VSL sodba in sklep I Cp 1880/2004

Pritožba tožeče stranke zoper popravni sklep opr. št. P 601/2000 z
dne 16.9.2004 se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve
stopnje.
Pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe se zavrne in se v
izpodbijanem zavrnilnem delu sodba potrdi.
Pritožbi tožene stranke zoper ugodilni del sodbe in zoper izrek o
stroških se delno ugodi tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek
tožeče stranke glede skaženosti tudi v prisojenem znesku 40.000,00
SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.6.2003 dalje do
plačila, obveznost tožene stranke na plačilo pravdnih stroškov pred
sodiščem prve stopnje tožeče stranke pa zniža za znesek 52.435,80
SIT. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne ter se v
izpodbijanem, a nespremenjenem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča
prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene
stroške 5.056,00 SIT, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 30.6.2003 v zvezi s popravnim

sklepom z dne 16.9.2004 razsodilo, da je tožena stranka dolžna

plačati tožeči stranki znesek 640.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 30.6.2003 do plačila ter odločilo tudi o pravdnih

stroških tožeče stranke v znesku 148.677,60 SIT. V presežku je

tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine do zneska

2.500.000,00 SIT zavrnilo. S popravnim sklepom z dne 16.9.2004 je le

popravilo pismeni zapis v izreku, saj je bilo v izreku prvega

odstavka pomotoma zapisano, da je tožeča stranka dolžna navedeni

znesek povrniti toženi stranki.

Zoper sodbo sta vložili pritožbe obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja v pritožbi pritožbeni razlog napačne

uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče v Ljubljani

pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da

tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Sodišče prve stopnje je zmotno

uporabilo določilo 3. odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih (ZOR). Glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje ter

zaključek sodišča v 1. odstavku na 5 strani sodbe, da je tožnik v

konkretnem primeru ravnal pravilno, je neutemeljen zaključek, da je

mogoče tožniku očitati soodgovornost za nastanek škode. Pravilnost

njegovega ravnanja izključuje njegovo soodgovornost. Ob pravilni

uporabi 200. člena ZOR bi moralo sodišče prisoditi tudi višjo

odškodnino za posamezne vrste utrpljene negmotne škode. Iz same sodbe

ni razvidno, kolikšno odškodnino je sodišče tožniku prisodilo za

primarni in koliko za sekundarni strah. Prenizka je odškodnina zaradi

duševnih bolečin zaradi skaženosti. Pri odmeri odškodnine je sodišče

spregledalo tožnikovo mladost. Tožnik se je pred poškodbo kot mlad

človek bistveno več ukvarjal s športom, kot bi se verjetno ukvarjal,

če bi bil starejši. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

Tožena stranka v pritožbi zoper ugodilni del sodbe uveljavlja vse

pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP). Odločitev sodišča ni pravilna tako glede obstoja

temelja tožbenega zahtevka, kot tudi ni pravilno uporabljeno

materialno pravo pri določitvi škode. Kamion ni nevarna stvar.

Odstranjevanje in nameščanje stebrov na keson kamiona ni dejavnost,

ki bi povzročala večjo nevarnost za delavca, če ta dela samo s

povprečno pazljivostjo. Pri toženi stranki je preko 100 voznikov, pa

se še nihče od njih ni poškodoval pri nameščanju stebra. Tožnik bi se

lahko poškodbi izognil, če bi stal na kesonu in ne na tleh, saj je

izpovedal, da je do nezgode prišlo po tem, ko je vozilo že bilo

razloženo. Sam pozna svojo fizično moč, ali je sposoben v roki

zadržati steber, ki ima določeno težo. Izboljšava na sedanjih

kamionih ni izvršena zaradi eventuelne nevarnosti prejšnje izvedbe

pokrival kamionov. Tožnik je izključno kriv za škodo. Pretirana je

priznana odškodnina za prestane telesne bolečine v znesku 400.000,00

SIT. Zdravljenje samo ni trajalo do 22.1.1999, pač pa le do

14.1.1999, ko je zdravnica ugotovila, da je rana zaceljena. Stalež do

22.1. mu je bil priznan brez ugotovljenega razloga. Tožnik si je

poškodoval kazalec leve roke, ki zanj ni dominanten, ker je desničar

in je torej opravljal higieno, se hranil in šofiral z njemu

dominantno roko desno. Odškodnina za strah tožniku ne pripada. Tožnik

ni trpel kakega strahu zaradi izida zdravljenja, saj je šlo za

enostavno ambulatno zdravljenje. Tudi zagnojitev rane je po mnenju

izvedenca normalen pojav ob tovrstnih poškodbah. Neutemeljeno je

prisojena odškodnina zaradi skaženosti. Tožnik ne trpi duševnih

bolečin. Na kazalcu ima komaj vidno sled poškodbe. Njegov kazalec ni

izpostavljen neprestanim pogledom ljudi, saj dela kot orodjar in ne

recimo v kakem gostinskem lokalu, kjer bi bila roka izpostavljena

množici pogledov. Tožnikove življenske aktivnosti niso zmanjšane,

motečnost še ni zmanjšanje življenskih aktivnosti. Splošno znano je,

da v resnici tovrstna poškodba ni ovira za igranje košarke in vožnjo

s kolesom, pa tudi pri delu ga ne more motiti. Pritožuje se tudi

zoper odločbe o stroških. Sodišče je namreč pri stroških izvedenca

upoštevalo višino predujma, ki ga je tožnik založil za njegovo delo.

