VSL sodba I Cp 3511/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa
je dolžna povrniti njene pritožbene stroške v znesku 58.090,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2006, v petnajstih dneh, pod
izvršbo.

Okrajno sodišče je s sodbo z dne 21.4.2005, opr. št. P 364/04,

razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko sprejeti v

svoje članstvo in ji povrniti pravdne stroške v znesku 159.940,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2005 do plačila.

Proti sodbi se je pritožila tožena stranka. Meni, da sodišče ni

pristojno za odločanje o sporu med tožečo in toženo stranko. O

sprejemu novih članov v Lovsko družino A. namreč skladno s 13. členom

Pravil Lovske družine A. odloča občni zbor, ki je najvišji organ

tožene stranke, ta pa je vlogo tožeče stranke za sprejem v članstvo

že dvakrat zavrnil. Z novim Zakonom o divjadi in lovstvu je prenehal

veljati prej veljavni Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o

upravljanju lovišč. Novi zakon za razliko od prej veljavnega nima

določb o obveznem sprejemu v članstvo lovske družine, o sodnem

varstvu v primeru nesprejema v članstvo, ne določa tudi več

zakonskega roka, v katerem bi morala lovska organizacija odločiti o

sprejemu oziroma nesprejemu v članstvo, kot je to določal prej

veljavni zakon. Po sedaj veljavnem zakonu tudi pravica do

udejstvovanja v lovu ni več izključno vezana na članstvo v lovski

organizaciji, kot je to določal 45. člen prej veljavnega zakona. Eden

izmed glavnih razlogov za združevanje v lovske družine, poleg varstva

in gojitve divjadi, je bila do sprejema sedaj veljavnega zakona ravno

pravica do lova, saj posameznik brez da bi bil član posamezne lovske

družine, te pravice ni imel. Iz izpovedi tožeče stranke izhaja, da je

bistveni razlog, zaradi katerega želi postati član tožene stranke,

ravno lov, medtem ko je sama izjavila, da divjačine sploh ne mara.

Tožeča stranka je bila dosedaj že večkrat član različnih lovskih

družin, iz katerih pa je sama izstopila, še preden so jo zaradi

konfliktov in nepravilnosti izključili. Tožečo stranko nobena lovska

družina v svoje članstvo ne želi več sprejeti, to pa dokazuje, da

njeni interesi za združevanje niso identični in skupni z interesi

drugih članov raznih lovskih družin, med drugim tudi z interesi

članov tožene stranke. Tožeča stranka je izpovedala, da zoper njo

niso bili uvedeni kazenski oziroma disciplinski postopki v lovskih

družinah, hkrati pa je izpovedala, da so ji, ko je izstopila iz

Lovske družine B., napisali, da so mrtve race, ki jih je ustrelila,

plavale proti S.. Iz slednjega izhaja, da se tožeča stranka v

dosedanjih lovskih družinah ni obnašala skladno z veljavno zakonodajo

in pravili posameznih lovskih družin. Prav zaradi tega je tožeča

stranka sodišču predlagala, da opravi poizvedbe pri lovskih družinah

oziroma pri disciplinski komisiji Zveze lovskih družin N. v zvezi z

morebitnimi uvedenimi disciplinskimi postopki ali izključitvami

tožeče stranke iz lovskih družin. Ker sodišče prve stopnje tega

dokaza ni izvedlo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Glede na to, da je društvo prostovoljna in svobodna asociacija in se

vanj združujejo posamezniki z enakimi in skupnimi interesi,

pritožnica meni, da o sprejemu novih članov lahko odloči le njen

najvišji organ, to je občni zbor, ne pa sodišče. V nasprotnem primeru

namreč ne gre več za svobodno, temveč za prisilno združevanje, kar bi

pomenilo kršitev pravic ostalih članov društva. Iz izpovedi tožeče

stranke izhaja, da je njen interes za članstvo v toženi stranki

izključno le lov, medtem ko se ostali člani tožene stranke združujejo

zaradi varstva in gojitve divjadi. Tudi če tožeča stranka izpolnjuje

formalne pogoje za članstvo v toženi stranki, pa njeni interesi za

združevanje niso identični z interesi drugih članov, zaradi česar

tožena stranka meni, da tožeče stranke v članstvo ni dolžna sprejeti.

