. pismo (z dne 21. 11. 2013). Tako je izpovedala priča Z. M. (l. št. 87). Vendar pa ta okoliščina v ničemer ne vpliva na odločitev v tej zadevi. Kršitev je bila namreč storjena že z objavo na spletu. Ta pa ni sporna.

22Odškodnina se v avtorskih sporih lahko odmerja po splošnih pravilih (132. člen OZ in 2. odstavek 168. člena OZ). To pomeni, da se primerja hipotetična velikost premoženja brez škodnega dogodka in resnična velikost premoženja ob upoštevanju posledic škodnega dogodka. 2. odstavek 168. člena ZASP jasno določa, da se odškodnina lahko odmerja tudi v obsegu, ki je enak honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo. Čeprav pritožba dvomi v to, da je tožeča stranka utrpela kakšno po splošnih pravilih določeno škodo, je odločitev prvostopenjskega sodišča nedvomno pravilna. Prvostopenjsko sodišče je namreč o odškodnini odločilo v skladu z 2. odstavkom 168. člena ZASP.

23Neutemeljena je pritožba v delu, v katerem izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča glede višine denarnega nadomestila. Tožeča stranka je glede višine primernega nadomestila v teku prvostopenjskega postopka podala svoje trditve. Tem trditvam tožena stranka ni konkretno ugovarjala (prvostopenjska sodba, r. št. 17). Kolikšno je primerno nadomestilo, je bilo s tem ugotovljeno (2. odstavek 214. člena ZPP).

24Prav ima sicer pritožba, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je ravnala namerno. Prvostopenjsko sodišče namreč ni ugotovilo, da bi tožena stranka vedela, da ima tožeča stranka avtorsko pravico, in jo je prav ob zavedanju, da ima nekdo drug avtorsko pravico, tudi hotela kršiti, ali v kršitev vsaj privolila.

25Preden se da na voljo javnosti neko delo, se mora dajalec vsekakor pozanimati, ali delo ni varovano z materialnimi avtorskimi pravicami. To vsekakor velja pri delih, pri katerih je očitno, da so varovana z avtorsko pravico. Da so na filmu "U" avtorske pravice obstajale, med strankama niti ni bilo sporno. Kdor se ne pozanima glede imetništva avtorske pravice in ne pridobi materialne avtorske pravice, ravna nadpovprečno neskrbno, razen če ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih takšno ravnanje napravijo zgolj malomarno ali pa zaradi njih celo odpade očitek krivdnega ravnanja. Takšne okoliščine niso bile ugotovljene.

26Pritožba pa je utemeljena glede višine civilne kazni. Pri odločitvi o višini civilne kazni mora sodišče upoštevati vse različne okoliščine primera, med drugim tudi stopnjo krivde in velikost nadomestila. Čim višje je nadomestilo, tem nižja bo praviloma civilna kazen ob sicer enakih vseh drugih okoliščinah.

27Res je sicer ravnala tožena stranka hudo malomarno, vendarle pa kakšnih posebnih oteževalnih okoliščin ni bilo. Civilna kazen v višini 100 % od nadomestila je po presoji pritožbenega sodišča dovolj visoka. Civilna kazen v višini 200 % bi prišla v poštev šele pri posebej zavržnem ravnanju kršitelja.

28Sicer je očitno, da v času odločanja pritožbenega sodišča še ne obstaja ustaljena sodna praksa glede višine civilne kazni. Izjema velja sicer za nekatere pravice, ki jih uveljavljajo kolektivne organizacije. Odločbe te vrste pomenijo zaokroženo skupino, ki ni najbolj primerna za primerjavo, če pride do kakšne drugovrstne kršitve. V tej zadevi se zato na sodno prakso v zvezi s kršitvijo tistih pravic, katerih uveljavljanje je preneseno na kolektivne organizacije, zato ni mogoče opreti.