Po izdelavi mnenja pa se je izkazalo, da je bil predujem previsok.

Sodišče je o izvedenini izdalo sklep z dne 23.4.2003 iz katerega

izhaja, da izvedenina v brutto znesku znaša 84,00 SIT. Potrebno je

upoštevati dejansko plačano izvedenino. Priglaša pritožbene stroške.

V pritožbi zoper popravni sklep tožeča stranka pravi, da ne

nasprotuje popravi očitne pisne napake iz 1. točke sodbe Okrožnega

sodišča, vendar vlaga to pritožbo le iz previdnosti zoper tisti del

izpodbijanega sklepa, iz katerega je razvidna višina prisojene

odškodnine. Pritožbenih stroškov ne priglaša.

Pritožbi tožeče stranke nista utemeljeni.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke zoper popravni sklep:

Izpodbijani popravni sklep z dne 16.9.2004 temelji na določbah 328.

člena Zakona o pravdnem postopku. Gre samo za popravo očitne pismene

pomote in to celo v prid tožeče stranke. Pritožnik bi z pritožbo

zoper tak sklep uspel le, če bi uveljavljal kakršnekoli procesne

kršitve, to je nepravilno uporabo določila 328. člena ZPP, ne more pa

v pritožbi zoper popravni sklep uspešno uveljavljati pritožbene

razloge, ki jih lahko uveljavlja v pritožbi zoper sodbo. Ker torej ne

uveljavlja pravno relevantnih razlogov, podani pa tudi niso drugi

pritožbeni razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti,

je višje sodišče pritožbo zoper popravni sklep zavrnilo in potrdilo

le-tega (2. točka 365. člena ZPP).

K pritožbi pravdnih strank v zvezi z odločitvijo o temelju tožbenega

zahtevka:

Za škodo, ki jo delavec utrpi pri delu, se odgovornost delodajalca v

skladu s 73. členom takrat veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz

delovnega razmerja, presoja po splošnih pravilih odškodninskega

prava. Torej je potrebno uporabiti določila takrat veljavnega Zakona

o obligacijskih razmejih (ZOR) glede na 1060. člen sedaj veljavnega

Obligacijskega zakonika.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pomeni nameščanje opornih

stebrov na "keson" tovornjaka, težkih cca. 20 kg in dolgih 2 do 2,5

metra, nevarno dejavnost, iz katere izvira večja škodna nevarnost,

ter je zato podana objektivna odškodninska odgovornost lastnika

stvari. Hkrati je ugotovilo, da je prispevek oškodovanca k nastanku

škode 20 %, (3. odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih)

in sicer iz razloga, ker je tožnik sam izpovedal, da mu je pri

raztovarjanju in odpenjanju stebrov v prejšnjih primerih že večkrat

zanihal oporni steber (kot v tem konkretnem primeru), pa je kljub

temu še vedno steber pripenjal tako, da ni stopil na keson kamiona in

si na ta način olajšal delo. Pritožbene trditve obeh pravdnih strank

zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati. Tožena stranka

trdi, da kamion, ki ni v pogonu, ni nevarna stvar. Tako pravno

stališče pritožnice je sicer pravilno, vendar pa v konkretnem primeru

sodišče prve stopnje ne šteje kot nevarno dejavnost upravljanje s

kamionom, ampak nameščenje stebrov (ker steber ob pripenjanju zaradi

teže, velikosti in oblike lahko zaniha, takrat pa ga ni mogoče imeti

pod kontrolo), kar pomeni, da gre za izvor večje škodne nevarnosti.

Pritožbene trditve, da se kljub množici zaposlenih na enakem delovnem

mestu pri toženi stranki na enak način ni še nihče poškodoval,

pomenijo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP), saj bi tožena

stranka to trditev lahko uveljavljala in dokazovala že pred sodiščem

prve stopnje. Pri tem pa je še navesti, da v odgovoru na tožbo in

nadaljnjih navedbah pred sodiščem prve stopnje, tožena stranka nikoli

ni trdila, da sporna dejavnost ne bi bila nevarna dejavnost,

uveljavljala je le izključno krivdo tožnika oziroma vsaj sokrivdo.

Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka

objektivno odgovorna (primerjaj 173., 174 in 177. člen ZOR). Ob

tehtanju objektivne odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne

dejavnosti na eni strani in ravnanja oškodovanca na drugi, pa je po

mnenju višjega sodišča sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo

soprispevek tožeče stranke k nastanku škode (3. ostavek 177. člena

ZOR) ob dejstvu, da je tožniku na način, kot je delal tudi v

konkretnem primeru, ko ni stal na kesonu kamionu, temveč na tleh, že

večkrat zanihal oporni steber. Prav iz tega razloga, je bilo na

strani tožnika pričakovati večjo previdnost. Vsakdo je namreč dolžan

tudi sam skrbeti za svojo varnost. Skladno z Zakonom o varstvu pri

delu (1. odstavek 44. člena) mora delavec tudi sam paziti, da delo

opravlja tako, da varuje svoje življenje in zdravje, pa čeprav ob

izostanku morebitnih navodil s strani tožene stranke, kako se delo

opravlja. Trditev v pritožbi tožeče stranke, da je sodišče ugotovilo,

da je tožnik v konkretnem primeru ravnal pravilno (sklicevanje na 1.

odstavek 5 strani sodbe), je protispisna. Sodišče prve stopnje je le

povzelo izpoved tožnika in priče K., da menita, da je tožnik ravnal

pravilno, vendar pa je njeno izpoved v okviru dokazne ocene kritično

ocenilo ni prišlo do drugačnega zaključka.

Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna. Pritožbi sta v tem

delu neutemeljeni.

O pritožbah v zvezi z določitvijo višine odškodnine:

Navedeni pritožbeni očitki pomenijo pritožbeni očitek napačne uporabe

materialnega prava, to je kriterijev iz 200. člena ZOR. Pri odmeri

pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je namreč sodišče

vezano na merila iz 200. člena ZOR. To pa stopnja telesnih in

duševnih bolečin ter pomen in njihovo trajanje (1. odstavek 200.

člena ZOR) ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme

iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim

namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh

ravneh: konkretni in abstraktni. Upoštevati je treba vse individualne

in konkretne okoliščine primera, ki se odražajo pri posameznem

oškodovancu s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te

bolečine omililo, hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno,

in sicer na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami

ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za

primerljivo škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik

utrpel razpočno rano ter delen odstop nohta na kazalcu leve roke in

odprt zlom zadnjega členka levega kazalca. Dejanske zaključke sodišča

prve stopnje o trajanju in intenzivnosti bolečin ter nevšečnosti pri

zdravljanju tožeča stranka ne izpodbija, tožena stranka pa v delu, ko

meni, da bolniški stalež v času od 14.1.1999 do 22.1.1999 ni bil

upravičen, ker je dne 14.1.1999 zdravnica ugotovila, da je rana

zaceljena. Pritožbene navedbe tožene stranke niso upoštevne. Tožnik

je delavec tožene stranke in če je ta menila, da ni bil upravičen do

bolniškega staleža v tem času, bi morala sprožiti ustrezen upravni

postopek. V tem pravdnem postopku pa bi morala izpodbijati zaključke

izvedenca o upravičenosti staleža oziroma trajanja zdravljenja že med

postopkom pred sodiščem prve stopnje, vendar na samo izvedeniško

mnenje ni imela nobenih pripomb. Te trditve so zato v pritožbenem

postopku prepozne in s tem nedopustne (prim. 337. člen ZPP). Enako

velja tudi za pritožbeno trditev tožene stranke, da ni mogel

doživljati nevšečnosti pri zdravljenju, kjer je tožnik imel

poškodovan palec leve roke, ki ni dominanten.

Ob ugotovljenih dejanskih zaključkih sodišča prve stopnje je torej

tudi po mnenju pritožbenega sodišča iz tega naslova primerne

odškodnine 400.000,00 SIT oziroma ob upoštevanju sokrivde 320.000,00

SIT.

Za strah je sodišče prve stopnje prisodilo 100.000,00 SIT (oziroma ob

upoštevanju sokrivde 80.000,00 SIT). Sodišče prve stopnje je svoje

zaključke utemeljeno oprlo na izvedeniško mnenje in samo zaslišanje

tožnika. Pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prisoditi ločeno

odškodnino za primarni in ločeno za sekundarni strah oziroma, da bi

moralo biti iz sodbe razvidno, kolikšno odškodnino je sodišče

prisodilo za posamezno vrsto strahu, so pravno neutemeljene. Zakon o

obligacijskih razmerjih šteje strah kot enotno pravno kategorijo,

zato se tudi odškodnina prisodi enotno. Ob upoštevanju straha kot

celote, je torej sodišče prve stopnje dosodilo primerno odškodnino.