Po njenem mnenju je zato zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je

društvo dolžno sprejeti posameznika v članstvo, čim izpolnjuje

zahtevane pogoje. Sodišče se je v izpodbijani sodbi sklicevalo tudi

na odločbo pritožbene disciplinske komisije pri Zvezi lovskih družin

N. z dne 13.9.2003. Ta odločba pritožbene disciplinske komisije je

nična, saj omenjena komisija ni bila stvarno pristojna za odločanje v

zvezi s sprejemom tožeče stranke v članstvo Lovske družine A., temveč

le v zvezi z odločbami disciplinskih komisij lovskih družin, članic

zveze lovskih družin, ne pa tudi v sporih med nečlani in lovskimi

družinami glede sprejema v članstvo lovskih družin. Tožeča stranka je

predlog za izvršbo umaknila iz razloga, ker ni razpolagala z

izvršilnim naslovom, na podlagi katerega bi lahko izvršbo zoper

toženo stranko uspešno vodila.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in navaja, da je

tožena stranka društvo, tožeča pa želi postati član tega društva. Za

spor med pravdnima strankama je pristojno sodišče splošne

pristojnosti. Vsi zainteresirani imajo pravico do vstopa v članstvo

društva pod enakimi pogoji, ki jih določa statut ali drug akt

društva, v konkretnem primeru Pravila LD A.. Organi tožene stranke

lahko presojajo le, ali tožeča stranka izpolnuje pogoje za sprejem.

Tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje za včlanitev v LD A., zato je

sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku.

Razpravljanje o ostalem za odločitev ni pomembno. Tožena stranka želi

predrugačiti pomen besed tožeče stranke. Tožeči stranki ni le do

lova, temveč do vseh dejavnosti, povezanih z njim. Dejansko ji je do

uplenitve živali še najmanj, saj je izpovedala, da divjačine ne mara.

Tudi sicer trditve tožene stranke o neskladnosti interesov tožeče

stranke z interesi ostalih članov niso relevantne, saj ti niso pogoj

za članstvo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za odločitev o

tožbenem zahtevku tožeče stranke, da jo je tožena stranka dolžna

sprejeti za svojega člana, pristojno sodišče. To pa kljub temu, da

sedaj veljavni Zakon o divjadi in lovstvu (Ur. list RS, št. 16/04, v

nadaljevanju ZDLov-1), ki je stopil v veljavo z dnem 20.5.2004 in s

tem dnem razveljavil prej veljavni Zakon o varstvu, gojitvi in lovu

divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. list SRS, št. 25/76, 29/86, Ur.

list SFRJ, št. 83/89, Ur. list SRS, št. 5/90, Ur. list RS - stari,

št. 10/91, Ur. list RS/1, št. 17/91, Ur. list RS, št. 55/92, 13/93,

66/93, 29/95, 89/99, 31/00, 16/04, v nadaljevanju ZVGLD), nima več

določbe, kot jo je vseboval ZVGLD v 59. členu, da lahko občan, ki mu

je lovska družina zavrnila sprejem v članstvo ali mu v treh mesecih

ni odgovorila na zahtevo za sprejem v članstvo, ali je bil s sklepom

lovske organizacije izključen iz lovske družine, vloži v 30-ih dneh

po prejemu sklepa o zavrnitvi ali izključitvi oziroma po izteku

3-mesečnega roka zahtevo, da o tem odloči pristojno samoupravno

sodišče pri zvezi lovskih družin. Pravica tožeče stranke, da postane

član društva, konkretno Lovske družine A., je njena z ustavo

zagotovljena pravica do svobodnega združevanja (2. odst. 42. člena

Ustave Republike Slovenije, Ur. list RS/I, št. 33/91, Ur. list RS,

št. 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, v nadaljevanju URS). Sodno varstvo te