29Pritožbeno sodišče pa je pri odločitvi o višini civilne kazni upoštevalo primere, ki so temu še najbolj podobni (opr. št.: VSL V Cpg 404/2016, II Cp 2037/2016, V Cpg 816/2016, I Cpg 1678/2016).

30Civilne kazni se, pri vsekakor zelo različnih vrstah kršenih avtorskih del, različni višini nadomestila ali honorarja in ostalih okoliščinah, v naštetih odločbah odmerjajo praviloma v višini 100 % od temelja; odstopa le odločba VSL II CP 2037/2016, v kateri je bila odmerjena višja civilna kazen (160 %, toda pri nadomestilu v višini 3.099,88 EUR). Odločitev pritožbenega sodišča je torej tudi v okviru dosedanje sicer skromne in ne povsem primerljive sodne prakse.

31Pritožbeno sodišče je opravilo le preizkus po uradni dolžnosti glede prisojenih zamudnih obresti. Odločilo je, da je bila odločitev pravilna (2. odstavek 350. člena ZPP).

III. ODLOČITEV O PRITOŽBI ZOPER TOČKI II IN IV IZREKA PRVOSTOPENJSKE SODBE

32Zoper ti dve točki je bila pritožba zgolj vložena, vendar pa pritožba ni navedla nobenih pritožbenih razlogov.

33Pritožbeno sodišče je opravilo zgolj preizkus po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Izid preizkusa je bil, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Odločitev o objektivni spremembi tožbe temelji na 185. členu ZPP, odločitev o prepovedi objave filma pa na 1. točki 1. odstavka 167. člena ZASP.

IV. ODLOČITEV O STROŠKIH PRVOSTOPENJSKEGA IN DRUGOSTOPENJSKEGA POSTOPKA

34Zaradi spremenjenega uspeha obeh strank je moralo pritožbeno sodišče še enkrat odločiti o stroških prvostopenjskega postopka.

35Zoper samo ugotovitev višine stroškov ene in druge stranke tožena stranka ni vložila pritožbe. Te bodo temelj za ponovno odmero stroškov prvostopenjskega postopka.

36Stroški tožeče stranke so znašali 2.503,45 EUR, stroški tožene stranke pa 1.492,50 EUR.

37Uspeh tožeče stranke v prvostopenjskem postopku znaša 54 %, tožene stranke pa 46 %. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve 1.351,86 EUR, tožena stranka pa do povrnitve 686,55 EUR. Po pobotanju obeh zahtevkov je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 665,31 EUR.

38Tožena stranka je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Zahtevala je povrnitev stroškov v višini 1.125 OT in pa povrnitev materialnih stroškov v višini 2 %.

39Glede na to, da se je postopek začel še, ko se je še uporabljal ZOdvT, se odmerja nagrada za delo pooblaščenca še po tem zakonu. Tožena stranka je smiselno uveljavljala povrnitev nagrade v višini 516,37 EUR in pa materialnih stroškov v višini 10,33 EUR.

40Preostala vrednost spornega predmeta znaša le še 30.000,00 EUR. Upravičeni stroški tožene stranke so glede na tarif. št. 3210 ZOdvT znašali vseh zahtevanih 516,37 EUR. Tožena stranka je tudi upravičena do povrnitve vseh zahtevanih 10,33 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT). Uspela pa je tožena stranka s pritožbo le v višini 10.000,00 EUR, torej z 1/3. Glede na uspeh je tožena stranka upravičena do povrnitve 175,57 EUR.

41Stroški tožeče stranke pa so znašali 865,60 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in DDV od vsote teh dveh postavk. Upravičeni stroški tožeče stranke so znašali 1.080,43 EUR. Glede na uspeh je tožeča stranka upravičena do povrnitve 720,29 EUR.

42Po pobotanju obeh zneskov stroškov, ki so nastali v pritožbenem postopku, mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške v višini 544,72 EUR.

43Oba zneska bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.