2. člen ZASP

Besedilo Dovoljenja, da se tožnici "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih", v tem primeru pojasnjuje, da lahko tožnica uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Ali so bili javno objavljeni pred ali po izdaji Dovoljenja, pa ne vpliva na tožničino pravico, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov. Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS2006 in Pogodbe 2006 ni primerno drugače obravnavati posameznih strank, ki so imele v preteklosti (toda ne v iztoževanem obdobju) s

Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo. Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni

Besedilo Dovoljenja, da se tožeči stranki "dovoli kolektivno uveljavljanje pravic na že objavljenih fonogramih" v tem primeru le pojasnjuje, da lahko tožeča stranka uveljavlja kolektivno varstvo le na javno objavljenih fonogramih in ne tudi na tistih, ki sicer obstajajo in so obstajali že pred izdajo Dovoljenja, a niso (bili) javno objavljeni. Pri tem okoliščina, kdaj so bili fonogrami javno objavljeni, pred ali po izdaji Dovoljenja, ne vpliva na pravico tožeče stranke, da po pridobitvi Dovoljenja v času trajanja pravic (132. člen ZASP) kolektivno uveljavlja pravice ob javni priobčitvi fonogramov, vključno z javnim prenašanjem in radijsko retransmisijo. Za zagotavljanje enakega obravnavanja strank, konkurenčnosti med strankami in predvidljivosti, je pomembno, da se za primerljive položaje uporabi enak način določanja primernega nadomestila in v naprej določene predvidljive postavke. To je še toliko bolj pomembno v primerih, kot je obravnavani, ko je pred sodiščem več primerljivih postopkov. Zato ni primerno, da bi sodišče pri odločanju o primerni višini nadomestila in parametrih za njegovo določitev upoštevalo določila Pogodbe 2006. Po prenehanju SS 2006 in Pogodbe 2006 ni

Določba 148. člena KZ-1 je t.i. tiha blanketna kazenskopravna norma, ki se ne izrecno, ampak le smiselno sklicuje na pojme, podrobneje urejene v ZASP, kjer je določena vsebina materialnih avtorskih pravic. Inkriminirano je tisto dejanje, ki krši navedeni avtorskopravni zakon. Pravilno pritožba poudarja, da je treba navedbe iz opisa brati oziroma razumeti v okviru celotnega opisa dejanja. Iz slednjega je tako mogoče prepoznati očitek neupravičene uporabe računalniškega programa družbe P. d.o.o. v predelani obliki, s tem pa smiselno zatrjevano kršitev izključne pravice avtorja računalniškega programa iz 2. točke prvega odstavka 113. člena ZASP, ki predstavlja posebno podobliko pravice predelave.

Odškodnina se v avtorskih sporih lahko odmerja po splošnih pravilih. To pomeni, da se primerja hipotetična velikost premoženja brez škodnega dogodka in resnična velikost premoženja ob upoštevanju posledic škodnega dogodka. Drugi odstavek 168. člena ZASP jasno določa, da se odškodnina lahko odmerja tudi v obsegu, ki je enak honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo. Čeprav pritožba dvomi v to, da je tožeča stranka utrpela kakšno po splošnih pravilih določeno škodo, je odločitev prvostopenjskega sodišča nedvomno pravilna. Prvostopenjsko sodišče je namreč o odškodnini odločilo v skladu z drugim odstavkom 168. člena ZASP. Preden se da na voljo javnosti neko delo, se mora dajalec vsekakor pozanimati, ali delo ni varovano z materialnimi avtorskimi pravicami. To vsekakor velja pri delih, pri katerih je očitno, da so varovana z avtorsko pravico. Da so na filmu "U" avtorske pravice obstajale, med strankama niti ni bilo sporno. Kdor se ne pozanima glede imetništva avtorske pravice in ne pridobi materialne avtorske pravice, ravna nadpovprečno neskrbno, razen če ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih takšno ravnanje napravijo zgolj malomarno ali pa zaradi njih celo odpade očitek

Tožeča stranka je upravičena zgolj do tistega zneska, ki so ga uporabniki dolžni plačati za zakonito uporabo glasbenih del po Pravilniku iz leta 1998. DDV je tožeča stranka v skladu z ZDDV-1 dolžna odvesti državi za opravljene dobave blaga ali storitve. Zato lahko v primeru obstoja tako obdavčenih transakcij v dogovoru z uporabniki takšno obveznost ekonomsko prevali nanje s tem, da jim zaračuna vrednost nadomestila, povečano za odstotek DDV.