z ustavo zagotovljene pravice zagotavlja URS v 4. odst. 15. člena. Ta

načelna določba iz 4. odst. 15. člena URS je še posebej zagotovljena

v 23. členu URS, ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih

pravicah in dolžnostih ter o tožbah proti njemu, brez nepotrebnega

odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno

sodišče. Pritožbenim navedbam tožene stranke, da za odločitev v

konkretnem primeru ni pristojno sodišče, torej ni mogoče pritrditi.

Za odločitev v konketnem primeru niso relevantne trditve tožene

stranke, da novi ZDLov-1 za razliko od prej veljavnega ZVGLD nima več

določb o obveznem članstvu v lovski družini in da po sedaj veljavnem

zakonu pravica do udejstvovanja v lovu ni več izključno vezana na

članstvo v lovski organizaciji ter da novi zakon ne določa roka, v

katerem mora lovska organizacija odgovoriti na prošnjo za sprejem v

njeno članstvo. Tožeča stranka je s svojimi večkratnimi prošnjami za

sprejem v Lovsko družino A. (v letu 2002 in 2004) in nazadnje z

vložitvijo tožbe izkazala željo, da postane član tožene stranke.

Tožena stranka je društvo (to izrecno določa 1. odst. 65. člena

ZDLov-1, zato se tudi zanjo uporabljajo določbe Zakona o društvih

(Ur. list RS, št. 60/95, 49/98, 89/99, 80/04, v nadaljevanju ZDru).

ZDru v 1. odst. 1. člena določa, da je društvo prostovoljno,

samostojno, nepridobitno združenje fizičnih oseb, ki se združujejo

zaradi skupno določenih interesov, opredeljenih v temeljnem aktu

društva in v skladu z zakonom (1. odst. 1. člena ZDru).

Prostovoljnost, ki je bistvena lastnost društva, pomeni tudi svobodo

glede odločitve o članstvu, pravico pristopa, pravico ne pristopiti

in pravico izstopa. Vsaka oseba sicer ne more pristopiti k društvu

brez upoštevanju tistih, ki so že člani društva. Člani društva ali

organ, ki mu to zaupajo, namreč odloča o sprejemu novih članov (v

konkretnem primeru občni zbor tožene stranke - deveta alineja 13.

člena Pravil lovske družine A.). Odločanje o sprejemu v članstvo je v

skladu z zasebno avtonomijo društev in v skladu s to avtonomijo lahko

društvo določi bolj ali manj obsežne in stroge pogoje za sprejem v

članstvo. Če pa nekdo izpolnjuje vse s strani društva določene pogoje

za včlanitev v društvo, ga je le-to dolžno sprejeti za svojega člana,

saj ZDru v 1. odst. 5. člena, na katerega se pravilno sklicuje tudi

sodišče prve stopnje, določa, da lahko vsakdo postane član in deluje

v društvu pod enakimi pogoji. Kot že rečeno, pa je to tudi njegova z

URS zagotovljena pravica do svobodnega združevanja. Tožena stranka je

torej dolžna vsakega, ki želi postati njen član in izpolnjuje pogoje

za včlanitev v to lovsko družino, sprejeti med svoje člane. To pa

tudi v primeru, če ostali člani tega ne želijo. Nesprejem nekoga v

društvo, če ta izpolnjuje vse pogoje za včlanitev, bi pomenil

nedopusten poseg v njegovo ustavno pravico do svobode združevanja.

Glede na povedano torej ni pravilno stališče tožene stranke, da lahko

o sprejemu novih članov odloča le sama in če nekoga ne želi sprejeti

za svojega člana, je v to ni mogoče prisiliti.