Pritožbene trditve, da tožnik ni trpel pravno priznanega strahu

zaradi izida zdravljenja, ker je šlo zgolj za enostavno ambulantno

zdravljenje, so v nasprotju z zaključki izvedenca ter jih zato ni

mogoče upoštevati. Izvedenec je celo izrecno zapisal, da je bil

sekundarni strah prisoten zaradi znakov gnojenja in zapletanja

procesa zdravljenja. Tudi dejstvo, da je tožnik lahko dobil

informacijo pri svoji lečeči zdravnici, je izvedenec pri oceni

intenzivnosti in trajanju strahu upošteval. Pritožbi sta torej v tem

delu neutemeljeni.

Za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče prve stopnje

prisodilo 50.000,00 SIT. Ugotovilo je, na podlagi izpovedi tožnika in

neposrednega ogleda na naroku, da je prst na kazalcu leve roke rahlo

zamaknjen in na nohtu sled, kot da bi bil noht počen. Ob taki

ugotovitvi dejanskega stanja in ob nadaljnji ugotovitvi izvedenca, da

ni prizadeta tožnikova zunanjost v smislu skaženosti, je sodišče

neutemeljeno prisodilo odškodnino iz tega naslova, saj ne gre za

pravno priznano škodo. Ali je podana negmotna škoda v obliki duševnih

bolečin zaradi skaženosti se presoja po objektivnih in subjektivnih

merilih. Res skaženost v pravnem pomenu ni adekvatna medicinski, ki s

tem pogosto označuje samo take spremembe na telesu, ki vzbujajo v

okolici gnus oziroma, ki pomenijo izmaličenost oškodovanca, ampak je

potrebno pri opredelitvi tega pravnega standarda upoštevati tudi

subjektivna merila, to je spremembo zunanjosti, opaznost, obseg ter s

tem v zvezi vplivanje na poškodovančevo psihično ravnotežje oziroma

počutje sploh. Vendar pa je treba v vsakem konkretnem primeru te

kriterije upoštevati le do razumne mere. V konkretnem primeru gre za

take minimalne spremembe, da ne moremo govoriti o pravnem standardu

skaženosti in s tem o pravno priznani škodi. V tem delu je torej

utemeljena le pritožba tožene stranke, zato ji je višje sodišče delno

ugodilo ter sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo tako, da

je tožbeni zahtevek iz naslova skaženosti zavrnilo še za priznani

znesek 40.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (358. člen ZPP).

Odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z duševnimi bolečinami zaradi

zmanjšanja življenske aktivnosti je pravilna in zakonita ter je

sodišče pri odmeri odškodnine upoštevalo vse kriterije iz 200. člena

ZOR. Tožena stranka zoper izvedensko mnenje ni imela nobenih pripomb,

zato so pritožbene trditve, ki sedaj izpodbijajo ugotovitve le tega

prepozne in nedovoljene (327. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je v

zadostni meri upoštevalo tudi tožnikovo mladost oziroma starost,

(tožnik je rojen 21.3.1967). Težave pri igranju košarke in

kolesarjenju pa tudi niso take, da bi moral zaradi tega tožnik

navedene športe opustiti, zato so pritožbene trditve tožeče stranke

neutemeljene.

Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo tožeče stranke v celoti

zavrnilo (353. člen ZPP), pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo

za znesek 40.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (358. člen

ZPP) ter posledično v izreku o stroških in glede na utemeljene

pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v okviru stroškov, ki

jih je priznalo tožeči stranki kot stroške izvedeniškega dela

priznalo 150.000,00 SIT, namesto pravilno 84.000,00 SIT, kot je to

odmerilo s sklepom o izvedenini. Skupni stroški tožeče stranke torej

znašajo 405.200,00 SIT, skupni stroški tožene stranke pa 236.396,00

SIT. Ob upoštevanju kriterijev, določenih po 154. členu ZPP, je

tožeča stranka uspela s 55 % tožbenega zahtevka (po temelju 80 % in

po višini 30 %). 55% od priznanih 405.200,00 SIT predstavlja znesek

202.600,00 SIT, 45% od zneska 236.396,00 SIT 106.378,20 SIT. Po

medsebojnem pobotanju je torej tožena stranka dolžna povrniti tožeči

stranki 96.221,80 SIT in ne 148.657,60 SIT, kot je to odločilo

sodišče prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožeča

stranka stroškov niti ni priglasila, tožena stranka pa jih je

priglasila. Pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 80.890,00 SIT

(za delo odvetnika 459 točk po 110,00 SIT oziroma 50.490,00 SIT in

taksa za pritožbo 30.400,00 SIT). Glede na uspeh tožene stranke v

pritožbi (6.25 %) je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki

njene pritožbene stroške v znesku 5.056,00 SIT.