Tožeča stranka želi postati član tožene stranke in je to dokazala z

več pisnimi prošnjami, nazadnje s prošnjo, poslano toženi stranki dne

14.4.2004 (priloge A2, A8 in A9). Glede na to in ker tožeča stranka,

kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, izpolnjuje vse z

ZDLov-1, z zakonom, ki ureja nošenje orožja in s Pravili lovske

družine A. določene pogoje za sprejem v članstvo tožene stranke, jo

je slednja dolžna sprejeti za svojega člana. Tožeča stranka je

namreč polnoleten državljan RS s stalnim bivališčem v RS (priloga

A4), kar predpisuje 6. člen Pravil Lovske drlužine A.. Poleg tega ima

opravljen lovski izpit (priloga A5), izdano ji je bilo potrdilo, da

je opravila preizkus znanja o ravnanju z orožjem (priloga A7) in je

pridobila tudi strokovni naziv lovskega tehnika (priloga A6).

Pritožbeno sodišče se tudi strinja z zaključkom sodišča prve stopnje,

da je pri tožeči stranki podan interes z divjadjo in lovstvom, kar je

pogoj za včlanitev v lovsko družino po 1. odst. 65. člena ZDLov-1,

podobno pa določa tudi 1. člen Pravil lovske družine A., saj je

tožeča stranka lovec in je bila članica že treh lovskih družin. Poleg

tega je sama na obravnavi izpovedala, da ima interes biti član lovske

družine, da sicer divjačine ne mara, a ji je užitek hoditi po gozdu

in loviti. Tožeča stranka ni izpovedala, kar trdi tožena stranka v

pritožbi, da ne mara divjadi, saj je izpovedala, da ne mara

divjačine, torej mesa uplenjene divjadi. Tožena stranka šele prvič v

pritožbi zatrjuje, da se želi tožeča stranka v Lovsko družino A.

včlaniti le zaradi lova in da torej njeni interesi niso povezani tudi

z varstvom in gojitvijo divjadi, kar je interes vseh ostalih članov

tožene stranke. Ker te trditve tožena stranka ni uveljavljala že v

postopku na prvi stopnji, niti ni izkazala, da tega brez svoje krivde

ni mogla storiti, gre za nedovoljeno in kot tako neupoštevno

pritožbeno novoto (1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku -

Ur. list RS, št. 26/99, 96/02, 110/02, v nadaljevanju ZPP).

Tožena stranka prvič v pritožbi tudi zatrjuje, da se tožena stranka

dosedaj ni obnašala skladno z veljavno zakonodajo in pravili lovskih

družin, katerih član je že bila. Tudi s tem v zvezi gre za

nedovoljeno pritožbeno novoto in posledično za neupoštevno pritožbeno

trditev tožene stranke, saj tožena stranka te svoje trditve ni

uveljavljala že v postopku na prvi stopnji in tudi ne izkazala, da

tega ni mogla brez svoje krivde storiti (1. odst. 337. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo s strani tožene stranke

predlaganega dokaza s poizvedbami pri zvezi lovskih družin glede

morebitnih disciplinskih postopkov proti toženi stranki in glede

morebitnih izključitev tožeče stranke iz lovskih družin, katerih član

je bila. Dokaz, kot ga je predlagala tožena stranka, bi bil namreč

poizvedovalne narave. Z njim bi se šele ugotovilo oziroma ne

ugotovilo dejstvo, ali so bili zoper tožečo stranko začeti kakšni

disciplinski postopki in ali je bila tožeča stranka izključena iz

lovskih družin. Izvajanje takih dokazov v pravdnem postopku ni

dopustno. Z dokazi, ki so dopustni, se lahko dokazuje resničnost

oziroma neresničnost s strani strank zatrjevanih dejstev in se torej

z dokazi ne sme šele ugotavljati obstoja ali neobstoja nekega

dejstva. Nenazadnje pa tudi, če bi bilo s strani tožene stranke v

postopku na prvi stopnji že zatrjevano in tudi dokazano, da so bili

zoper tožečo stranko že uvedeni kakšni disciplinski postopki oziroma

da je bila izključena iz lovskih družin, to po Pravilih lovske

družine A. ne po zakonu ni razlog za odklonitev članstva tožeče

stranke v tej lovski družini.

Tožena stranka prvič v pritožbi tudi zatrjuje, da je odločba

pritožbene disciplinske komisije Zveze lovskih družin N. z dne

13.9.2003, ki jo omenja sodišče prve stopnje v svoji sodbi, nična,

ker omenjena disciplinska komisija ni bila stvarno pristojna za

odločanje v zvezi s sprejemom tožeče stranke v članstvo tožene

stranke. Tudi ta pritožbena trditev predstavlja nedovoljeno

pritožbeno novoto (1. odst. 337. člena ZPP). Poleg tega pa ta

trditev tožene stranke tudi, če bi jo tožena stranka uveljavljala že

v postopku na prvi stopnji, ne bi imela za posledico drugačno

odločitev sodišča prve stopnje. Omenjeno odločbo disciplinske

komisije sodišče prve stopnje v svoji sodbi omenja zgolj zaradi tega,

ker je tožena stranka zatrjevala, da je tožeča stranka v izvršilnem

postopku opr. št. In 04/70, začetem na predlog tožeče stranke na

podlagi omenjene odločbe disciplinske komisije, umaknila svoj predlog

za izvršbo in da je tožena stranka zaradi tega umika smatrala, da

tožeča stranka ni več zainteresirana za sprejem v članstvo tožene

stranke. Tej trditvi tožene stranke, uveljavljani v postopku na prvi

stopnji, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, saj je tožeča

stranka istega dne, ko je v omenjeni izvršilni zadevi umaknila

predlog za izvršbo, toženi stranki poslala novo prošnjo za sprejem v

članstvo.

Vse zgoraj povedano tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazuje, da

tožeča stranka izpolnjuje vse pogoje za včlanitev v Lovsko družino

A.. Glede na to in ker ima tožeča stranka pravico, da se pod enakimi

pogoji vključi v Lovsko družino A. (1. odst. 5. člena ZDru), s čimer

uresničuje svojo pravico do svobode združevanja (2. odst. 42. člena

URS), je sodišče prve stopnje pravilno tožbenemu zahtevku ugodilo in

toženi stranki naložilo, da tožečo stranko sprejme med svoje člane.

Ker je torej sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno

ugotovilo, materialno pravo pravilno uporabilo in ker pri tem ni

storilo nobene procesne kršitve (ne v pritožbi očitane ne tistih, na

katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti - 2. odst. 350.

člena ZPP), je sodišče druge stopnje njegovo odločitev potrdilo,

pritožbo tožene stranke pa zavrnilo (353. člen ZPP).

Obe pravdni stranki sta priglasili tudi pritožbene stroške. Ker

tožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje na

podlagi 1. odst. 165. člena ZPP odločilo, da je tožena stranka dolžna

sama kriti svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa povrniti njene

potrebne stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 154. člena ZPP in 1.

odst. 155. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je potrebne pritožbene

stroške tožeče stranke odmerilo na 58.090,00 SIT. Ti obsegajo nagrado

odvetniku tožeče stranke za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375

točk (1. točka tar. št. 21 Odvetniške tarife, Ur. list RS, št. 67/03,

70/03, v nadaljevanju OT), 2% materialne stroške (3. odst. 13. člena

OT) in 20 % davek na dodano vrednost (2. odst. 2. člena OT) ter sodno

takso za odgovor na pritožbo v znesku 7.600,00 SIT (2. odst. tar. št.

1 Zakona o sodnih taksah, Ur. list SRS, št. 1/90, Ur. RS, št. 48/90,

14/91, 38/96, 20/98, 70/00, 93/01, 77/02, 99/02, 73/03 ZST). V skladu

z ustaljeno sodno prakso gredo tožeči stranki od priznanih stroškov

tudi zahtevane zakonske zamudne obresti.